Tiskane izdaje
Ljubljana – Tudi brez vpogleda v krstne matične knjige, ki še čakajo na digitalizacijo, je ministrica za kulturo mag. Julijana Bizjak Mlakar včeraj lahko zatrdila, da na Trubarjev rojstni dan predstavlja dogajanje ob današnjem Mednarodnem arhivskem dnevu. Kaj čakajo arhivi? Pomoč zakona.
Na dan, ki se praznuje od leta 2011, so vrata arhivov javnosti seveda na stežaj odprta: v Arhivu Republike Slovenije je letošnja osrednja tema zgodovina turizma v nekdanjem Avstrijskem primorju, do jeseni bo tu gostovala razstava Državnega arhiva z Reke Kvarnerska kopališka dediščina, sredi dneva v Arhivu organizirajo voden ogled arhiva in Gruberjeve palače, vodeni ogledi po razstavah, skladiščih in restavratorskih delavnicah bodo tudi v Pokrajinskem arhivu Maribor, Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Zgodovinskem arhivu Ptuj, Pokrajinskem arhivu Nova Gorica in Zgodovinskem arhivu Celje.
Na včerajšnji predstavitvi je direktor arhiva mag. Bojan Cvelfar navrgel, da arhivi ne hranijo le kulturnega bogastva, ampak imajo tudi sicer vrednost za državo in državljane, ministrica za kulturo pa je postregla z nekaterimi številkami: leta 2000 so arhivi hranili okrog 50 kilometrov gradiva in so imeli 198 zaposlenih, po lanskih podatkih je gradiva že za 73 kilometrov, zaposlenih pa je manj, 176.
Direktor Zgodovinskega arhiva Celje dr. Borut Batagelj je dejal, da morajo arhivi stalno bdeti nad dogajanjem na terenu, torej pri javno-pravnih osebah, ki so po zakonu dolžne gradivo predati arhivu: »Gradivo je v različnih 'politično-agregatnih' stanjih. To je največji problem. Zato naši sodelavci skrbijo, da je gradivo že na terenu urejeno, ker nam dolgoročno to prinaša dober rezultat, ko želimo gradivo narediti dostopno širši javnosti.«
Hektar za arhiv
Direktor Pokrajinskega arhiva Maribor Ivan Fras pa pravi, da bi za korektno delovanje arhiva v naslednjih dveh desetletjih potrebovali okoli hektar veliko zemljišče in med tri in pet tisoč kvadratnih metrov uporabnih površin. Nekaj primernih zemljišč so sicer uspeli locirati, vendar na ministrstvu za kulturo denarja za nakup ni, doslej pa kljub načelni pripravljenosti za pomoč Mestne občine Maribor tovrstno sodelovanje ni bilo uspešno.
»Ponudili so nam prostore v nekdanji kaznilnici, to je v bivšem KPD Maribor, vendar je vsakomur jasno, da bi bila obnova povsem dotrajanih prostorov veliko dražja kot novogradnja«, je dejal Fras. Ker so njihovi depoji povsem polni, lahko obravnavajo le nujne oziroma tako imenovane interventne sprejeme gradiva, medtem ko so prisiljeni večino arhivov pustiti tam, kjer so nahajajo.
Le tretjina obljubljenega denarja
Med najnujnejšimi nalogami tukajšnjih arhivov, ki zadevajo ministrstvo za kulturo (MK), je včeraj dodala kulturna ministrica, je torej dvoje, razrešitev prostorskih problemov in elektronski arhiv arhivske dediščine (za katerega so bila na voljo tudi evropska sredstva), zagatam pa bi bilo mogoče odpomoči s sprejetjem zakona. Zakon, ki se skriva pod kratico ZSNNPK, je Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi, urejal je obdobje 1999–2013, potem je 2008. doživel spremembe in dopolnitve, s katerimi se je rok za izvedbo nerealiziranih projektov podaljšal do leta 2013, ves čas pa so seveda prihajale nove proračunske omejitve, ki so predvideno realizacijo ovirale.
»V obdobju od 1999 do 2013 je bilo porabljenih 94.531.237 evrov, kar pomeni 31 odstotkov vseh predvidenih sredstev,« ugotavljajo pisci novega predloga, ki je bil v javni razpravi do 12. maja. Zdaj, pravi ministrica, ga strokovne službe dopolnjujejo, sledi medresorsko usklajevanje in pot dokumenta na vlado in v parlament, kjer ima možnosti za uspeh, saj je omenjen v koalicijski pogodbi, potem pa bo veliko odvisno od ministrstva za finance. Zakon bi po ministričinem mnenju lahko imeli še letos.
Zakon ne bo rešil vsega
V. d. direktorja Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek ugotavlja, da predlagani zakon pravilno postavlja v ospredje prostorsko problematiko slovenskih javnih arhivov, katerih večina ne more zagotavljati varne hrambe arhivskega gradiva, kakor jo zahtevata arhivski zakon in uredba: »Arhivsko gradivo je dejansko izpostavljeno propadanju in le veseli smo lahko, da doslej še ni prišlo do kakšne večje nesreče oz. škode v arhivskih depojih.«
Sadek dodaja: »V času, ko se pogovarjamo o e-arhivih in e-hrambi, nimamo niti varnih skladišč – fundamentov našega poslanstva, ki je predvsem varna hramba kulturne dediščine. Arhivsko gradivo je s svojo dokazno močjo nekakšen temelj demokracije. Zakonska regulativa sama po sebi ne bo rešila problemov. Nujno je treba na višji nivo dvigniti izvajanje tega zakona. Poleg večje operativnosti in ambicioznosti pogrešam tudi pridobivanje evropskih sredstev, saj vemo, da domačih še dolgo ne bo dovolj za vse težave, ki jih imamo.«
Podobno menijo v društvu Asociacija, ki je v okviru javne razprave o osnutku zakona med stališči in predlogi ugotovilo, da je treba v besedilu jasno opredeliti, »da se bodo za izvajanje predloga zakona zagotovila dodatna sredstva in da izvajanje predloga zakona ne bo poseglo v proračune MK v obdobju, ki ga zakon pokriva (2016–2020), in v dosedanja razmerja znotraj proračuna MK na račun najbolj ranljivih, t. j. samozaposlenih v kulturi in nevladnih organizacij oziroma na račun kulturnih programov in projektov.«
