Prešerni pogovori

Iz arhiva: Vsi Delovi pogovori z letošnjimi Prešernovimi nagrajenci. Od magije slikarskega navdiha do podiranja zidov z občinstvom.

Objavljeno
07. februar 2017 18.33
metka krasovec
V. U.
V. U.
Veliki Prešernovi nagradi za življenjska opusa:

Iz pogovora s slikarko Metko Krašovec:

Kako iz narave izluščiti sublimno in ga prenesti na platno?

Nikoli ne slikam direktno po naravi, ne prenašam v tistem trenutku videnega na platno. Trenutki uvida, trenutki razsvetljenosti, če hočete, se nalagajo, niti ne v spomin, ker to lahko kadarkoli prikličeš, ampak v podzavest. In prilezejo na dan kot inspiracija, navdih. Navdiha ne moreš priklicati z voljo, tako kot se ne moreš zaljubiti z voljo. Se zgodi ali pa ne.

In kaj potrebuje navdih, da pride na dan – tišino, samoto, biti sam s seboj in čakati na milost. V tem čakanju smo velikokrat nestrpni in naš racijo nas začne posiljevati z idejami. Ki jim verjamemo, ker je ta čas čakanja tako mukotrpen. In kaj nastane? Nič, slaba slika.

Nikoli ne slikam tistega,  česar nimam

Iz pogovora s prevajalcem Alešem Bergerjem

Je prevajalstvo umetniška zvrst?

Po pravici rečeno, o tem ne razmišljam preveč, saj za sam prevod vprašanje nikakor ni bistveno. Lahko pa postavimo takole: če je umetnost tisto, kar nastaja, vznika iz ničesar, creatio ex nihilo, potem prevajanje, ki ga zmeraj vodi izvirnik, to ni, in v tem primeru oznako umetnost zaslužijo le pisanje, slikanje, skladanje; upam, da nisem česa pozabil.

Poznam, saj sem nekaj malega napisal, tesnobo pred praznim belim listom, ki je drugačna, mogočnejša od tiste, ko zreš v knjigo, napisano v tujem jeziku, a tudi slednje ne gre podcenjevati, pa naj potem pripelje do umetniškega ali poustvarjalnega dosežka. Mogoče bi se igralci, glasbeni izvajalci, režiserji in še kdo strinjali z mano ...

Prevajanje je tudi neke vrste  darežljivost do soljudi

Nagrade Prešernovega sklada:

Iz pogovora s skladateljico Nino Šenk

Kako ocenjujete slovensko glasbeno sceno? Kaj na njej vas razveseljuje, kaj žalosti? Pogosto slišimo, da slovenske razmere niso najbolj naklonjene mladim skladateljem. Se strinjate s tem opažanjem?

Razmere za mlajše skladatelje so se izboljšale. Predvsem to velja za manjša društva in skupine, ki se zadnje čase bolj intenzivno ukvarjajo tudi s sodobno glasbo in s tem vključujejo mlajše skladatelje. Tudi oba ljubljanska orkestra sta zbrala pogum za naročila mlajšim skladateljem in upam, da se bo ta trend nadaljeval pa tudi večal.

Večji problem vidim drugje: ne v tem, da mladi nimajo priložnosti, temveč v tem, da ima sodobna glasba čedalje manj prostora v klasični glasbi in jo brišejo iz abonmajev, tako da se pojavlja le še v manjšem krogu ansamblov, ki se ukvarjajo s promocijo sodobne glasbe, na koncertnih abonmajih in v opernih hišah pa praktično izginja. Postavljajo jo zunaj klasične glasbe, kar je velika napaka in tudi zelo slaba naložba v prihodnost.

Nagrada Prešernovega sklada: Skladateljica Nina Šenk  

Iz pogovora s skladateljem Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem

Kako se vaš pristop razlikuje glede na ciljno publiko? Kaj je pri glasbi za film drugače kot pri pisanju glasbe za klasični teater, pri ustvarjanju za otroke ali pri plesnih predstavah, kakršne postavlja na oder skupina Betontanc?

Ciljna publika sva v glavnem režiser in jaz. V Lutkovnem gledališču na primer vedno vprašam, katera bo priporočljiva starost za predstavo, v resnici pa popolnoma enako pristopam k delu, kot za odrasle. Mogoče se pri predstavah za otroke le hitreje znajdem že z besedilom, pri delu za odrasle pa šele takrat, ko vidim režijske zastavke.

Pri delu za gledališče moram ponavadi biti hiter in prilagodljiv, ker se včasih obličje predstave v procesu nastajanja zelo spreminja, s tem se včasih spremeni tudi osnovna vloga ali mesto, ki je namenjeno glasbi. Zadnji dnevi pred premiero so ponavadi zelo adrenalinski. Pri filmu je delo bolj usmerjeno, ker pridem na vrsto, ko je film že zmontiran.

