Pot moralnega razkroja Srbskega filma

Film prikazuje zgodbo o Milošu (Srđan Žika Todorović), bivšem igralcu pornofilmov, ki v obdobju osebne in finančne negotovosti dobi mamljivo ponudbo za vlogo v filmskem projektu režiserja Vukmirja (Sergej Trifunović). A pogodba vsebuje nenavaden pogoj. Miloš o projektu ne bo izvedel ničesar, v predogled ne bo dobil nobenega scenarija, prav tako mu ne bodo namignili, o čem bo pri vsem šlo. Igralec je torej postavljen pred nekakšno slepo odločitev, ki v misli prikliče izbiro med rdečo in modro tableto iz Matrice (1999). Če zavrneš, te čaka vrnitev v dolgočasen vsakdanjik realnega sveta, če pritrdiš, pa negotov izlet v neznano. In Miloš seveda reče »da« ter se s tem spusti v adrenalinsko popotovanje po najtemnejših kotičkih človeške duševnosti, zapolnjeno s trdo pornografijo, prisilno uporabo drog in surovim nasil­jem. A to je šele začetek. Srbski film ne bi vzbudil niti polovico toliko pozornosti, kot je je, če ne bi vse skupaj prešlo v razkazovanje posilstva, nekrofilije in celo - beri in piši - pedofilije, da o različnih vrstah in stopnjah perverznosti sploh ne govorimo. Klasični pornografski filmi so proti Srbskemu filmu kot uspavanka za lahko noč.

Ni presenetljivo, da se je film že od začetka svoje distribucije srečeval z izjemno mešanim odzivom in, povsem logično, tudi s cenzuro. Če so nekateri kritiki in ljubitelji žanra hvalili njegovo tehnično dovršenost in neposrednost, je bilo njegovo soočenje z različnimi institucijami precej bolj boleče. V Srbiji mu, denimo, niso želeli zagotoviti redne distribucije in so to storili šele po večmesečnem prepričevanju, v Nemčiji so zavrnili izdelavo filmskih kopij, ustvarjalce pa so soočili s policijskim zasliševanjem, dogodek iz Velike Britanije, kjer so na trg spustili samo cenzurirano, štiri minute krajšo različico, pa je zgolj pika na i tej kontroverzni odisejadi. V razlogu, zakaj so odrezali samo štiri minute, se skriva tudi eden glavnih adutov Srbskega filma. Srđan Spasojević se je v njem spretno poigraval z nekaterimi prastarimi triki iz nizkoproračunskih »noir« grozljivk, kot so Ljudje mačke (1942) ali Vudu (1943), v katerih se je o različnih grozodejstvih res bolj namigovalo, kakor da bi jih res­nično prikazali, s tem pa se filmarji spustijo v nekakšno psihološko igranje z gledalčevo domišljijo. Dosežek Srbskega filma je tudi to, da se s svojo osupljivo vizualno in tehnično dovršenostjo mirno postavlja ob bok veliko dražjim izdelkom zahodnjaške kinematografije, čeprav vložek za njim ne presega dražje slovenske produkcije. Ključni element njegove dovršene podobe se skriva predvsem v kameri znamke RED, ki omogoča navdušujoče rezultate z veliko manjšimi stroški, kakor če bi snemali na filmski trak. Pri nas je denimo to kamero prvi (takrat celo prvi v Evropi) uporabil Janez Lapajne pri filmu Osebna prtljaga (2009).

Če omenimo, da Srbski film sploh ni edini tovrstni »hardcore« šoker, ki je v zadnjem času prišel iz Srbije - pospremil ga je namreč Življenje in smrt porno tolpe Mladena Đorđevića, ki je ravno tako bil deležen precejšnje pozornosti -, potem se zdi povsem logično vprašanje, zakaj ravno iz te države. Na prvi pogled je sicer idealen kandidat za to. Metafore o državi, obubožani po vojnih vihrah, pahnjeni v tranzicijsko realnost kapitalističnega suženjstva, so povsem na mestu. Pravzaprav so že skoraj tako očitne in stereotipne, da bi jih že skoraj lahko označili za klišejske. Misel, da gre pri tem za trenutno srbsko posebnost in da tak film ne bi mogel nastati v kakšni zahodni državi, je povsem iluzorna. Vsekakor pa je pojem svobode umetniškega izraza, ki ga tematizira Srbski film, na mestu kjer koli in kadar koli, kar pa ne izpodbija dejstva, da se za to krinko vseeno lahko skriva še tisti bolj očitni, a zamolčani motiv: na vsak način in za vsako ceno uspeti na širšem svetovnem trgu.

Spasojevićev film so pri nas prvič predvajali na lanskem žanrsko usmerjenem Grossmannovem festivalu filma in vina v Ljutomeru. V kontekstu, kot si ga bodo v prihodnjih imeli možnost ogledati slovenski gledalci, pa bo film vseeno pomenil nekakšno veliko izjemo. Tovrstni filmi so ponavadi omejeni na ozke kroge žanrskih navdušencev in redko zaidejo pod žaromete popularne kulture. Čeprav je v Srbskem filmu manj resničnega nasilja, bi njegovo kontroverznost lahko primerjali s kultnim Cannibal Holocaustom (1980), katerega javne projekcije so prej velika izjema kakor stvar kakršne koli javne distribucije. Pa vendar bo s Srbskim filmom tak izdelek zašel v komercialne kinematografe. Res je, da smo tudi tu že videli kar nekaj filmov, ki so zahtevali oznako »samo za gledalce nad 18 let«. Spomnimo se filmov Nepovratno (2002), Antikrist (2009) ali serije Žaga (2004-2010). A dejstvo je, da Srbski film vsebuje toliko motilnega gradiva kakor vsi našteti filmi skupaj. Žgoče razprave o primernosti takšnega predvajanja pa so samo spremljevalni pojav, ki so ga kot oglaševalski prijem predvideli že sami ustvarjalci.

Srđan Spasojević: Srpski film