Od kod vsi ti podatki?
Od prvega mestnega arhivarja Antona Aškerca do sodobne arhivistike, ki skrbi za 16 kilometrov gradiva.
Odpri galerijo
Ljubljanski Mestni trg leta 1903. Fotografija Zgodovinski arhiv Ljubljana
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos praznuje 120-letnico delovanja. V njem je shranjenih okoli 16 kilometrov arhivskega gradiva, in to z vseh področij človekovega dela od 14. stoletja do danes. Najstarejša ohranjena listina, ki se vsebinsko nanaša na Ljubljano, je iz leta 1320.
Zgodovinski arhiv Ljubljana je največji regionalni arhiv. Deluje na območju nekdanje Kranjske – torej današnje Slovenije od Jesenic na severu do Metlike na jugu. Ima pet organizacijskih enot s sedeži v Ljubljani, Kranju, Novem mestu, Škofji Loki in Idriji. Je najstarejša profesionalna ljubljanska mestna kulturna ustanova, iz katere je izšla vsa poznejša kulturna dejavnost mestne občine. Nastal je iz ljubljanskega mestnega arhiva, za katerega do županovanja Ivana Hribarja (1896–1910) ni skrbel nihče. Hribar je v spominih napisal, da ga je zabolelo srce, ko je videl, da je »mestni arhiv, ki je hranil mnogo važnih dokumentov, bil v popolnoma zanemarjenem stanju«. Zato je vpeljal službo mestnega arhivarja.
Ivan Hribar je prijateljeval z duhovnikom in pesnikom Antonom Aškercem, ki je bil zaradi svobodomiselnosti v nemilosti pri mariborskem škofu in ga je kazensko premeščal v odročne kraje s težavnimi delovnimi razmerami. Zato si je župan prizadeval, da bi prav Aškerc dobil službo mestnega arhivarja, saj bi mu ta zagotovila eksistenco. Mestni svet ga je izbral in službo prvega mestnega arhivarja je začel opravljati 15. julija 1898, in to z vso resnostjo, najprej pa se je moral naučiti tega dela. Arhivsko gradivo, ki je imelo vrednost za zgodovinopisje, so ločili od drugega dokumentarnega gradiva. Poleg skrbi za magistratno arhivsko gradivo je Aškerc postavil temelje za kasnejšo Slovansko knjižnico in Mestni muzej.
Po Aškerčevi smrti leta 1912 so z razpisom iskali novega arhivarja in mestni svet je izmed sedmih prijavljenih na prigovarjanje župana Ivana Tavčarja izbral pesnika Otona Župančiča. Ta je v nasprotju z Aškercem delo arhivarja sprejel le zaradi plače in na arhivskem področju do konca leta 1921 ni naredil nič. Po Župančičevem odhodu v drugo službo v začetku leta 1922 je bilo mesto arhivarja izpraznjeno, najnujnejša arhivska dela je opravljal tedanji magistratni ravnatelj.
Na ponovni razpis za službo mestnega arhivarja se je prijavilo osem kandidatov, a nihče ni izpolnjeval meril. Ker je bilo to delovno mesto ustanovljeno tudi zato, da je omogočalo eksistenco književnikom, je bilo zanj poleg končane filozofske fakultete zahtevano literarno delovanje kandidata. Mestni svet je sprejel publicista in politika Vladislava Fabjančiča, ker pa se ni ukvarjal z literaturo, je leta 1923 proti njegovi izbiri protestiralo Društvo slovenskih književnikov. Izbira se je pokazala za ponesrečeno, saj Fabjančič do leta 1933, ko je za tri leta prekinil službovanje v arhivu, zanj ni naredil nič. Ko se je po treh letih odsotnosti vrnil, je službo opravljal vestno, urejal gradivo, tudi za znanstveno uporabo.
Od leta 1939 je bilo delo mestnega arhivarja urejeno tudi s statutom. Določeni so bili natančni standardi. Mestni arhivar je moral biti akademsko izobraženi zgodovinar, strokovnjak na arhivskem področju in kot tak odgovoren za znanstveno ureditev gradiva. Določeno je bilo, da raziskovalci gradiva ne smejo odnašati iz arhiva, zanje je bila določena študijska soba. Narejen je bil tudi opis arhivarjevega dela.
