Tiskane izdaje
Užitek bogov, bistvo življenja ... O šport, ti si lepota ... O šport, ti si pravičnost! ... O šport, ti si pogum! Tako tečejo uvodni stihi prvih kitic Ode športu Pierra de Coubertina, s katero si je na olimpijskih igrah leta 1912 v Stockholmu, prvih, na katerih so ob tekmovanju atletov uprizorili olimpijsko tekmovanje umetnikov, priboril najimenitnejšo, zlato kolajno.
Oče modernih olimpijskih iger, tedaj predsednik olimpijskega komiteja, kot tekmovalec, brez opazk o vplivu njegove funkcije na odločitev o zmagovalcu in navzkrižnem interesu? Da, leta 1912 se je to zgodilo, le da se modrokrvni baron in športni navdušenec iger ni udeležil s polnim imenom, temveč je odo podpisal s psevdonimom.
Kar z dvojnim, kot Georges Hohrod in M. Eschbach, seznam prvih prejemnikov umetniških kolajn pa še danes odraža, da pravzaprav ni imel konkurence. V kategoriji književnosti, v kateri je zmagal, so namreč v Stockholmu podelili le zlato kolajno, srebrne in bronaste ne. Danes si težko predstavljaš tekmovalca, ki bi nastopal pod psevdonimom (recimo takim, ki bi mu ga nadel petični sponzor), de Coubertin pa si je pred stoletjem občutek umetniške zmage (nekateri predpostavljajo, da je bil ob stockholmskih igrah pravzaprav edini žirant in je tako nagradil samega sebe ...) razdelil še s petimi umetniki.
Leta 1928 je v Amsterdamu med arhitekti zmagal Jan Wils, avtor stadiona, na katerem so potekale igre. Foto: Wikipedia
V Stockholmu sta v kategoriji arhitekture z načrtom za moderni stadion zmagala Eugène-Edouard Monod in Alphonse Laverrière iz Švice, v glasbeni z Olimpijskim triumfalnim maršem Riccardo Barthelemy iz Italije, v kategoriji slikarstva z Zimskimi športi iz iste države Giovanni Pellegrini, v kiparski pa z Ameriškim kasačem Američan Walter Winans. Naslovi zmagovalnih del lepo odražajo, da je Mednarodni olimpijski komite sodelujočim zaukazal temo športa.
Povezovanje športnih bojev s kulturo, umetnostjo in intelektom je bil med njegovimi cilji že od ustanovitve leta 1894, a kaj, ko olimpijsko pretakanje testosterona najnaprednejših umetnikov ni nujno pritegnilo. Seznam umetniških zmagovalcev z iger med letoma 1912 in 1948, ko so tovrstno tekmovanje uprizorili zadnjič, danes bereš kot seznam bolj ali manj pozabljenih duš, razmeroma redke reprodukcije del s tekmovanj pa odražajo, da je organizatorje prepričalo predvsem konvencionalno upodabljanje športnih naporov. Po drugi strani je bila evropska umetnost že v času iger v Stockholmu potopljena v fauvizem, ekspresionizem, kubizem, futurizem, metafizično slikarstvo ali najzgodnejšo slikarsko abstrakcijo.
Združitev tekmovalnega duha športnikov in umetnikov bi se pravzaprav morala zgoditi že na olimpijskih igrah leta 1908 v Rimu, a so se italijanski organizatorji soočali s takimi finančnimi težavami – tudi zaradi izbruha Vezuva leta 1906 –, da so igre odpadle. Organizacijo je prevzel London, Britanci pa zaradi pomanjkanja časa umetniškega dela iger niso izpeljali.
Povezava med športom in umetnostjo ni najbolj dišala niti Švedom – v švedskih institucijah so imeli pomisleke glede tega, po kakšnih olimpijskih vatlih pravično ocenjevati umetnosti –, a so se Stockholmčani de Coubertinu in njegovi zahtevi po obuditvi starogrških povezav med športom in umetnostjo ter njegovemu navdušenju nad »lepoto športa« pod vplivi viktorijanskega teoretika estetike Johna Ruskina uklonili in tako umetniško tekmovanje izpeljali kot prvi. Prineslo je tudi prvo razočaranje, saj je svoja dela na igre poslalo le 35 umetnikov.
Madžarski plavalec in arhitekt Alfréd Hajós je bil eden od le dveh tekmovalcev, ki sta osvojila kolajne tako na športnem kot umetniškem področju. Foto: Wikipedia
Tudi na prvih igrah po prvi svetovni vojni, leta 1920 v Antwerpnu v Belgiji, je bilo umetniško tekmovanje še precej obstranska stvar, prvič pa so ga povsem resno vzeli leta 1924 v Parizu, ko se je na igre prijavilo 193 umetnikov, med člani žirij pa so bili celo Igor Stravinski in Maurice Ravel ali prva nobelovka za literaturo, Švedinja Selma Lagerlöf. Prijavili so se celo nekateri sovjetski umetniki, četudi se Sovjetska zveza »buržoaznih« olimpijskih iger pred drugo svetovno vojno ni udeleževala in je namesto tega podpirala »proletarsko« spartakiado.
