Pesem hoče biti luč

V času toče informacij, drgetajočih palcev, ki drsijo po zaslonih, v času preplavljanja podob, zvokov, v času diktata: "še bolj bleščeče, močno, hitreje, še več " ... včasih ne vem, kje je še prostor za ljubezen.

Objavljeno
19. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
19. oktober 2019 10.28
Mila in Lorca /Urška Centa in Katja Šulc Foto: Blaž Fortuna
Ljubezen je najmočnejša sila, mi je rekla Vida Žabot v intervjuju za rubriko Carpe Diem. Ujemi dan! In sem ga. Ne dan, ves teden je bil v znamenju ljubezni. V Lorencijevi predstavi v Drami Pogovori o ljubezni potujem skozi različne oblike ljubezni. Kot bi se Lorenci namenoma vrnil v arhaično ljubezen, ki je preživela epohe časa skozi legende, skozi ljudske običaje, ljubezen v različnih preoblekah, ljubezen v okovih, ujeta ljubezen, zazidana ljubezen, trpinčena ljubezen. In na drugi strani ljubezen narave. Na odru vidim igralca, ki sta škorpijona, ki se nežno ljubita z glavami, se skrijeta v votlino, dokler drugo jutro samica ne izvrže samčevega trupla brez glave, brez klešč, brez para nog. Ostanek poje kasneje. In izlegel se bo nov škorpijon.

V času toče informacij, drgetajočih palcev, ki drsijo po zaslonih, v času podob, zvokov, v času diktata: »še bolj bleščeče, močno, hitreje, še več« ... včasih ne vem, kje je še prostor za ljubezen. Za čas sanjarjenja, ki si ga lahko vzamemo, da bi vdihnili, izdihnili, se prepustili.

Morda je gledališče eden od redkih prostorov, v katerih se lahko srečamo z drugimi, v katerih lahko srečamo sami sebe. In zato bo gledališče vedno obstalo. Zato še nimam dovolj. Ne gledališča, ne Pogovorov o ljubezni, ne poezije ljubezni, ki se ji bo poklonila nedeljska Drama Akustika s pesnico ljubezni Milo Kačič in zelo mojim Federicom Garcío Lorco, poetom, s katerim sem morda kot najstnica doživela iniciacijo v moč besede. In to z enim od mojih najljubših grlenih glasov Katje Šulc, z basistom Robertom Jukičem in plesalko Urško Centa, ki bo z udarci pet v ritmu flamenka pribijala v tla Lorcovo poezijo.

 Morda je gledališče res še edini prostor, v katerem lahko srečamo sami sebe. Zato, ker ... kot pravi Lorca: Pesem hoče biti luč. // Luč ne ve, kaj hoče. / V svojih opalnih mejah / sreča samo sebe / in se znova vrne.