Poezija, ki so jo brali celo na stadionih

Navsezadnje je bila Bela Ahmadulina v tujini pogosto nagrajena in zelo cenjena že v starih sovjetskih časih, ko je veljala za avtorico jedkega, a tudi milega pesniškega jezika, prodorne in neupogljive misli. Zato ni presenetljivo, da so ji številne časti in druge umetniške ugodnosti pripadle šele z zatonom Sovjetske zveze in prihodom nove Rusije. Nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin ji je izročil prvo veliko državno nagrado, nagrade je prejemala tudi pozneje. Po njeni smrti sta sožalje izrazila tudi Dmitrij Medvedjev in Vladimir Putin. Mevedjev je v svojem blogu celo zapisal, da je njena smrt »nenadomestljiva izguba«, njena poezija pa »klasika ruske literature«.

Svoje prve pesmi je objavila leta 1955 v časopisu Oktober in že kmalu zaslovela z njimi široko po državi. Hvalili so jo zaradi globine misli in drzno povedanih besed, čeprav verjetno že zaradi časa vseeno zavitih v metafore. Nobelovec Josip Brodski je nekoč zapisal, da so njeni verzi zaklad ruske poezije, uvrstil jo je nad druge pesnike njene generacije. Prvo pesniško zbirko (Struna) je objavila leta 1962, v celoti se je zvrstilo več kot trideset del, zaradi bogatega pesniškega opusa jo imajo tudi za naslednico drugih dveh velikih pesnic, Anne Ahmatove in Marine Cvetajeve. Njena dela so prevedena v več kot dvajset jezikov.

Bela Ahmadulina je bila v mladih letih prava lepotica s tatarskimi potezami, in nekoč je na nekem shodu povsem zmešala glavo še slavnejšemu ruskemu poetu Jevgeniju Jevtušenku. Že v šestdesetih letih 20. stoletja je bila aktivna v raznih družbenouporniških gibanjih. Takrat je s še nekaterimi pesniki pritegnila širšo pozornost zaradi zavzemanja za intelektualno svobodo v državi, pa tudi drugače je pogosto izzivala oblasti, ko je branila pesnike, pisatelje in številne druge pred raznimi uradnimi obtožbami. Njen prvi mož Jevtušenko (s katerim pa sta se relativno kmalu razšla, potem se je še večkrat poročila z različnimi umetniki) je za rusko televizijo povedal, da »je bila primer državljanske plemenitosti, saj je neustrašno branila vse, ki so se znašli v težavah«. Odprto je podprla tudi preganjana pisatelja Borisa Pasternaka in Aleksandra Solženicina in še nekatere oporečnike, a tudi po padcu sovjetskega režima ni mirovala, temveč je bila med podpisniki znanega »pisma 42«, s katerim so za Rusijo zahtevali prepoved gibanj ali strank komunistične ali nacionalistične usmeritve.

V tujini so jo na jezo sovjetskih oblasti leta 1974 objavili v literarnem almanahu Metropol, ki ga je v Rusiji »neuradno« pripravil Vasilij Aksjonov, toda nič manj niso bili z njo nezadovoljni, ko se je odkrito z javnim pismom zavzela za disidenta in nobelovega nagrajenca za fiziko Andreja Saharova, ko so ga poslali v mednarodno izgnanstvo.

Njena poezija je polno zaživela šele po postalinistični odjugi, ko so se cenzorski posegi omilili in so se lahko začele hitreje razvijati tudi druge umetniške zvrsti. Skupaj z Jevtušenkom in še enim velikim poetom Andrejem Voznesenskim je tedaj začela nastopati in tisočem poslušalcev brati po velikih koncertnih dvoranah in celo stadionih. Njena poezija je bila vendarle izrazito nepolitična, zaradi česar je bila pogosto tarča uradne kritike, zlasti v zgodnjem obdobju pa je v pesmih upodabljala svoje poglede na običajno življenje – in pri tem opisovala celo to, kako je kupovala sodo iz prodajne naprave ali pa zbolela za gripo – vse to v jedrnatem in alegoričnem jeziku, obogatenem z arhaizmi ali na novo skovanimi besedami. Toda že njen humor in predrzen nastop so nedvoumno kazali jasen talent. V zrelejših letih je njena poezija postala bolj filozofsko naravnana, deloma pa celo religiozna.

V nekem intervjuju med prvim obiskom v ZDA (leta 1977) je povedala, da je zanjo samo en časten razlog za pisanje poezije – to je, da ne moreš brez nje. »Če pride k meni neka mlada oseba in me sprašuje, ali naj piše ali naj ne piše pesmi, ji vselej odvrnem, naj tega raje ne počne, če mora izbirati.«