Odzemljeni čudakarji

režija Mateja Koležnik

SNG Nova Gorica

premiera 25. 2. 2010

Trinajsta slovenska uprizoritev znamenite drame Striček Vanja (Djadja Vanja, 1899) in četrta postavitev katere od dram tega velikega ruskega klasika, ki so jo ob 150-letnici rojstva Antona Pavloviča Čehova (1860-1904) v prevodu Josipa Vidmarja, odrski priredbi Gregorja Fona in režiserke Mateje Koležnik ter dramaturgiji Tee Rogelj postavili na novogoriški poklicni dramski oder, se bržkone ne bo zapisala v trajnejši spomin.

Avtorjem radikalno skrajšane priredbe besedila ter na slabo poldrugo uro zgoščene uprizoritve, postavljene na wilsonovsko abstraktno in asketsko prizorišče, visoko privzdignjeno nad osnovni oder ter z obeh strani zoženo, kjer imajo igralci spredaj le plitvo širino za svoje nastope in prihode ter nizek »zidek« za sedenje ali ležanje, takoj za njim pa se kot lutke »potapljajo« v globino, v srednjem delu se z leve v višino pne nekaj visokih in neobdelanih valjev, daleč zadaj na horizontu pa nam nad nakazani železniški nasip občasno projicirajo silhuete vlaka ali hitečih protagonistov (scenografa sta Branko Hojnik in Mateja Koležnik), je uspelo protagoniste radikalno »odzemljiti« daleč vstran od vsakršnega geografskega prostora in zgodovinskega časa, tudi od menjavanja letnih časov v naravi, ter jim z radikalnim krčenjem replik tudi drastično skrčiti možnosti kolikor toliko polnokrvnega in prepričljivega oblikovanja notranjega duševnega volumna posameznih dramskih značajev. Ob konceptualno komplementarni nymanovsko minimalistični glasbeni opremi Jura Ferine in Pavla Miholjevića ter zgolj grobo socialno in značajsko pomenljivih kostumih Alana Hranitelja jim je uspelo sicer »preigrati note« izbrane odrske »partiture« oz. povzeti temeljno zgodbo, ne pa tudi polnokrvno oživiti in v naš čas vznemirljivo vztrepetati »glasbe« trpečih duš Čehovovih tragikomičnih življenjskih poražencev ter vseh rafiniranih in zapletenih razmerij med njimi.

Med precej neprizemljenimi in duševno sploščenimi protagonisti je najbolj prepričljivo oživila trpko in trpno usodo na večno osamljenost in trdo delo za druge obsojene Sonje Ana Facchini. Blazirano samopašno podobo vase ter v svojo popolnost in nedolžnost zaverovanega upokojenega univerzitetnega profesorja in meščana Serebrjakova je zanesljivo izrisal Bine Matoh, notranje razviharjeno in na zunaj zanemarjeno, a v odločilnih trenutkih vselej znova tudi neodločno podobo naslovnega junaka Vojnickega je dodal Radoš Bolčina. Z mlado in očitno nezadoščeno žensko sloko postavnostjo je podeželsko dolgočasje nekoliko razviharila in postano moškost prebudila profesorjeva (pre)mlada žena Jelena Medee Novak, s komaj kje (še) ohranjenimi večnostnimi in naravovarstvenimi razmišljanji nezadoščenega in zapitega podeželskega zdravnika in »filozofa« Astrova pa je ohranjal vsaj slutnjo širše pomenljivosti in višjih dometov životarjenja Gorazd Jakomini. Z epizodami gospodovalne Vojnicke v interpretaciji zanesljive Teje Glažar, zveste in vdane pestunje Marine v dostojanstveno trpni oživitvi Mire Lampe Vujičić ter požrešnega in uslužnega prisklednika na posestvu Teljegina v karikaturni stilizaciji Milana Vodopivca je bila skupinska podoba tragikomičnega životarjenja malih ljudi dopolnjena in zaokrožena.