On živi, umrjè brez dnarja. Pa res?

Slovensko kulturo gotovo težijo strukturni problemi in pomanjkanje sredstev, na robu izumrtja pa kljub temu ni.
Objavljeno
15. februar 2017 11.30
uho*France PRESEREN
Ženja Leiler
Ženja Leiler

»Slovenska umetnost namreč umira. Podhranjena umira. ­Zrinjena na rob družbene pomembnosti − umira.« Takole­ dramatično je predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer nagovoril občinstvo letošnje podelitve Prešernovih nagrad in si prislužil tako navdušeno prikimavanje kot tudi kakšno kritiko.

Möderndorfer v govoru sicer ni izrekel ničesar takšnega, kar s tega mesta ali katerega drugega ne bi bilo že velikokrat izrečeno. Tisto, kar ga je morda ločevalo od drugih, je bil scela apokaliptičen ton, ki ni dopuščal niti tankega žarka optimizma.

Za optimizem so morda sem in tja poleg poguma potrebna dejstva. O slovenski kulturi namreč obstaja kar nekaj ukoreninjenih stereotipov, med njimi tudi ta, da je na robu preživetja. S stereotipi je pač tako, da niso nujno tudi resnični. Včasih jih je dobro primerjati s kakšnim podatkom ali dvema.

Podatki, še zlasti v kulturi, niso najbolj enostaven predmet raziskave. Ne, da jih ne bi imeli. Najrazličnejših raziskav, analiz in poročil je tudi na področju kulture veliko. Žal pa nimamo metodološko enotnega dokumenta, ki bi kontinuirano spremljal stanje na tem področju.

V nadaljevanju je izpisanih nekaj trditev, značilnih za javne debate o kulturi in njenem statusu v samostojni državi. Osvetliti sem jih skušala s podatki, pridobljenimi na ministrstvu za kulturo, državnem statističnem uradu, v nacionalnem programu za kulturo 2014–2017, analizah društva Asociacija, združenja nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, ter v študiji Kultura! Dejstva (2015) znanstvenega sodelavca na Inštitutu za ekonomska raziskovanja dr. Andreja Srakarja, ki je izšla kot posebna izdaja revije Likovne besede.

V kulturo vlagamo premalo sredstev

Tej trditvi ni mogoče niti pritrditi niti je ovreči, saj ni analize, na podlagi katere bi lahko sklepali, koliko javnih sredstev za kulturo bi bilo dovolj in kaj bi z njimi sploh hoteli sofinancirati.

Po drugi strani drži, da smo bili glede na odstotek BDP, ki smo ga namenili kulturi do leta 2014, med državami Evropske unije uvrščeni zelo visoko. Slovenija je namreč kulturi v zadnjih letih namenila­ 0,8 odstotka BDP, kar je več od evropskega povprečja, ki znaša 0,5 odstotka. Več od nas so po podatkih Eurostata za leto 2014 prispevale samo še Latvija (1,2 odstotka), Estonija (1,1) in Malta (0,9), enako kot Slovenija pa Madžarska in Francija. K temu je dodati, da se je leta 2015 ta prispevek že znižal na 0,7 odstotka BDP.

Kultura po osamosvojitvi ves čas stagnira

Ne drži. Če s stagnacijo merimo na javna sredstva, namenjena kulturi, so dejstva naslednja: sredstva iz državnega proračuna, namenjena kulturi, so se od osamosvojitve naprej, ko smo dobili tudi samostojno ministrstvo za kulturo, po večini povečevala. Leta 1992 je bil proračun rosno mladega ministrstva za ­kulturo dobrih 22 milijonov evrov, kar je znašalo 2,47 odstotka državnega proračuna.

Vrh so ta sredstva dosegla leta 2009, v času vlade Boruta Pahorja, ko je bil proračun ministrstva 204 milijone evrov in je v deležu celotnega državnega proračuna predstavljal 2,2 odstotka. Okoli dva odstotka iz državnega proračuna je bilo namenjeno kulturi skoraj celotno prejšnje desetletje. Čeprav se odstotek ni bistveno poviševal, kar bi lahko kazalo tudi na stagnacijo, so se s povečevanjem državnega proračuna nominalno ves čas povečevala tudi sredstva za kulturo. Najbolj so narasla v času prve vlade Janeza Janše, med letoma 2004 in 2008 – za 42 milijonov evrov.

Z gospodarsko krizo so se sredstva zmanjševala. Najbolj, za dobrih 20 milijonov glede na leto poprej, leta 2012. Odstotni delež glede na celoten proračun je tako padel pod dva odstotka (1,91 odstotka) in danes znaša le še približno 1,5 odstotka. Lani je bilo za kulturo porabljenih samo še 148 milijonov evrov, kar je nominalni državni vložek v kulturo vrnilo za enajst let nazaj.

