Pesmi so ji napisane na kožo

Besedila so uglasbili Saša Olenjuk ter Vitalij Osmačko in Miloš Simič, ki sta naredila še aranžmaje, vsi trije pa so ob Petri Trobec in Žarku Vojinoviću pesmi tudi odigrali. Po izkušnji z Edith Piaf nam je Lara Jankovič zaupala, kako so se ji na kožo pisale pesmi.

Zdi se mi, da je na slovenski glasbeni sceni še najmanj dobrih piscev besedil. Kakšen je občutek, ko se tega loti pesnik?

Božanski. Še posebno, ker zna Feri velike stvari povedati zelo preprosto, enostavno, kar je prekrasno. Morda bi se več pesnikov moralo lotevati besedil ... Sama sem že na prvi zgoščenki pela besedila izpod peres Vinka Möderndorferja in Janija Virka. Moram reči, da so tudi ta prekrasna. Ampak Feri ima v sebi neko panonsko poetiko, ki mi je strašno blizu - čeprav na zunaj delujem kot primorska burja, je moja duša polna prekmurske ravnice ... in tu sva se s Ferijem našla.

Je Lainščkova poezija muzikalična in primerna za petje?

Feri že samo z mislijo na uglasbitev piše muzikalična besedila, ki se tudi krasno pojejo. Res pa je, da mi je dal proste roke pri izbiri refrenov in sem po lastni presoji izbrala kitice, ki so postale refreni. Na koncu je bil zelo zadovoljen.

So vam te pesmi res pisane na kožo?

S Ferijem sva se veliko pogovarjala o življenju, o tem, kaj misliva, čutiva ... no, predvsem jaz. Kmalu sva ugotovila, da naju zanima iskanje svobode. Svoboda. To bogastvo ciganov. Zato sva navdih iskala pri njih. Lahko rečem, da sem ena redkih, ki mi je svoboda strašno pomembna v življenju in sem zanjo naredila veliko pogumnih, da ne rečem norih dejanj, ker enostavno ne prenesem, da mi družba in cerkev krojita življenje. Predvsem pa ne vodilo »tako je prav, tako je treba in se spodobi«. Hočem živeti v skladu s sabo in poslušati sebe, to je zame nujna svoboda.

Feri je hotel, da čutim čisto vsako besedo, ki jo je napisal, in sem pesem lahko brez težav vrnila. To je njegova širina. In svoboda. Pesmi so seveda polne ljubezni in hrepenenja, ajdovske burje in panonske otožnosti. Hotela sva, da bodo zgodbe iskrene, srčne, in zato nedvomno meni pisane na kožo.

Je glasba namerno panonsko, stepsko obarvana?

Vsebina najinih zgodb je kar klicala po ruskih širjavah, balkanskem melosu in ciganskih ritmih ... Zgodbe so mojstrsko uglasbili Vitalij Osmačko, Saša Olenjuk in Miloš Simič in pridali nekaj posebnosti sveta, iz katerega prihajajo ... tisto pravo rusko-balkansko dušo, ki se je ne da naučiti. Tudi v meni se pretaka srbska in dalmatinska kri, zaradi česar mi je njihova glasba nedvomno pisana na kožo.

So te pesmi, ki so nekje med francoskim šansonom in ruskimi romancami, zanimive za občinstvo in kako jih sprejema?

Na začetku sem bila v dilemi, kako jih opredeliti. Če rečem šanson, bodo vsi zbežali, pop pa to tudi ni, čisti etno prav tako ne ... Na koncu sem se odločila, da se bom borila za šanson in pokazala poslušalcem, da je lahko tudi šanson odet v takšno glasbeno zvrst, ki jim hitro seže do srca. In to se je pokazalo na nastopih. Poslušalci so bili prijetno presenečeni, predvsem, ker so se jih pesmi zelo dotaknile ... celo oči so se jim orosile. Mislim, da se je zgodilo nekaj posebnega, ker so besedila na neki način enostavna, vendar nikakor ne poceni, in glasba prav tako, zaradi česar je vse skupaj bližje ljudem. Še vedno pa se mi zdi, da imajo ljudje predsodek, da Lara izvaja šansone, kar je namenjeno zahtevnejšemu občinstvu. Škoda, da se tako podcenjujejo.

Vi ste predvsem igralka. V kolikšni meri je petje sestavni del igralstva in kako to združujete?

Petje pri igralstvu ni tako zelo pomembno, je pa dobrodošlo. Glasba me spremlja že od otroštva, ko sem prepevala v glasbeni šoli pa z očetom in s staro mamo, vendar si nisem nikoli mislila, da se bom z njo ukvarjala toliko, kot se. Vztrajno je hodila za mano in me cukala za rokav. Dolgo sem tudi v sebi nosila veliko željo narediti predstavo Edith Piaf, a sem čakala na zrelost in izkušnje.

Medtem so se pri nas začele delati glasbene predstave, združevanje glasbe z gledališčem je postalo moderno. Tako sem nehote vedno globlje padala v glasbeno gledališče, čeprav to ni edino, kar me zanima. Glede na to, da sem v gledališče zaljubljena že od malega, sem izpolnjena, četudi samo igram. Toda glasba se sliši dlje ...