Tako Aškerc kot Fabjančič sta v zgodovinskih časopisih objavljala članke z arhivsko tematiko. Tako je na primer Aškerc objavil članka Krstna imena v ljubljanskem arhivu in Od kod izvira beseda goldinar.
Med drugo svetovno vojno so gradivo mestnega arhiva zaradi varnosti preselili v zaklonišče Nuka, po končani vojni pa so ga vrnili v Auerspergovo palačo, kjer je danes Mestni muzej. Zaradi družbenih sprememb po drugi svetovni vojni je večina upravnega gradiva, nastalega pred letom 1945, izgubila upravno-poslovni pomen in dobila značaj arhivskega gradiva, pomembnega za kulturo in znanost.
Po smrti vodje arhiva Vladislava Fabjančiča leta 1950 je bilo vodstvo začasno, konec leta 1950 pa je postal upravnik pravni zgodovinar dr. Sergij Vilfan, ki je to delo opravljal več kot dvajset let. V tem času je postavil temelje sodobnega arhiva.
Arhiv se je v celoti preselil na magistrat leta 1954, kjer je pridobival čedalje večje površine.Takrat so prvič po 150 letih začeli prenavljati in posodabljati magistratno stavbo, ki je opazno propadala. Po preureditvi dela stavbe posebej za arhiv v šestdesetih letih so bili to najsodobnejši depojski prostori v Jugoslaviji, za arhivsko gradivo pa je kmalu zmanjkalo prostora, zato so ga morali hraniti tudi na drugih mestih. V arhivskih depojih so shranjeni zgodovinsko pomembne listine, spisovno gradivo, razglednice, fotografije, načrti, avdiovizualno gradivo, elektronsko gradivo in drugo.
Po dr. Sergiju Vilfanu je leta 1972 prevzel vodenje arhiva dr. Jože Žontar, za njim, leta 1992, pa Janez Kopač. Temu so sledili Branko Kozina, Nataša Budna Kodrič, Bojan Cvelfar, od leta 2015 pa je njegov direktor Mitja Sadek.
Marca je arhiv na spletni strani objavil digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta. To je izjemna serija zapisnikov, ki so ohranjeni od leta 1520 do 1786. Zapisniki omogočajo vpogled v zgodovino Ljubljane, kakršnega nima nobeno mesto daleč naokoli. So neprecenljiv vir informacij o upravljanju mesta, sodnih obravnavah in drugih pomembnih odločitvah županov, sodnikov in mestnih svetnikov, ki so zaznamovale razvoj mesta. Poleg tega vsebujejo podatke o vsakdanjem življenju, nevarnostih, nesrečah, boleznih in drugih tegobah takratnih prebivalcev Ljubljane.
Zgodovinski arhiv Ljubljana predstavlja svoje gradivo širši javnosti na različne načine, tudi z razstavami, najpogosteje tematskimi. Tako so na primer predstavili ljubljanske trge skozi zgodovinski razvoj, ljubljanske hotele, zabavo v Ljubljani v 19. in 20. stoletju, božične in velikonočne voščilnice, postavitev Prešernovega spomenika, ljubljansko mestno upravo od prvega župana do sodobnosti, zgodovino ideje o ljubljanski vzpenjači ... Pravkar je v Zgodovinskem atriju mestne hiše razstava o življenju ljudi v prvih treh letih po prvi svetovni vojni. Razstave pripravljajo tudi druge enote arhiva in se nanašajo na življenje v tamkajšnjih krajih. Pestra je tudi publicistična dejavnost arhiva.