Če so se torej sredstva iz državnega proračuna za kulturo do leta 2009 povečevala (delež znotraj celotnega proračuna pa je ostal približno enak), so se v obdobju krize 2009–2013 zmanjšala kar za četrtino in bodo šele leta 2018 ponovno dosegla vrednost iz leta 2013. O resni stagnaciji in nazadovanju tako lahko govorimo »šele« od gospodarske krize naprej. Če bi ostali na dobrih dveh odstotkih državnega proračuna, bi moral kulturni proračun ponovno znašati nekaj manj kot dvesto milijonov evrov. Treba je dodati, da je delež sredstev ministrstva za kulturo v BDP s približno 0,5 odstotka do leta 2011 leta 2015 padel na 0,4 in naj bi letos znašal samo še 0,37 odstotka.


Infografika: Delo

Sredstva iz državnega proračuna niso vsa javna, namenjena kulturi. V 0,8 odstotka, kolikor odmerimo (ali smo odmerili) zanjo znotraj BDP, so vključena še občinska sredstva. Tudi ta so se po osamosvojitvi povečevala. Če so, denimo, leta 1999 znašala dobrih 55 milijonov, so leta 2010 nanesla 159 milijonov, vrh dosegla leta 2012 (162 milijonov), leto ­pozneje padla na 126 milijonov ter leta 2015 pristala pri 132 ­milijonih.

V sklop podpore kulturi je treba prišteti tudi sredstva, ki jih na podlagi obveznega prispevka za programe in storitve letno zbere RTV Slovenija. Ta se gibljejo okoli 90 milijonov evrov. V skupno vrečo javnih sredstev sodijo seveda še počrpana evropska sredstva – koliko jih je, mi do konca redakcije ni uspelo izvedeti.

Koliko v kulturo vložimo posamezniki? Po podatkih statističnega urada je bilo leta 2010 v kulturo na prebivalca vloženih 156 javnih evrov, leta 2015 samo še 133, medtem ko smo posamezniki leta 2010 vanjo vložili 152 evrov, leta 2015 pa 157 evrov, kar pomeni dobrih 300 milijonov.


Infografika: Delo

Seštevek omenjenih postavk tako prinese nekaj manj kot 700 milijonov evrov (brez evropskih sredstev), ki jih na leto namenimo kulturi.

Ministrstvo za kulturo je v času krize izgubilo največ

Ne drži. Usodo tega ministrstva so delila vsaj še ministrstva, pristojna za delo, družino in socialne zadeve, obrambo ter zunanje zadeve. Treba je poudariti, da so rezi v kulturo po letu 2009 postali strukturni trend. Kot je opozoril Andrej Srakar, je kombinacija neizvajanja resnejših sprememb na področju kulture in gospodarske krize po­vzročila negativna gibanja, ki jasno kažejo, da zgolj raven proračuna za kulturo ni dovolj za uspešno delovanje področja. Tako smo danes soočeni z dvema skrb vzbujajočima dejstvoma: trendom upadanja sredstev za kulturo tudi po uradnem koncu gospodarske krize in umanjkanjem resne strukturne prenove kulture.

Gospodarska kriza je v kulturi prizadela vse enako

Ne drži. Ker so morale država in lokalne skupnosti izpolnjevati svoje zakonske obveznosti do javnih zavodov, so krizo predvidljivo najmanj občutile uprizoritvene umetnosti, glasbene dejavnosti, vizualne umetnosti, muzejska dejavnost in kulturna dediščina. Bistveno bolj so bili na udaru zlasti film in založništvo, katerih sredstva so se skorajda za polovico zmanjšala, ljubiteljske dejavnosti in intermedijske umetnosti – na vseh teh področjih so javna sredstva namenjena predvsem sofinanciranju programov in le v manjši meri ali pa sploh ne sofinanciranju delovanja pristojnih ustanov (plače, materialni in režijski stroški in podobno).

Posledično so tudi profesionalne nevladne organizacije, ki izvajajo programe v kulturi, v času krize izgubile približno tretjino sredstev, ljubiteljska kultura pa kar četrtino. Ta nesorazmerja so gotovo temeljni strukturni problem celotnega področja.


Gospodarska kriza je poleg tega močno okrnila sredstva, namenjena za investicije v kulturno infrastrukturo. To pomeni, da bo v prihodnosti za njeno vzdrževanje in obnovo potrebnih bistveno več javnih sredstev, če bomo hoteli infrastrukturo, v kateri izvajamo javne programe na tem področju, obdržati na spodobni ravni. Novogradnje pa so povsem izbrisane iz zavesti kulturnega proračuna.

