Oder je lahko zelo osvobajajoč prostor

Znameniti Berlinski gledališki kolektiv bo jutri otvoril festival Mesto žensk

Objavljeno
30. september 2019 00.00
Posodobljeno
30. september 2019 11.46
Utrinek iz predstave Foto Promocijsko Gradivo
Ste se kdaj vprašali, kako je to, da smo odraščali v socializmu zaznamovalo naša življenja? Prav s tem vprašanjem se ukvarja predstava Predali skupine She She Pop, ki bo jutri nastopila v Mladinskem gledališču ter ob 19. uri otvorila festival Mesto žensk.

Zahodne Berlinčanke v predstavi Predali dobesedno z velikim veseljem in radovednostjo brskajo po predalih žensk, ki so odrasle na vzhodni strani berlinskega zidu, da bi iz njihovih dnevnikov in pisem ter  s pomočjo pesmi, glasbe in knjig, ki so jih imele rade razbrale, kaj jih druži in kaj ločuje. »Vzhodnjakinje« jim v predstavi, ki ponovno združitev Nemčij  zanimivo obravnava kot zakonsko terapijo, seveda ne ostanejo dolžne. So si te ženske zelo različne? Zabavna predstava, ki govori o preteklosti, da bi nas soočila z relanostjo. She She Pop je ena najbolj uspešnih sodobnih gledaliških skupin in deluje že petindvajset let. Letos je prejel prestižno nagrado Theaterpreis Berlin in se z novo predstavo umestil na Theatertreffen 2019. O predstvi Predali in gledališču smo se pogovarjali s članico kolektiva Berit Stumpf.
 

Od kje prihaja nenavadno ime vaše skupine, je za njim kakšna zgodba?

Gre za besedno igro, ki je bila inspirirana z imenom ameriške rock skupine ZZ Top. Prvič smo namreč stopile na oder kot ženska rock skupina. Nadele smo si dolge brade, prav takšne, kot jih imajo ZZ Top in oblečene smo bile v večerne obleke ter preigravale njihove komade. To je bilo še v devetdesetih, ko smo skupaj študirale v na Inštitutu za uporabne gledališke znanosti v Giessnu. In takrat se je rodilo tudi naše ime She She Pop.
 

V predstavi Predali soočite ženske, ki so v času, ko je Berlin še ločeval zid, živele v vzhodnem in zahodnem delu mesta. Katera je tista največja razlika med njimi? So različni le njihovi spomini in zgodbe ali tudi misli, duša in ženskost?

Glavna razlika med nami je, da smo odraščale in bile vzgojene v dveh zelo različnih ideoloških sistemih, v kapitalističnem Zahodu ter socialističnem Vzhodu. Spominjamo se stvari, ki smo se jih v naših otroških in najstniških letih učile v šoli, to katere knjige smo brale in kakšno glasbo smo poslušale, katere časopise smo listale. Vse te stvari so bile na Zahodu in Vzhodu zelo različne. Prav tako so bile različne zgodbe naših staršev in učiteljev, ki so bile na Vzhodu zelo ideološko zaznamovane. V predstavi Predali iščemo prav te razlike, ne želimo jih preveč izpostavljati, le soočamo jih. Tri ženske iz Vzhoda tri ženske iz Zahoda, na odru sedijo nasproti druga drugi in govorijo o »stvareh«, ki jih vlečejo iz predalov svojega otroštva ter o njih pripovedujejo zgodbe, da bi se tako lažje razumele oziroma spoznale. Res je, da se včasih poigravamo s stereotipi in predsodki. Gre za to, da skušamo razumeti zakaj smo zdaj, ko smo odrasle, takšne kot smo – kot ženske, hčerke in matere, ki sicer živimo v istem sistemu, a smo si v marsičem zelo različne in odtujene prav zaradi preteklosti. Seveda pa je prav žensko sestrstvo tisto, ki nas druži, a tudi na ta pojem, kot tudi na pojem feminizma, materinstva, ženskost, smo nekoč na Zahodu gledali drugače kot na Vzhodu.

image
Delo  Kako uspodni so poljubi preteklosti? Foto Wenke Seemann Delo

 

V predstave vedno vključujete avtobiografske zgodbe. Danes so knjižne avtobiografije in filmi zelo popularni, zakaj mislite, da jih imajo bralci in gledalci celo raje kot fikcijo?

