Milena Zupančič, zvezda slovenskega filma

Letošnja dobitnica nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske igre.

Objavljeno
21. april 2016 12.07
Ženja Leiler
Ženja Leiler
Ko je lani prejela viktorja­ za ­življenjsko delo, je na vprašanje,­ kako se je odzvala­ na novico o nagradi, med drugim­ dejala, da je skromnost ­sicer lepa čednost, ni pa prav nič koristna. Pa tudi, da si je nagrado po toliko letih dela konec koncev zaslužila. O tem ni nobenega dvoma.

Nagrade se Milene Zupančič niso nikoli branile. Dobivala jih je že na začetku kariere. Pravzaprav bi prej našteli tiste, ki jih za več kot osemdeset filmskih in televizijskih vlog, več kot sto gledaliških ter več kot sto vlog v radijskih igrah ni dobila. Pravzaprav takšnih ni.

Prešernovo nagrado je prejela, še preden je imela petdeset let, Borštnikov prstan nekaj let pozneje. Tu so Sterijeve nagrade, zlate in srebrne arene, Borštnikove, Gavellove, zlati lovorjev venec ... nazadnje častna nagrada igralec Evrope (2015) in letošnji predsedniški zlati red za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti. Nocoj bo v dvorani Slovenske kinoteke prejela še nagrado bert, ki jo za življenjsko delo na področju filmske igre dvakrat letno – spomladi igralki, jeseni igralcu – podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. Doslej so jih prejeli Štefka Drolc, Miha Baloh, Ivanka Mežan in Radko ­Polič - Rac.

Prava filmska zvezda

Če smo kdaj imeli igralske zvezde v pravem pomenu besede, je Milena Zupančič gotovo ena izmed njih. Pravzaprav je ena od treh – tu sta še Boris Cavazza in Radko Polič, njen prvi mož. Ta trojica, ki ji je treba dodati še dramatika in režiserja Dušana Jovanovića, njenega drugega moža, je v prostoru nekdanje države predstavljala slovenske umetniške ikone, poznali in spoštovali so jih povsod. In jih še danes – Milena Zupančič se je prav te dni vrnila s festivala Gledališka pomlad, ki je potekal v Šabcu v Srbiji, kamor so jo povabili kot članico žirije in častno gostjo.

Ob tej priložnosti je v pogovoru za srbski Blic na iztočnico o spominih na snemanje partizanske epopeje, filma Igmanski marš (1983) režiserja Zdravka Šotre, med drugim dejala, da je bil to njen edini partizanski film. »Očitno nisem bila tip za partizanko, ne vem, zakaj.« Res ni bila. Vse prej kot to.

Pred filmske kamere je sočasno z začetki v gledališču stopila konec šestdesetih, najprej v manjših vlogah. A čeprav je ob Radku Poliču leta 1971 v »modernistični fantaziji o ljubezni in zločinu« Mrtva ladja Rajka Ranfla že za­igrala v glavni vlogi, izkazala pa sta se tudi kot uspešen igralski tandem, jo je v zvezdniško igralsko orbito izstrelil »šele« naslednji film. Prav zaradi njega ji, kot je dejala v nedavno prikazanem dokumentarnem filmu o ženskih likih v domačem filmu Kaj pa Mojca? Urške Menart, na kakšni prireditvi še vedno zaigrajo na citre. Milena Zupančič je namreč za večino Slovencev, rojenih v nekdanji državi, predvsem Presečnikova Meta, brhka mladenka velikih oči in svetlih las, spletenih v kiti. V tem je nekaj simbolike pa tudi krivice.

Vloge igralkam niso prizanašale

Vprašanje namreč je, kaj si misliti o narodu, ki se mu je čez vse in tako močno zasidrala v srce prav filmska junakinja, ki ji zaradi obeta ljubezenske sreče, torej realizirane ljubezni, poči srce in je tako ne more nikoli užiti. A Tavčarjevo Cvetje v jeseni (1973), njeno takrat drugo sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem in eno mnogih z igralcem Poldetom Bibičem, še zdaleč ni bil edini film, v katerem je igrala žensko, ki mora na koncu umreti. Če že ne ona, pa vsaj tisti, ki ga ima rada. Kot denimo v Klopčičevem filmu Strah (1974), v katerem mladeniča, ki mu je naklonjena, zadavi ljubosumen »meščanski dekadent«. Ali pa v Partljičevem Vdovstvu Karoline Žašler (1976), prav tako v Klopčičevi režiji, eni njenih najboljših filmskih vlog, v katerem jo kot »neprilagojeno«, samosvojo, čutno in strastno žensko pokonča eksplozija. In če že ne umre, čeprav je prava fatalka, kar ni ravno pogost lik ženske v slovenskem filmu, pa vsaj ni sposobna kazati nobenega pravega razumevanja za zlomljenega Cankarjevega Martina Kačurja v Idealistu (1976) Igorja Pretnarja.

