Otroška republika starega doktorja

Janusz Korczak, poljski pediater, učitelj in pisatelj, ki je ostal pri nas tako rekoč povsem prezrt.
Objavljeno
29. december 2017 11.57
Simona Bandur
Simona Bandur
Poljska sirotišnica Hiša sirot je bila država zase, pravzaprav republika – otroška demokratična republika. Vladali so otroci, to pravico pa jim je že pred več kot sto leti podelil Janusz Korczak. Otroški zdravnik, vzgojitelj in učitelj, pisatelj, ki je šel s svojimi otroki tudi v smrt, ima na Poljskem kultni status, pri nas pa je ostal prezrt, skoraj. Njegovega Kralja Matjažka Prvega je na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana kot Matevžka postavila srbska režiserka Anja Suša.

Življenjska zgodba Janusza Korczaka je tako osupljiva in ganljiva, da je težko razumeti, zakaj pri nas ni bolj znana. Edina sled, ki jo je avtor pustil v naši literaturi, je prevod knjige Kralj Matjažek Prvi (Mladinska knjiga), a še ta bo prihodnje leto star šestdeset let. O vsebini že veliko pove začetek: »Ta knjiga je nekoliko sen, nekoliko posmeh. Stari zdravnik premišljuje. Sanjari. Pred očmi mu je vrl, pameten deček, ki je imel nesrečo, da se je rodil kot kralj.«

Otroci so enakopravni odraslim

Stari zdravnik je Janusz Korczak. Ime je v resnici psevdonim Henryka Goldszmita, ki se je rodil leta 1878 (lahko je bilo tudi leto pozneje, v resnici niti Korczak ni bil povsem prepričan o letu rojstva, saj oče ni pravočasno oddal rojstnega lista) v Varšavi. Izučil se je za otroškega zdravnika in na prelomu prejšnjega stoletja začel pisati otroške knjige, pripravljati članke o otrocih in vzgoji, imel je celo svojo radijsko oddajo, v kateri je delil nasvete za vzgojo z naslovom Srečna pedagogika. Takrat se je začel predstavljati kot Janusz Korczak, ljudje so temu dodali doktor, otroci pozneje oče. Leta 1909 je odšel študirat v Berlin, kjer je delal v enem izmed združenj za sirote, in že čez dve leti v domovini ustanovil Hišo sirot (Dom Sierot), sirotišnico za judovske otroke, kjer so bili vsi varovanci pravzaprav njegovi otroci. Vlogo matere je prevzemala glavna vzgojiteljica Stefania Wilczyńska. Korczak jo je spoznal v Berlinu, otroci so jo klicali Štefa. Oba sta življenje povsem posvetila otrokom, Štefa je spala pri dekliških prostorih, Janusz pri deških, a kljub temu je bilo med njima zaslediti vez, ki je spominjala na zakon.

Hiša sirot je bila nekakšna otroška demokratična republika in je delovala po načelih, za kakršne si je težko verjeti, da si jih je zamislil kdo pred sto leti, še zlasti za varstvo otrok, ki niso imeli takrat nikakršnih pravic. Janucz Korczak je bil prepričan, da so enakovredni del družbe, tisti del družbe, ki si ne le želi sodelovati pri odločanju, temveč si to tudi zasluži. Ves čas je poudarjal nujnost dialoga z otroki, predvsem pa pravico do spoštovanja. Imeli so svoj parlament z 22 poslanci in sodišče ter izdajali svoj mali časopis, kjer so se urili v demokraciji. »Otrok povezuje in razmišlja kot odrasli, pri čemer ni obremenjen z izkušnjo odraslih,« je trdil Korczak, kajti »ne obstajajo otroci, obstajajo ljudje«. Še pomembnejša njegova misel je bila: »Reformirati svet pomeni reformirati vzgojo.«

Seveda je bil Janusz Korczak samo človek, velikokrat je od otrok preveč zahteval, marsikdaj so ga razbesneli in je znal podeliti tudi kakšno zaušnico (kar v tistih časih v resnici ni bila prav redka vzgojna metoda). Ker so bili v sirotišnici pred zakonom vsi enaki, je bil tudi sam večkrat obsojen, kot je mogoče prebrati v knjigi The Rights of Child and the Changing Image of Childhood (Pravice otroka in spreminjajoča se podoba otroštva) Philipa E. Veermana. Takole je poročal: »V šestih mesecih sem bil petkrat obsojen; enkrat, ker sem fantu primazal eno okrog ušes; enkrat, ker sem fanta vrgel iz sobe; enkrat, ker sem otroka poslal v kot; enkrat zato, ker sem užalil sodnika ... Te obsodbe so bile pomemben mejnik v mojem dozorevanju v poštenega učitelja, ki dela po zakonu in v dobro otrok – ne zato, ker jih ima rad, ampak zato, ker obstaja uradno telo, ki jih varuje pred brezvladjem, naključnostjo in despotizmom.«