Čas tudi v arhivistiki ne teče počasi, kot bi si morda kdo mislil. Arhivistika je čedalje bolj interdisciplinarna veda, arhivisti se ne ukvarjajo zgolj z zbiranjem in razvrščanjem gradiva. Dobro je, če poznajo več področij, vključno z informatiko. Že za iskanje po arhivih je potrebna veščina, kaj šele za strokovno obvladovanje velikanskega korpusa in sistema ter skrb zanj. Današnji arhivarji so drugačnih profilov, kot je bil prvi mestni arhivar Anton Aškerc. Skladno s tem je tudi izraz arhivar vse bolj potisnjen na stran in se namesto njega uveljavlja arhivist. Arhivistika je tudi predmet na študiju zgodovine. In arhiv že dolgo ni več predvsem kulturna ustanova kot v Hribarjevem času.
Ste se ob branju zgodb, romanov ali gledanju filmov z zgodovinskim ozadjem kdaj vprašali, od kod vsi ti podatki? So iz različnih virov, internetnih in tiskanih, toda da so prišli vanje, so predvsem zgodovinarji brskali po arhivih, preučevali gradivo in dogodke postavili v smiseln kontekst, iz katerega črpajo drugi uporabniki.
Brez arhivov to ne bi bilo mogoče in v tem je njihov pomen. »Ker je pot od arhiva do podatka, ki ga preberete v enciklopediji, dolga, se delo in vloga arhivov pri tem skrijeta in sta zato znana le ozkemu krogu znanstvenikov. Šele po obsežnem in zahtevnem delu arhivistov, ki sistematično zberejo in uredijo podatke, lahko preučevalec preteklosti začne obravnavati drobno zgodovinsko vprašanje. Na podlagi drobnih delnih vprašanj lahko obravnava širšo tematiko, tako nastanejo zgodovinske sinteze, nato šele splošni zgodovinski pregledi, ki jih poznamo iz učbenikov in enciklopedij,« so nazorno zapisali v Zgodovinskem arhivu Ljubljana.
Zgodovinski arhiv Ljubljana je največji regionalni arhiv. Deluje na območju nekdanje Kranjske – torej današnje Slovenije od Jesenic na severu do Metlike na jugu. Ima pet organizacijskih enot s sedeži v Ljubljani, Kranju, Novem mestu, Škofji Loki in Idriji. Je najstarejša profesionalna ljubljanska mestna kulturna ustanova, iz katere je izšla vsa poznejša kulturna dejavnost mestne občine. Nastal je iz ljubljanskega mestnega arhiva, za katerega do županovanja Ivana Hribarja (1896–1910) ni skrbel nihče. Hribar je v spominih napisal, da ga je zabolelo srce, ko je videl, da je »mestni arhiv, ki je hranil mnogo važnih dokumentov, bil v popolnoma zanemarjenem stanju«. Zato je vpeljal službo mestnega arhivarja.
Iz prijateljstva med Hribarjem in Aškercem
Pesnik Anton Aškerc je bil prvi mestni arhivar. Do te službe mu je pomagal župan Ivan Hribar. Foto wikipedija
Ivan Hribar je prijateljeval z duhovnikom in pesnikom Antonom Aškercem, ki je bil zaradi svobodomiselnosti v nemilosti pri mariborskem škofu in ga je kazensko premeščal v odročne kraje s težavnimi delovnimi razmerami. Zato si je župan prizadeval, da bi prav Aškerc dobil službo mestnega arhivarja, saj bi mu ta zagotovila eksistenco. Mestni svet ga je izbral in službo prvega mestnega arhivarja je začel opravljati 15. julija 1898, in to z vso resnostjo, najprej pa se je moral naučiti tega dela. Arhivsko gradivo, ki je imelo vrednost za zgodovinopisje, so ločili od drugega dokumentarnega gradiva. Poleg skrbi za magistratno arhivsko gradivo je Aškerc postavil temelje za kasnejšo Slovansko knjižnico in Mestni muzej.
Otonu Župančiču se ni ljubilo
Po Aškerčevi smrti leta 1912 so z razpisom iskali novega arhivarja in mestni svet je izmed sedmih prijavljenih na prigovarjanje župana Ivana Tavčarja izbral pesnika Otona Župančiča. Ta je v nasprotju z Aškercem delo arhivarja sprejel le zaradi plače in na arhivskem področju do konca leta 1921 ni naredil nič. Po Župančičevem odhodu v drugo službo v začetku leta 1922 je bilo mesto arhivarja izpraznjeno, najnujnejša arhivska dela je opravljal tedanji magistratni ravnatelj.