Najbrž zato, ker se z resničnimi zgodbami lahko lažje identificiramo. Zdijo se nam bolj iskrene, v njih ljudje naredijo več napak in niso tako umetelno izoblikovane. Zgodbe posameznikov se nam zdijo bolj ganljive in privlačne zato, ker so jih ti ljudje zares doživeli in jim veliko pomenijo. Tudi nam, ki delujemo kot gledališki kolektiv, se zdi zelo pomembno, da smo avtorice, igralke in režiserke predstave. Da stojimo za našim delom, ko stojimo na odru. Da lahko predstavo oblikujemo kot želimo same, ne pa da nas vodi tekst nekega dramatika. Kajti tudi naše zgodbe, in biografije se da povedati na zelo različne načine.
 

Gledalci so v vaših predstavah vedno aktivni – glasujejo, komunicirajo … So so-ustvarjalci vaših predstav?

Da. Igralci v naših predstavah vedno igrajo svojo vlogo zato brez njih ne more biti dokončana. Na različne načine usmerjajo naše akcije in oblikujejo vsebino, ko delamo predstavo jih imamo vedno v mislih. Zelo so pomembni. Tudi v Predalih, kjer samo gledajo in poslušajo zgodbe, nastopajo kot neke vrste priče. Še več. Zelo dobro se odzivajo na to, kar gledajo, zelo dobro slišimo, na katerih mestih se smejejo in prav to veliko pove o njih oziroma na kakšen način razumejo predstavo. Včasih nam je popolnoma jasno ali je kdo odraščal v socializmu ali kapitalizmu, glede na to ob katerih stvareh jim gre na smeh, saj jih sami dobro poznajo. Gledalci našim predstavam dajejo smisel.
 

Rade soočate različne generacije ali posameznike, ki so živeli v različnih okoljih. Kakšna je dramaturgija ali dinamika zgodbe za tem?

Pomembno se nam zdi, da se na odru zgodijo resnična srečanja, da se soočijo različna dejanja in mišljenja. Zato na oder vabimo različne goste, dejanske ljudi in ne igralce. To so lahko naši očetje in matere, naši otroci – ali kot v predstavi Predali, naše »sestre« iz Vzhoda. Ustvarimo nekakšen utopični scenarij, ki je v resničnem življenju težko uresničljiv. Na odru velikokrat oblikujemo svet, ki v realnosti ne obstaja in ki si ga težko predstavljamo. Potem pa vzpostavimo določena pravila igre. Šele če ustvarimo nek poseben okvir dovolimo, da se zgodijo stvari, ki se ne bi mogle nikjer drugje kot v predstavi. Oder je lahko zelo osvobajajoč prostor.
 

Ali je utopija v času, ko se ljudje bojijo razmišljati o prihodnosti, ker je zaradi različnih stvari, tudi podnebnih sprememb, tako temačna, sploh možna?

Ne samo, da je možna ampak je bolj pomembna kot kdaj prej. Če si nečesa ne znamo predstavljati, če se sanjamo več – potem tega ne moremo uresničiti. A to, da si nekaj predstavljamo, je šele prvi korak. Gledališče ali umetniški prostor, sta tudi zelo varna prostora za to, da preizkušamo nove stvari, kot so različne utopije ali različne oblike sobivanja. Mislimo, da so v času krize prav ti prostori zelo pomembni.  
 

Svoje predstave vedno ustvarjate skupaj in nastajajo s pomočjo improvizacije in pogovorov. Kaj je najboljša stvar, če delaš v umetniškem kolektivu?

Najboljša stvar je ta, da ko je predstava končana in ko stojiš na odru, pripada vsem nam. Ne moreš biti odtujen od nje. Skupaj smo jo naredile; napisale smo jo skupaj, režirale in odigrale. Ideje posameznikov so postale idej vseh. Avtorstvo je v takšnem primeru nepomembno in delo pripada kolektivu. To tudi pomeni, da delimo dobre in slabe stvari, uspehe in neuspehe in zato, ker se tako dobre slabe stvari enakomerno porazdelijo, ne morejo postatei prevelike in nesorazmerne.