Kulturne in umetniške produkcije je vse manj

Ne drži. Povečevanju produkcije smo priča od osamosvojitve, številke pa kažejo, da se ta trend ni ustavil niti s krizo in zmanjšanjem javnih sredstev. Deloma je za to kriv tudi način sofinanciranja, ki bolj kot kakovost spodbuja količino produkcije. Lani je bilo v Sloveniji 26.200 kulturnih prireditev.


Za povečavo kliknite na grafiko. Infografika: Delo

Umetniki živijo na robu ali celo pod pragom revščine

Delno drži. Odgovor je seveda odvisen od tega, ali govorimo o ustvarjalcih, zaposlenih v javnih (pa tudi nekaterih zasebnih) zavodih na področju kulture, ali o samozaposlenih v kulturi. To je gotovo drugi največji strukturni problem slovenske kulture, ki je vzpostavila sistem, po katerem ustvarjalci z različnih področij ob tako rekoč skorajda nedelujočem kulturnem trgu nikakor niso v enakopravnem položaju, prav tako nimajo primerljivih pogojev za ustvarjanje.

Še zlasti smo priča velikim razlikam med ustvarjalci na področju uprizoritvenih in (klasično)glasbenih dejavnosti na eni strani ter pisatelji, filmskimi ustvarjalci, slikarji, plesalci sodobnega plesa ... na drugi. Najvišje plače imajo zaposleni igralci, orkestrski glasbeniki, arhivisti in konzervatorji, nekoliko nižje bibliotekarji, kustosi, operni pevci in baletni plesalci.

Plače zaposlenih ustvarjalcev v kulturnih javnih zavodih so višje od slovenskega povprečja. Enako velja, čeprav z nekoliko nižjimi zaslužki, za ustvarjalce, zaposlene pri zasebnih pravnih osebah. Kljub temu je njihova povprečna plača nižja od povprečne plače v šolstvu ali na RTV Slovenija. Dohodki samozaposlenih v kulturi pa v povprečju niso samo nižji od povprečne slovenske plače, ki znaša okoli 1600 evrov bruto, ampak v večini zelo blizu minimalne slovenske bruto plače (okoli 900 evrov bruto) ali celo pod tem zneskom. Več kot polovica samozaposlenih v kulturi namreč ne zasluži več kot 10.000 evrov bruto na leto.

Upad sredstev, ustavitev zaposlovanja in sam sistemski okvir delovanja kulture so v zadnjem desetletju povzročili tudi vse večje generacijsko nesorazmerje med zaposlenimi v kulturi, pri čemer rednih zaposlitev za mlajše generacije tako rekoč ni. Treba je dodati, da tako v primeru zaposlenih kot samozaposlenih v večjem delu govorimo o visokoizobraženih posameznikih.

Kultura in umetnost sta na robu preživetja

Ne drži. Po osamosvojitvi ni bil zaprt noben vitalen javni zavod na področju kulture, nasprotno, ustanovljeni so bili novi. Ministrstvo za kulturo tako danes sofinancira delovanje in dejavnosti tridesetih javnih ustanov na področju kulture, od tega 27 javnih zavodov, dve agenciji in en sklad. Poleg tega sofinancira še delovanje in dejavnosti 45 javnih kulturnih ustanov, ki so jih ustanovile občine oziroma lokalne skupnosti. Občine same financirajo še delovanje 110 javnih zavodov in drugih izvajalcev javnih služb s področja kulture. Glede na število prebivalstva je to nad povprečjem Evropske unije.

V teh ustanovah je zaposlenih približno 6000 posameznikov. Kljub načrtom v nacionalnem programu za kulturo 2014–2017, da naj bi se število redno zaposlenih v javnem sektorju v kulturi zmanjšalo na račun sofinanciranja programov, se to v resnici ni zgodilo. K temu je seveda treba pridati, da so v številko všteti vsi zaposleni v javnih ustanovah na področju kulture, med katerimi so tudi zaposleni v knjižnicah. Število redno zaposlenih v javnih zavodih (brez knjižnic), obeh agencijah in skladu je dobrih 2500, kar je približno sto manj kot leta 2011, ko je bilo teh zaposlenih največ doslej. Ker v kulturo prištevamo tudi RTV Slovenija, je treba k redno zaposlenim v tem sektorju dodati tamkajšnje zaposlene, teh je približno 2000.

