Plečnikova dolga pot do Unesca

Svetovna kulturna dediščina: Brezčasna humanistična arhitektura Jožeta Plečnika v Pragi in Ljubljani.
Objavljeno
04. marec 2015 11.58
Maja Megla, kultura
Maja Megla, kultura

Z nominacijo del Jožeta Plečnika na Unescov seznam se Slovenija pridružuje krogu držav, ki med prvimi vlagajo predloge arhitekturne dediščine 20. stoletja. Zakaj je projekt pomemben za Slovenijo, kje se zapleta in zakaj postopek pravzaprav zdaj stoji?

»Zapis Plečnikovih del na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine je pomemben za domačo skrb za njegovo delo in za popularizacijo Slovenije v svetu, hkrati pa bi še potrdil njegovo vlogo med arhitekturnimi protagonisti 20. stoletja,« je pojasnil naš vodilni poznavalec Plečnika dr. Damjan Prelovšek.

Iniciativo za nominacijo je sicer dala Milena Kozumplíková, županja tretjega praškega okraja, v katerem stoji Plečnikova cerkev Najsvetejšega srca Jezusovega, koordinirata pa jo ministrstvi obeh držav, pristojni za kulturo. Prelovšek pravi, da se je slovensko ministrstvo sprva obrnilo nanj, a potem sestavilo komisijo brez njega, tako da zdaj kot ekspert zastopa češko stran in nima možnosti vplivanja na izbor Plečnikovih stvaritev pri nas. »Na skupni seji smo se dogovorili za ustrezen naziv Brezčasna humanistična arhitektura Jožeta Plečnika v Pragi in Ljubljani.«

Prvo delovno skupino je ministrstvo za kulturo imenovalo septembra 2013. Ta je prvo fazo dela, ki ji je januarja letos sledila oddaja vloge v Parizu, izvedla v desetčlanski sestavi. V njej so predstavniki Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, ministrstva za kulturo, Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Mestne občine Ljubljana, Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Združenja za ohranjanje spomenikov in spomeniških območij ICOMOS/SI ter zunanji svetovalec.

Januarja oddana vloga je šele prvi formalni korak obsežnega in kompleksnega procesa nominacije za vpis na seznam svetovne dediščine. Delovno skupino čaka še najzahtevnejši del, to je priprava­ dosjeja nominacije, katerega sestavni deli so primerjalna analiza (da Plečnikova dediščina edinstveno prispeva k svetovni ­kulturni dediščini), izjava o pristnosti in celovitosti (terenska ocena stanja nominiranih spomenikov) in upravljavski načrt (ukrepi za varovanje, ohranjanje in predstavljanje nominirane serije ­spomenikov).

Zastoji in težave

A trenutno se ne dogaja nič. ­Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, je pojasnil, da zaradi rebalansa državnega proračuna javni zavodi v kulturi delujejo na podlagi začasnih odločb in končnih zneskov sredstev za programe še nimajo. »Pričakujemo jih v začetku marca in zato ne večjih težav pri nadaljevanju nominacije in postavljenih rokih.«

Po njihovih izračunih bi za izvedbo nominacije letno potrebovali vsaj šestdeset tisoč evrov sredstev. »Postopek je mogoče izpeljati tudi z manj sredstvi in ob manjši dinamiki, kar pomeni, da bi trajal približno leto dni več,« je dodal Čelik. Z ministrstva za kulturo smo prejeli odgovor, da imajo za Plečnikovo nominacijo »posebno proračunsko postavko, na kateri je za leto 2015 predvidenih dvajset tisoč evrov«. To je trikrat manj od potrebnih sredstev.

Druga težava je delovna skupina, v kateri nekaterim doslej sodelujočim niso podaljšali pogodbe, članica omenjene delovne skupine Špela Spanžel pa je bila razrešena s položaja generalne direktorice direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo. »Pogodbe je mogoče sklepati, kot je to običajno, šele po sprejetju proračuna za tekoče leto, kar se je zgodilo nedavno,« smo izvedeli na ­ministrstvu.

Nominirana dela

»Plečnikova nominacija poteka hkrati z ameriško nominacijo del Franka Lloyda Wrighta in francosko Le Corbusierja. Odzivi svetovne organizacije na dediščino 20. stoletja so za zdaj še nejasni. Tudi zato nas pri nominaciji čaka ogromno dela, poleg metodološkega tudi pogajalskega in strateškega,«­ pojasnjuje Čelik.