Sirote v getu z nacističnimi pravili

Toda mali državljani so se na koncu srečali z zablodo odraslih v najslabšem in najhujšem možnem pomenu. Začela se je druga svetovna vojna in nemški vojaki so vse Jude v mestu preselili v varšavski geto, tudi Korczaka in njegove varovance, približno dvesto jih je bilo. Demokratična načela so padla, zavladali so pravila nacistov, huda lakota in nasilje. Na začetku avgusta (bilo je petega ali šestega) 1942 so njihov mali geto obkrožili vojaki, naslednji cilj je bilo koncentracijsko taborišče Treblinka. Korczak je bil takrat priznani pisatelj (najbolj znanega Kralja Matjažka Prvega je izdal leta 1923), zato so mu menda ponudili pomilostitev.

A je ni hotel sprejeti, vztrajal je, da bo spremljal svoje otroke. Legenda pravi, da mu je rešitev ponudil tudi eden izmed nemških vojakov, ki ga je prepoznal kot avtorja »Matjažka«, toda niti takrat se ni hotel ločiti od svoje četice. Zgodovinski viri tako popisujejo njihov zadnji znani pohod, imenovan Korczakov marš: otroci so bili v svojih najboljših oblekah, hodili so v parih, vsak je nosil nahrbtniček in pestoval svojo najljubšo igračo ali knjigo ... Vkrcali so jih na vlak in nikoli več videli. Odhod je v avtobiografiji Pianist opisal tudi poljski skladatelj in pianist Władysław Szpilman: »Sirotam je rekel, da gredo na podeželje, zato da bodo veseli. Končno bodo lahko zadušljivo ozračje za mestnimi zidovi zamenjali za cvetlice in potoke, kjer se bodo lahko kopali, gozdove, polne robidovja in gob ...«

Odrasli pač ne ubogajo

Janusz Korczak je na Poljskem nacionalni junak, njegovo ime je del številnih poimenovanj, med njimi je Korczakov festival gledališč za otroke in mlade. Na tem mednarodnem festivalu je pred leti sodelovalo Malo pozorište Duško Radović iz Beograda, ki ga je pred leti vodila režiserka Anja Suša in tako se je sklenil krog. »Takrat sem prvič slišala zgodbo o Korczaku, kar je zelo nenavadno glede na to, kako uveljavljen učitelj in pedagog je bil, kako pomemben pisatelj in navsezadnje povezan holokavstom. Zato je na Poljskem dosegel tako rekoč kultni status, v nekdanji Jugoslaviji pa je bil zelo slabo znan,« je povedala režiserka. V srbski jezik je bil, denimo, Kralj Matjažek Prvi preveden šele leta 1980. Anja Suša se je z njim pobliže seznanila, ko je sodelovala z Backa Theatrom iz Göteborga. O tem, kaj bi naredili, da zgodba v našem prostoru ne bi ostala povsem prezrta, se je pogovarjala z umetniško vodjo Lutkovnega gledališča v Ljubljani Ajdo Rooss in ta se je kmalu oglasila s predlogom za predstavo. »Bolje pozno kot nikoli,« je sklenila sogovornica. O tem, zakaj je ostal ta avtor pri nas tako prezrt, je veliko razmišljala in med vzroke navedla tudi dejstvo, da je kultura za otroke in mlade pri nas tradicionalno zapostavljena.

Kralja Matevžka Prvega je priredila Ana Duša, ki je prav v tistem času ravno tako razmišljala o tej zgodbi ... »Zdelo se mi je, da je primerna za ta čas, vsaj osnovna ideja, kajti knjiga je politično zastarela. Če je ne gledaš kot pravljico, ne učinkuje več, če pa vzameš osnovno idejo, je brezčasna – to je, da je politika, če jo očistiš balasta, v osnovi preprosta. Če hočeš, da se kaj zgodi, moraš kaj narediti, odrasli smo tisti, ki vnesemo balast in izgovore.«

Zato je tudi najbolje končati z nagovorom avtorja iz Kralja Matjažka Prvega: »Odraslim sploh ni treba brati moje povesti, ker so v njej neprimerni odstavki, torej ne bodo razumeli in se mi bodo smejali. Ako pa po vsej sili hočejo, naj poskusijo. Saj odraslim ni mogoče prepovedati, ker ne ubogajo – in kaj jim pa kdo more?«