V zadnjih letih se je povečevalo število vpisanih v razvid samozaposlenih v kulturi. Če je bilo teh leta 2001 nekaj več kot 1900, jih je bilo lani 2514, od tega 1798 (ali 71 odstotkov) s pravico do plačevanja prispevkov iz državnega proračuna. Stroški za te prispevke, ki jih krije ministrstvo, so leta 2015, ko je bil proračun ministrstva 159 milijonov evrov, znašali 6,6 milijona evrov.

Kultura in umetnost sta samo strošek

Ne drži. A ne samo zato, ker kulture in umetnosti, kot denimo tudi izobraževanja, ne sofinanciramo zaradi njunih neposrednih ekonomskih učinkov, ampak ker imata dokazano tudi ekonomske učinke.

Pri nas sicer, žal, ne obstajajo kakovostne analize, ki bi prinašale izračun deleža dodane vrednosti v posameznih segmentih kulture. Prav tako je treba upoštevati, da so vse kulturne storitve in dobrine seveda obdavčene. Poleg tega se velik del javnih sredstev, namenjenih kulturi, naj so to plače, honorarji, materialne storitve, režijski stroški in tako naprej, v večini pretoči v zasebni sektor (in davke).

Kot zanimivost velja omeniti, da so, denimo, na Hrvaškem pred uvedbo olajšav za tuje filmske producente, ki snemajo na Hrvaškem, izračunali, da se bo vsak vložen evro s strani države povrnil šestkrat – danes Hrvaška samo iz tega naslova povrne v državni proračun dvakratni letni vložek v svojo filmsko produkcijo.

Na zagrebškem ekonomskem inštitutu so leta 2015 izvedli tudi raziskavo o vplivu kulturnih in kreativnih industrij na gospodarstvo (poleg področij gledališča, muzejev, knjige, plesa, filma še arhitektura, oblikovanje, mediji, računalniške igre in oglaševanje) in ugotovili, da ta dva sektorja zaposlujeta kar 7,7 odstotka vseh zaposlenih v državi. Na leto ustvarijo 24 odstotkov prihodkov vseh hrvaških podjetij. Njihova bruto dodana vrednost znaša 3,5 odstotka, s čimer so kreativne in kulturne industrije drugi najmočnejši delež hrvaškega BDP. Tudi britanske raziskave, kjer imajo sicer povsem drugačen model vlaganja v kulturo kot pri nas, so pokazale, da se vsak vložen funt v ta sektor povrne sedemkrat.

Kakorkoli. Po podatkih statističnega urada je bil delež dodane vrednosti kulture v BDP v obdobju 2010–2013 1,2-odstotni, v 2014–2015 pa 1,1-odstotni. Toda v tem podatku je upoštevana le kultura v ožjem smislu, ne pa celotne kreativne industrije, kot tudi niso upoštevani neposredni učinki kulture na turizem, gostinstvo, storitve, trgovino in tako naprej.

Kultura in umetnost ne moreta preživeti na trgu

Drži. Tudi izrazito številnejše, jezikovno obsežnejše in gospodarsko bogatejše evropske države vlagajo v kulturo pomemben delež javnih sredstev.

Politikov so v predvolilnem času polna usta kulture

Ne drži. Primerjava strankarskih predvolilnih programov zadnjega desetletja kaže, da je področje kulture pri večini strank povsem nepomemben resor in do njegovih problemov večina parlamentarnih strank nima vsebinskih stališč, še manj ponujajo rešitve. Med strankami je v predvolilnih programih kulturi namenila še največ pozornosti SDS.

Ministrstvo za kulturo ni zaželen resor

Delno drži. V dosedanjih dvanajstih vladah se je zamenjalo petnajst ministrov za kulturo, a le v petih, Peterletovi, dveh Drnovškovih in obeh Janševih, je minister za kulturo prišel iz iste stranke kot predsednik vlade, v vladi Alenke Bratušek pa minister ni bil v nobeni stranki. Sicer pa je veliko več ministrov pripadalo tako imenovanemu levemu političnemu ­spektru.

Večina dosedanjih ministrov je tako ali drugače izhajala iz kulturnega sektorja in v veliki večini to niso bili profesionalni politiki, ki enkrat vodijo ta in drugič drug resor. To pomeni, da so imeli do kulture izrazito afirmativen odnos, dejstvo pa je, da so bili lahko kolikor toliko uspešni predvsem tisti, za katerimi sta stala premier­ in seveda največja koalicijska stranka. Najočitneje kultura ni zanimala zmagovalke na zadnjih parlamentarnih volitvah, torej SMC, saj je njen predsednik in sedanji premier­ Miro Cerar kulturo prvič, odkar imamo ministrstvo za kulturo, prepustil upokojenski stranki, ki je ta resor ni nikoli ­zanimal.