Eksistenca za književnike
Na ponovni razpis za službo mestnega arhivarja se je prijavilo osem kandidatov, a nihče ni izpolnjeval meril. Ker je bilo to delovno mesto ustanovljeno tudi zato, da je omogočalo eksistenco književnikom, je bilo zanj poleg končane filozofske fakultete zahtevano literarno delovanje kandidata. Mestni svet je sprejel publicista in politika Vladislava Fabjančiča, ker pa se ni ukvarjal z literaturo, je leta 1923 proti njegovi izbiri protestiralo Društvo slovenskih književnikov. Izbira se je pokazala za ponesrečeno, saj Fabjančič do leta 1933, ko je za tri leta prekinil službovanje v arhivu, zanj ni naredil nič. Ko se je po treh letih odsotnosti vrnil, je službo opravljal vestno, urejal gradivo, tudi za znanstveno uporabo.
Le akademsko izobraženi zgodovinar
Od leta 1939 je bilo delo mestnega arhivarja urejeno tudi s statutom. Določeni so bili natančni standardi. Mestni arhivar je moral biti akademsko izobraženi zgodovinar, strokovnjak na arhivskem področju in kot tak odgovoren za znanstveno ureditev gradiva. Določeno je bilo, da raziskovalci gradiva ne smejo odnašati iz arhiva, zanje je bila določena študijska soba. Narejen je bil tudi opis arhivarjevega dela.Tako Aškerc kot Fabjančič sta v zgodovinskih časopisih objavljala članke z arhivsko tematiko. Tako je na primer Aškerc objavil članka Krstna imena v ljubljanskem arhivu in Od kod izvira beseda goldinar.
Med drugo svetovno vojno so gradivo mestnega arhiva zaradi varnosti preselili v zaklonišče Nuka, po končani vojni pa so ga vrnili v Auerspergovo palačo, kjer je danes Mestni muzej. Zaradi družbenih sprememb po drugi svetovni vojni je večina upravnega gradiva, nastalega pred letom 1945, izgubila upravno-poslovni pomen in dobila značaj arhivskega gradiva, pomembnega za kulturo in znanost.
Po smrti vodje arhiva Vladislava Fabjančiča leta 1950 je bilo vodstvo začasno, konec leta 1950 pa je postal upravnik pravni zgodovinar dr. Sergij Vilfan, ki je to delo opravljal več kot dvajset let. V tem času je postavil temelje sodobnega arhiva.
Preselitev na magistrat
Arhiv se je v celoti preselil na magistrat leta 1954, kjer je pridobival čedalje večje površine.Takrat so prvič po 150 letih začeli prenavljati in posodabljati magistratno stavbo, ki je opazno propadala. Po preureditvi dela stavbe posebej za arhiv v šestdesetih letih so bili to najsodobnejši depojski prostori v Jugoslaviji, za arhivsko gradivo pa je kmalu zmanjkalo prostora, zato so ga morali hraniti tudi na drugih mestih. V arhivskih depojih so shranjeni zgodovinsko pomembne listine, spisovno gradivo, razglednice, fotografije, načrti, avdiovizualno gradivo, elektronsko gradivo in drugo.
Arhivsko gradivo pridobivajo na različne načine. Posebno težavni so prevzemi od ustvarjalcev, ki sami niso skrbeli zanj. Gradivo je pogosto neurejeno, shranjeno je bilo v neprimernih prostorih, na primer v kleti ali na podstrešju. V neprimernih razmerah je bil na primer shranjen arhiv nogometnega kluba Olimpija, pogosto je tako shranjeno gradivo podjetij v stečaju. Kadar gre za tako gradivo, morajo uslužbenci arhiva delati v prahu in umazaniji.
Po dr. Sergiju Vilfanu je leta 1972 prevzel vodenje arhiva dr. Jože Žontar, za njim, leta 1992, pa Janez Kopač. Temu so sledili Branko Kozina, Nataša Budna Kodrič, Bojan Cvelfar, od leta 2015 pa je njegov direktor Mitja Sadek.