A v tem je delila usodo svojih igralskih kolegic – slovenski film ženskam res ni prizanašal. Bile so trpeče, hrepeneče in žrtvujoče se matere in žene, večinoma nabrane iz slovenske literature, pa zapeljivke, objekti poželenja in prešuštnice. Šele pozneje sem pa tja tudi upornice in moralne avtoritete, po osamosvojitvi končno izrazito individualizirane, avtonomne, celo hladne in neprivlačne.

No, resnici na ljubo je treba dodati, da je v Klopčičevem filmu Iskanja (1979) po romanu Izidorja Cankarja S poti Milena Zupančič končno lahko zaigrala privlačno, izzivalno in scela emancipirano Karlo. S Klopčičem, čigar igralska muza je bila, sta sicer posnela sedem filmov, za katere je prejela­ tudi sedem nagrad, Vdovstvo ­Karoline Žašler, ki je, pustimo zdaj ob strani razplet, gotovo izfilmal enega najcelovitejših ženskih likov slovenskega filma, je konkuriral tudi za berlinskega medveda.

Do razpada Jugoslavije njena filmska bibliografija našteje skoraj petdeset filmskih in televizijskih vlog, ustvarjenih na področju celotne nekdanje države, potem pa bistveno manj. To tudi pomeni, da je bila v srednjih letih, ko igralke na filmu končno začno dobivati prave, močne, zrele vloge, zanje prikrajšana. A to seveda ni bila njena krivda, ampak precej klavrna finančna, deloma pa tudi ustvarjalna kondicija slovenske kinematografije. Kot številni drugi ustvarjalci se je znašla tudi v čez noč skrčenem kulturnem in ustvarjalnem prostoru.

Vsaka dobra zgodba je ljubezenska

Prvo večjo vlogo je v novi državi dobila v filmu Felix Boža Šprajca, projektu, ki ni nikoli ugledal gledalcev. Potem jo je leta 2003 povabil k sodelovanju v filmu Na planincah Miha Hočevar, s katerim je sodelovala še pri drugem delu njegove uspešnice Gremo mi po svoje. A prva velika filmska vloga v tem stoletju je prišla šele s filmom režiserja mlajše generacije Matevža Luzarja Srečen za umret (2013), ko je zaigrala ob sitnem ovdovelem in upokojenem učitelju glasbe, ki vse svoje življenje zloži v škatle in odide v dom za starejše. Tega sprva sprejme kot kraj, kjer se življenje ultimativno konča, a drobni vsakdanji dogodki nergavega upokojenca le premaknejo iz pasivnosti in porinejo nazaj v življenje. Z zasedbo starejših igralcev (poleg Milene Zupančič še Evgen Car, Ivo Ban, Dare Valič, Dušan Jovanović, Ivo Barišič in pokojni Polde Bibič) je Luzar napravil pravi hommage starejši igralski generaciji in jo s tem več kot simbolno vpel nazaj v resničnost sodobne slovenske ­kinematografije.

Septembra 2013 so ustvarjalni in življenjski sopotniki Milena Zupančič, Radko Polič in Boris Cavazza skupaj stopili na veliki oder ljubljanske Drame in zaigrali v uprizoritvi Dušana Jovanovića Boris, Milena, Radko. To je bila nekakšna simulirana komedija, ki prepleta resnične biografske poti vseh treh igralcev in režiserja ter jih vpenja v nekakšen gledališki esej o njihovem doživljanju prostora in časa. Nastajanje te predstave je spremljala tudi kamera ter posnela dokumentarec Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba. Režiserja sta Matjaž Ivanišin in Rajko Grlić. Premiera tega filma je napovedana za letošnjo jesen. Mileni Zupančič bo dala še eno, novo filmsko podobo.