Tiskane izdaje
Na videz visoka raven soglasja, naj pristojni minister umakne predlog Nacionalnega programa za kulturo 2018–2025 (NPK) po mnenju ministra za kulturo Toneta Peršaka zahteva nekaj pojasnil širši kulturni javnosti in vsaj osnovno informacijo, za kaj v napadenem besedilu v resnici gre.
Kultura v drugačnem kontekstu
Razlagajoč izhodišča in teme oziroma vsebine predloga Nacionalnega programa za kulturo (NPK) Peršak v štirih točkah navaja, da sta se po letu 1991 pomen in vloga kulture znašla v drugačnih okoliščinah: poslednje polje suverenosti, subjektivitete (identitete) in integracije skupnosti ostaja kultura (zlasti v Evropi). Zato je kultura že dolgo ključni družbotvorni dejavnik (ne ustvarja družba kulture, kultura ustvarja družbo) kot polje avtorefleksije in dialoga znotraj družbene/nacionalne skupnosti po eni in hkrati »legitimacija« te skupnosti ob njenem vstopanju v medkulturni dialog, kar pa ne izključuje narodotvornosti (spodbujanja narodne zavesti) in državotvornosti (spoznavanje pomembnosti ponotranjenja lastne države itd.).
Globalizacija in neoliberalizem silita kulturo v podreditev potrošniški ideologiji in trgu in s tem v zanikanje njene družbotvorne vloge in pomena za skupnost in pomena same skupnosti, ji vsiljujeta prilagoditev modnim trendom in konceptu bestsellerjev, absolutizaciji individualizma, narcisizma in, domnevno novi vrednoti, transnacionalnosti.
Epohalni prevrat na ravni civilizacije, ki ga prinaša digitalna preobrazba sveta in uveljavljanje virtualne resničnosti ter umetne inteligence kot naravni (človeški) inteligenci konkurenčne in v določenih pogledih že superiorne sile, predstavlja za kulturo zelo pomemben izziv; primerljiv, a verjetno še večji, kot sta ga ob koncu srednjega veka prinesla izum in uveljavitev tiska, ko se je razumevanje umetnosti radikalno spremenilo.
Očitek, piše minister za kulturo, češ da NPK govori o digitalni preobrazbi sveta kot o nečem novem, kar se je šele sedaj pojavilo, medtem ko so določeni izvajalci že zdavnaj zakoračili v novo dobo in se tudi spoprijeli z novimi tehnologijami (kulturalizacija vesolja, umetnost, ki nastaja v digitalnem okolju, dosežki raziskovalne umetnosti…), je neutemeljen.
Pot do sprememb
Strateški in znotraj njih operativni cilji in ukrepi, piše minister, izhajajo iz teh izhodišč in se osredotočajo na pet strateških usmeritev: na uveljavitev ustreznega statusa kulture, uzakonitev nujne sistemske spremembe oziroma prenove kulturno političnega modela, decentraliziranje financiranja kulture in odpravo nesorazmerja pri financiranju iz javnih virov znotraj kulture, aktiviranje legitimnih drugih virov sredstev za sofinanciranje kulture in bolj ambiciozno načrtovanje in izvajanje promocije in uveljavljanja slovenske kulture v mednarodnem okolju.
Minister Peršak ugotavlja, da določeni, resda ne nepomembni, del kulture zavrača predlog NPK, čeprav ve, da je NPK vseeno pogoj in usmeritev za nujne spremembe sistema oz. zakonodaje in raje sprejema vztrajanje v prevladujoči anomiji, kot da bi morda kdo izgubil kakšno majhno prednost, ki jo trenutno ima. Kajti zelo pomenljivo je, da so proti, zlasti tisti, ki so v ospredju, kar zahteva financiranje, ali pa so vsaj že lep čas bili; kulturni establišment.
Predlog NPK, sklepa minister svojo razlago, naslavlja vseh pet ključnih tem, kot to zahteva zakon (zgodovinsko doseženi položaj kulture, vlogo kulture v razvoju Slovenije in slovenskega naroda, javni interes za kulturo, opredelitev področij, na katerih se zagotavljajo kulturne dobrine kot javne dobrine in usmeritve za področje investicij v javno kulturno infrastrukturo) in se odziva na odprta vprašanja v zvezi z njimi.
Ministrova argumentacija je v celoti dosegljiva na spletni strani ministrstva za kulturo.