Pri otroških predstavah se moram pri delu čimbolj igrati. S fizičnim ali plesnim gledališčem pa sem leta 1989 začel in prvih nekaj let delal skoraj samo to, potem pa dolgo časa ne. V zadnjih letih pa sem imel spet nekaj priložnosti in ugotovil sem, da se je vmes odnos med glasbo in gibom, telesom precej spremenil in se je paleta razširila.

Nagrada Prešernovega sklada: Mitja Vrhovnik Smrekar

Iz pogovora s stripovskim avtorjem in karikaturistom Tomažem Lavričem

Svetopisemskih legend v stripih ne manjka. Didaktične stripe je izdala Družina, na področju avtorskega stripa pa je pri nas verjetno najbolj ateističen strip Zgodba o Bogu Iztoka Sitarja s praznimi stranmi, ki enostavno sporoča, da Boga ni. Vi pa zdaj ne pravite, da Ješue ni bilo, le malo drugačen je bil.

Ja, tega je veliko. Knjig, stripov, filmov. Dosti sem jih prebral in pregledal, a nisem našel nobenega povsem enakega mojemu. Še najbližje mu je naključni mesija­ v Brianovem življenju Monty Pythona, samo da se jaz ne hecam. V obstoj boga se sicer nisem spuščal. Obstoj Jezusa kot zgodovinske osebnosti dopuščam, omenjajo ga tudi judje in muslimani, a le kot enega od vrste zabeleženih mesij in prerokov, ki so oznanjali svojo verzijo po Jutrovem.

Jezusa je pač vzela za svojega ena judovska ločina in ga povzdignila v božanstvo. Vprašal sem se, kako bi lahko bilo v resnici. Kaj, če je bil božji izvoljenec le prebrisan poba, ki je iskal lahek vir zaslužka? Sicer govori strip nasploh o resnici in manipulacijah, o 'alternativni resnici', kot se temu reče danes. O lažnih junakih pa tudi o tistih resničnih v ozadju, ki jih nihče ne opazi.

Nagrajenec Prešernovega sklada: Tomaž Lavrič

Iz pogovora s pisateljico Mojco Kumerdej

Kronosova žetev ni 'le' posledica tega, da ste našli ustrezen jezik, kar je za vas pogoj, da sploh vstopite v pisanje, ampak predvsem dolgotrajen in intenziven študij politične in družbene strukture ter idejnega in duhovnega sveta tistega časa. Zakaj prav 16. stoletje?

V roman, ki sem ga pisala tri leta, sem vključila vednost, ki se mi je kopičila desetletja. Šestnajsto stoletje so zaznamovali duhovni prelomi in znanstvene paradigme, ki so na začetku doživele močan doktrinarni odpor. Med raziskavo me je med drugim presenetilo, da največ čarovniških procesov ni bilo izpeljanih v srednjem veku, ampak v novem veku, in to na politično razdraženih območjih, kjer so potekali boji med katoliki in protestanti.

Nagrada Prešernovega sklada: Pisateljica Mojca Kumerdej

Iz pogovora z arhitekti Krušec

Kaj je pri vašem arhitekturnem delu najlepše in kaj ga najbolj otežuje?

Arhitektura ni samo poklic, ki smo se ga odločili opravljati. Postati arhitekt, ki je predan svojemu poklicu, pomeni sprejeti določen način živ­ljenja, zato je težko definirati, kateri del našega poklica najraje opravljamo. Je pa res, da je arhitektura med vsemi umetniškimi zvrstmi najbolj zavezana uporabniku.

Če arhitektura ne izpolnjuje tega primarnega namena, je nesmiselna. Zato je za arhitekta največje zadovoljstvo, če se uporabnik njegove arhitekture v njej dobro počuti oziroma je z arhitektovim delom zadovoljen ali celo ponosen nanj.

Nagrada Prešernovega sklada: Arhitekti Lena in Tomaž Krušec ter Vid Kurinčič

Iz pogovora z glasbenikom Boštjanom Gombačem

Ne glede na to, s kom nastopate, vedno poskrbite vsaj za kakšno šalo ali duhovitost, ki sprosti občinstvo. To vam zlahka uspeva.

Da, tak občutek ima občinstvo, ko podrem zid med njimi in odrom ter jim dam vedeti, da sem tam zaradi njih. Pred koncertom z Big Bandom sem bil tako na trnih kot še nikoli prej. Na vsak oder stopim s spoštovanjem, med izvajanjem pa sem v stanju nekakšne sproščene osredotočenosti. Je pa življenje preresno, da bi bili še bolj resni. V vsaki resnici je fino, da je vsaj malo heca.

Nagrajenec Prešernovega sklada: Boštjan Gombač