Za Slovenijo je zanimiv podatek z Wikipedije, da je na pariškem umetniškem tekmovanju sodeloval Ivan Zajec, avtor vsem znanega, že leta 1905 odkritega spomenika Francetu Prešernu v Ljubljani, v Parizu pa je Kraljevino SHS zastopal pri dobrih 54 letih. S tem je postal najstarejši olimpijec, ki je kadarkoli nastopil za Jugoslavijo.
Izjemen umetniški razmah so prinesle igre leta 1928 v Amsterdamu. V tamkajšnjem Mestnem muzeju je bilo na razstavi na ogled več kot 1100 tekmovalnih del iz 18 držav, pri čemer velja številka zgolj za likovna dela in ne zajema arhitekturnih, literarnih ali glasbenih, po koncu iger pa se je razstava spremenila kar v umetniško veleblagovnico, saj so smeli umetniki svoja dela tudi prodati. Če so bili seveda še živi ... Na umetniških igrah si namreč lahko »sodeloval« celo posthumno. Američani so v Amsterdam poslali kip Johna Quincyja Warda, ki bi se, če bi bil še živ, olimpijskega tekmovanja udeležil pri kar 97 letih, a je umrl že leta 1910. Najbolj znan ostaja po spomeniku Georgeu Washingtonu v New Yorku v nadnaravnih dimenzijah.
Prve ameriške igre leta 1932 v Los Angelesu so zaradi ekonomske krize in oddaljenosti od Evrope pritegnile manj športnikov, pri umetniškem tekmovanju pa se to ni poznalo. Razstava v losangeleškem Muzeju zgodovine, znanosti in umetnosti je pritegnila kar 384.000 ljudi.
Med enimi in drugimi igrami se je spreminjal tudi pravilnik nagrajevanja. Uvodnim petim kategorijam so dodajali različne podkategorije – do kolajne si lahko kdaj prišel tudi z ustvarjanjem kolajne, kar je bila podkategorija kiparstva –, zanimivo pa je, da se nikoli niso odločili za nagrajevanje umetnikov s področij fotografije, filma, gledališča ali plesa. Razširitev na film so predlagali organizatorji berlinskih iger leta 1936 – v ta namen so pisali Pierru de Coubertinu –, a bili zavrnjeni, vseeno pa so lahko kategorije razširili, kar jim je omogočilo, da so podelili devet zlatih medalj.
Večinoma kar sodržavljanom. Nemci so osvojili dvanajst kolajn – pet zlatih, pet srebrnih in dve bronasti –, k čemur je slej ko prej pripomoglo dejstvo, da je bilo v mednarodni žiriji berlinskih iger 29 nemških žirantov, iz drugih držav pa le 12. Umetniško tekmovanje, tudi s kopico monumentalnih soh atletov po okusu nacistov, so uprizorili v hali berlinskega sejmišča, na ogled je bilo 667 del iz 22 držav, literarni segment je zajel 40 del iz 12 držav, glasbeni pa 33 iz 9 držav. Po podatku na portalu sports-reference.com je na igrah sodeloval slovenski skladatelj Demetrij Žebre.
Po vojni so ostale nemške umetniške kolajne le še spomin. Na prvih povojnih igrah leta 1948 v Londonu Nemcev na razpredelnici dvanajstih držav, prejemnic umetniških medalj, sploh ni bilo. Olimpijsko razstavo kandidatov za medalje je v Albertovem in Viktorijinem muzeju videlo bolj malo ljudi, po vojni je tudi prevladal pogled, da so umetniki profesionalci, medtem ko so ostajala športna tekmovanja rezervirana za neprofesionalne športnike, kar je danes prav tako stvar preteklosti.
Mednarodni olimpijski komite je leta 1949 odločil, da bodo tekmovanja nadomestile netekmovalne umetniške razstave, te pa so – seveda ob ostalih kulturnih dogodkih – še danes del dogajanja ob igrah v vsakokratnem mestu gostitelju.
Vsi poskusi vnovične uveljavitve boja za umetniške medalje so se izjalovili, v zgodovino pa so se zapisali s končno statistiko 151 podeljenih medalj – 49 zlatih, 53 srebrnih in 49 bronastih –, in sicer sodelujočim iz 23 držav. Iz nekdanjega jugoslovanskega prostora žal nobenemu.