Marca je arhiv na spletni strani objavil digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta. To je izjemna serija zapisnikov, ki so ohranjeni od leta 1520 do 1786. Zapisniki omogočajo vpogled v zgodovino Ljubljane, kakršnega nima nobeno mesto daleč naokoli. So neprecenljiv vir informacij o upravljanju mesta, sodnih obravnavah in drugih pomembnih odločitvah županov, sodnikov in mestnih svetnikov, ki so zaznamovale razvoj mesta. Poleg tega vsebujejo podatke o vsakdanjem življenju, nevarnostih, nesrečah, boleznih in drugih tegobah takratnih prebivalcev Ljubljane.
Za širšo javnost
Zgodovinski arhiv Ljubljana predstavlja svoje gradivo širši javnosti na različne načine, tudi z razstavami, najpogosteje tematskimi. Tako so na primer predstavili ljubljanske trge skozi zgodovinski razvoj, ljubljanske hotele, zabavo v Ljubljani v 19. in 20. stoletju, božične in velikonočne voščilnice, postavitev Prešernovega spomenika, ljubljansko mestno upravo od prvega župana do sodobnosti, zgodovino ideje o ljubljanski vzpenjači ... Pravkar je v Zgodovinskem atriju mestne hiše razstava o življenju ljudi v prvih treh letih po prvi svetovni vojni. Razstave pripravljajo tudi druge enote arhiva in se nanašajo na življenje v tamkajšnjih krajih. Pestra je tudi publicistična dejavnost arhiva.
Kolona rezervistov v prvih dneh mobilizacije v Ljubljani julija 1914. Fotografija Zgodovinski arhiv Ljubljana
Čas tudi v arhivistiki ne teče počasi, kot bi si morda kdo mislil. Arhivistika je čedalje bolj interdisciplinarna veda, arhivisti se ne ukvarjajo zgolj z zbiranjem in razvrščanjem gradiva. Dobro je, če poznajo več področij, vključno z informatiko. Že za iskanje po arhivih je potrebna veščina, kaj šele za strokovno obvladovanje velikanskega korpusa in sistema ter skrb zanj. Današnji arhivarji so drugačnih profilov, kot je bil prvi mestni arhivar Anton Aškerc. Skladno s tem je tudi izraz arhivar vse bolj potisnjen na stran in se namesto njega uveljavlja arhivist. Arhivistika je tudi predmet na študiju zgodovine. In arhiv že dolgo ni več predvsem kulturna ustanova kot v Hribarjevem času.
Arhiv gradivo ne samo prevzema, ampak tudi odkupuje, vendar so finance za to precej omejene. Odkupe je začelo že mesto v času župana Ivana Hribarja, ko je odkupovalo starejše dokumente v zasebni lasti.
Ste se ob branju zgodb, romanov ali gledanju filmov z zgodovinskim ozadjem kdaj vprašali, od kod vsi ti podatki? So iz različnih virov, internetnih in tiskanih, toda da so prišli vanje, so predvsem zgodovinarji brskali po arhivih, preučevali gradivo in dogodke postavili v smiseln kontekst, iz katerega črpajo drugi uporabniki.
Brez arhivov to ne bi bilo mogoče in v tem je njihov pomen. »Ker je pot od arhiva do podatka, ki ga preberete v enciklopediji, dolga, se delo in vloga arhivov pri tem skrijeta in sta zato znana le ozkemu krogu znanstvenikov. Šele po obsežnem in zahtevnem delu arhivistov, ki sistematično zberejo in uredijo podatke, lahko preučevalec preteklosti začne obravnavati drobno zgodovinsko vprašanje. Na podlagi drobnih delnih vprašanj lahko obravnava širšo tematiko, tako nastanejo zgodovinske sinteze, nato šele splošni zgodovinski pregledi, ki jih poznamo iz učbenikov in enciklopedij,« so nazorno zapisali v Zgodovinskem arhivu Ljubljana.