Nominacija vključuje cerkev sv. Mihaela v Črni vasi na Barju, promenado ob nabrežjih in mostove reke Ljubljanice, vključno s tržnico, Vegovo ulico z Narodno in univerzitetno knjižnico,­ Vrt vseh svetih na pokopališču Žale, cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški, v Pragi pa še cerkev sv. Srca Jezusovega na Vinohradih. Unescov seznam, kot nam je pojasnil član delovne skupine Andrej Hrausky, namreč ne upošteva pomembnosti avtorja, temveč le njegovih konkretnih del. »Izjemnost, ki pomeni globalno vrednoto, je treba dokazati za vsako posamezno delo.«

V nominaciji je Plečnik predstavljen kot arhitekt, ki je v svojih delih neodvisno od sočasnih arhitekturnih trendov z začetka 20. stoletja z edinstveno reinterpretacijo arhitekturne dediščine razvil svojstven in neprimerljiv arhitekturni jezik z bogatim simbolizmom, ki je razumljiv še ­danes.

»V zgodovini poznamo mesta, ki jih je zasnoval posamezen arhitekt, na primer Brazilija urbanista Lúcia Coste in arhitekta Oscarja Niemeyerja, pa tudi mesta, ki jih je posamezen arhitekt obnovil, na primer Le Havre arhitekta Augusta Perreta, ne poznamo pa primera, da bi arhitekt staro mestno jedro nadgradil tako, da bi poudaril njegove obstoječe značilnosti in znal vzpostaviti spregledane vrednote kot nove urbanistične motive mesta,« dodaja Andrej Hrausky.

»Pri tem je uporabil brezčasen klasični arhitekturni nagovor, o katerem je vedel, da bo razumljiv v vseh časih in vsem ljudem. Tak pristop je v 20. stoletju enkraten in, v časih obveznih javnih razpisov, neponovljiv. Verjetno nikoli več ne bomo doživeli, da bi lahko posamezen arhitekt desetletja subtilno 'popravljal' mesto, da bi poudarjal njegove obstoječe potenciale.«

Nejasen program

Poleg zapletenosti postopka in političnih manevrov je prepreka še drugje. Arhitekturna dediščina 20. stoletja, ki je kot svetovna dediščina pod zaščito Unesca, je namreč novejši, še precej nejasen program.

Prvoten Unescov program varstva in zaščite svetovne kulturne dediščine je bil ustanovljen s konvencijo o zaščiti in ohranitvi svetovne kulturne in naravne dediščine na Unescovi konferenci novembra 1972. Odtlej ga je ratificiralo 185 držav. Na Unescovem seznamu je 1007 znamenitosti kulturne ali naravne dediščine, med njimi 779 kulturnih, 197 naravnih ter 31 mešanih, ki so v 161 državah. Izvornemu programu zaščite svetovne kulturne dediščine je bil leta 2001 dodan nov, tako imenovani program moderne dediščine, s katerim naj bi identificirali, dokumentirali in promovirali arhitekturo 19. in 20. stoletja.

Postopki so dolgotrajni. Po oddaji dosjeja nominacije traja formalni proces najmanj dve leti do odločitve odbora za svetovno dediščino o vpisu, odložitvi ali zavrnitvi nominacije. Realno tovrstni projekti nominacije pred uspešnim vpisom trajajo vsaj tri ali štiri leta.

Del dosjeja namreč zahteva tudi pripravo kratko-, srednje- in dolgoročnih ukrepov za varovanje, ohranjanje in predstavljanje nominirane serije spomenikov. Po številnih strokovnih preverjanjih nominacijo obravnava mednarodni Svetovni program dediščine, ki ga upravlja Unescov komite, tega pa za štiriletni mandat izvoli generalna ­skupščina.

Slovenija ima na seznamu tri znamenitosti. Od leta 1986 so na seznam naravne dediščine vpisane Škocjanske jame, leta 2011 je sledila skupna evropska nominacija prahistoričnih naselbin na področju Alp, v sklopu katere so kolišča na Ljubljanskem barju, od leta 2012 pa je s španskim Almadenom vpisan tudi rudnik živega srebra v Idriji. Že dlje časa si prizadeva za vpis Bolnišnica Franja, v pripravi je tudi nominacija Krasa v sodelovanju z Italijo.