Tiskane izdaje
Zaplemba vrhunskih umetnin iz osvojenih mest je poleg estetske vselej imela tudi simbolno ali bolje rečeno politično vrednost, saj so bili poraženci s konfiskacijo narodovega bogastva dodatno ponižani. Ta praksa se nikakor ni začela šele v novem veku.
Že mnogo stoletij pred Napoleonom so zmagoviti generali rimske republike odnašali v Rim kot vojni plen dragocenosti iz zavzetih (zlasti grških) mest, med njimi tudi likovna dela, večinoma iz klasične dobe, s čimer se je menda »kmetavzarski Lacij« prvič pobliže seznanil z grškim slikarstvom in kiparstvom.
Za prvi večji mejnik, ko je »zavzeta Grčija premagala divjega zavojevalca in v kmečki Lacij prinesla umetnost« (Horacij, Epis 2.1, 156–157), velja osvojitev Sirakuz pod poveljstvom Marka Klavdija Marcela. V Rim je odnesel in ob malem triumfu (ovatio) leta 211 pr. n. š. javno razpostavil številne kipe in slike, ki so zatem našli stalno mesto v svetišču Časti (Honos) in Vrline (Virtus) ter tako postali mestni okras, ornamenta urbis.
Drugi veliki mejnik je plenjenje Korinta pod konzulom Lucijem Mumijem leta 146 pr. n. š., odtlej pa je javno razkazovanje in razstavljanje odnesenih umetnin ob triumfih, zlasti ob vojaških akcijah v Grčiji in na Vzhodu, nekaj običajnega. Zmagoviti poveljnik je bedel nad bojnim plenom od trenutka zasega do njegovega varnega prihoda v Rim, ko je ta postal javna last in so ga bodisi razdelili bodisi postavili na ogled ali darovali svetišču, medtem ko se vojskovodja z njim menda ni okoristil.
Resnici na ljubo je treba pripomniti, da je bilo nemalo primerov osebne prilastitve. Tako so Maniju Aciliju Glabrionu pri potegovanju za funkcijo cenzorja leta 189 pr. n. š. očitali, da kot konzul po odločilni zmagi nad selevkidskim vladarjem Antiohom Velikim pri Termopilah ni obogatil državne zakladnice s celotnim zaseženim plenom.
Kronska priča, sicer njegov protikandidat Mark Porcij Katon, je namreč trdil, da je ob zavzetju kraljevega tabora med plenom še videl nekaj zlatega in srebrnega posodja, a ga potem ni bilo razstavljenega ob triumfu, kar bi seveda pomenilo, da se ga je Glabrion sam polastil. Očitki korupcije so očitno zadostovali, da je odstopil od kandidature. Katon, ki je bil tudi sicer pravi antični exemplum nepodkupljivosti in neomajnosti, pa je kot eno od svojih vrlin posebej izpostavil, da se ni nikoli okoristil z vojnim plenom niti ga ni razdelil med prijatelje.
Pregovorni pohlep
Zasebno prilaščanje dela plena, do katerega so se dokopali ljudje na visokih položajih in ki je lahko obsegal tudi dragocenosti z umetniško vrednostjo, je bilo torej nelegalno, a kljub temu, kakor pričata denimo Glabrionov primer in posredno tudi Katonova izjava, očitno zelo razširjeno.
Eden najbolj razvpitih primerov takega skorajda že pregovornega pohlepa je brez dvoma zloglasni upravnik province Sicilije Gaj Veres. Obtožnica proti njemu leta 70 pr. n. š. je bila eden prvih večjih govorniških uspehov Marka Tulija Cicerona. V enem od svojih znamenitih objavljenih govorov proti Veresu, In Verrem, se najprej obregne prav ob njegovo nebrzdano prilaščanje umetniških del za lastno zbirko. Pri tem jasno začrta ločnico med vojnim plenom in nelegalno odstranitvijo umetnin ali arhitekturne dekoracije, saj Veres seveda ni bil osvajalec, temveč nekdo, ki mu je rimska država v dobri veri zaupala zgledno upravljanje bogate Sicilije.
Med njegovimi najbolj predrznimi in nečastnimi krajami Ciceron navaja celo kultne kipe, upodobitve bogov in njim posvečene darove ter tempeljsko lastnino, v njegovi zbirki so se znašli tudi Praksitelovi, Poliklejtovi in Mironovi kipi. Poleg večjih del si je prigrabil še množico manjših dragocenosti, kot so zlato in srebrno posodje, tapiserije, bronasto in marmorno pohištvo, manjše figurine, geme in pečatniki. Tudi Veresova dejanja še pred nastopom mandata so bila nečastna: če se omejimo zgolj na krajo umetnin, so se med njimi znašli celo kultni kipi in slike iz svetišč na obali Male Azije, Herinega svetišča na Samosu, Apolonovega svetišča na Delosu in še bi lahko naštevali.
Obtožba je bila uspešna, čeprav je bil Veresov zagovornik tedaj najboljši rimski govornik Kvint Hortenzij Hortal. Veres je še pred razglasom sodbe odšel v prostovoljno izgnanstvo v Masilijo (današnji Marseille) in bil spoznan za krivega in absentia, Ciceron pa je na krilih slave poleg prvega govora objavil še pet daljših poglavij iz drugega govora, ki so bila odlično pričevanje o korupciji ob zatonu rimske republike.
V Ciceronovih očeh je bilo nebrzdano plenjenje (tudi po mestih, zavzetih v bitkah) očitno nečastno, saj kot Veresov protipol navaja denimo zmagovalca nad Kartagino, Scipiona Afričana starejšega, ki je v kartažanska mesta celo vrnil umetnine, odtujene v preteklosti.
Konfiskacijo umetnin v javno dobro, torej za mestni okras, ornamenta urbis, je nadaljeval prvi rimski cesar Avgust, ki to s ponosom omenja v svoji »avtobiografiji« Res gestae divi Augusti. Že takoj po bitki pri Akciju leta 31 pr. n. š. je namreč številne stavbe v Rimu (npr. Janovo svetišče, Kapitol, Julijeva kurija, svetišče božanskega Julija, Apolonovo svetišče na Palatinu …) okrasil z zaseženimi umetniškimi deli.
Zanimivo je, da sta v obdobju cesarstva kipe iz Grčije odnašala le še Kaligula in Neron, medtem ko so se ostali cesarji te prakse vzdržali, predvsem Klavdij in Hadrijan sta jo celo vračala. Od antike torej najdemo na vplivnih funkcijah državnike, ki so se z močjo svojega položaja okoristili, kakor tudi tiste, ki so opozarjali na njihovo koruptivnost in zagovarjali drugačne vrednote. Žal pa se vselej zdi, da prva skupina prevladuje.
