Prešernov spomenik je plod politične akcije
Desetletja prizadevanj za postavitev kipa, brez katerega si danes Ljubljane ne moremo predstavljati.
Odpri galerijo
Zgodba o Prešernovem spomeniku je zgodba o narodu. FOTO: Igor Modic
Prešernov trg v Ljubljani je najbolj frekventen kraj v mestu. Povezan je z več ulicami, cestami in rečnim nabrežjem. Na njem kraljuje Prešernov spomenik, ki je točka srečevanja, posedanja mladih in obveznega postanka turistov. Brez spomenika si danes tega trga ni mogoče predstavljati, a prav lahko bi se zgodilo, da ga ne bi bilo. Nastajal je dolgo, v času narodnega prebujenja, in bil predmet ostrega političnega spopadanja med nazadnjaki in naprednjaki.
Prešernov spomenik pripoveduje zanimivo zgodbo o slovenskem narodu že s tem, kdo so bili zagovorniki njegove postavitve in kdo nasprotniki. Noben ljubljanski spomenik ni spodbudil toliko odmevov kakor ta; v knjigi Mesto brez spomina jih je slikovito predstavil Božidar Jezernik.
Velika slovesnost v nedeljo, 10. septembra 1905, ko so odkrili pesnikov spomenik na takrat največjem ljubljanskem trgu, imenovanem Marijin trg, je ustoličila Prešerna kot največjega slovenskega pesnika in najpomembnejšo ikono slovenskega naroda. Z njim so bila povezana visoka pričakovanja za prihodnost slovenstva, spomenik naj bi navdajal s ponosom najširše družbene sloje, kajti pri vseh evropskih narodih, vključno s slovenskim, se je krepil nacionalizem, dokazovanje edinstvenosti so utemeljevali s kultom pesnikov. Če je slovenski narod hotel poudariti svojo posebnost, je bilo treba najprej izpostaviti razliko med Slovenci in Nemci.
Preden je Prešeren, ulit v bronu, začel nagovarjati ljudi, je bilo veliko zapletov. Po njegovi smrti so ustanovili odbor za postavitev spomenika pod vodstvom Janeza Bleiweisa, da bi zbiral prispevke med ljudmi. A družbene razmere svobodomiselnemu Prešernu niso bile naklonjene, staroslovenci so se bali njegovega kulta in tako je desetletja ostal v Vodnikovi senci.
Misel na spomenik je bila po prvi pobudi kar za štiri desetletja odrinjena. Anton Aškerc je ironično pojasnil, da je za to kriv sam Prešeren: »Zakaj pa je bil tak svobodomislec! Zakaj je bil genialen, odkritosrčen, naraven ... Človek takega značaja ni mogel biti
všeč reakcionarni struji, ki je nastopila kmalu po smrti Prešernovi.«
Spomenik je znova postal aktualen predvsem zaradi Josipa Stritarja, ki je leta 1866 z Josipom Jurčičem uredil novo izdajo Prešernovih pesmi in napisal uvod. Iz Prešerna je naredil kult, češ da je on za Slovence to, kar je za Angleže Shakespeare, za Italijane Dante, za Nemce Goethe ... Narodnonapredni del naroda je prepričal, medtem ko je bil za katoliškonarodni del Prešeren še naprej preveč sporna osebnost, da bi lahko bil sprejemljiv kot slovenska ikona. Zanje bi to lahko bil Valentin Vodnik.
Stritar je nato izkoristil stoto obletnico Prešernovega rojstva za poziv Slovencem, naj darujejo za spomenik v Ljubljani, pridružil se mu je Anton Aškerc, ki je tudi izračunal, koliko denarja bi potrebovali za to. Ob tem jubileju so bile številne slovesnosti po Sloveniji in drugod, kjer so živeli Slovenci. Praznovanje je potekalo sredi ostrih političnih volilnih bojev, ko ni bilo ne duha ne sluha o narodni slogi. K zbiranju denarja za spomenik je pozvalo tudi 52 uglednih izobražencev. Toda zbranega je bilo veliko premalo. Zbiranje prispevkov je zamrlo do leta 1898, ko je odbor za postavljanje Prešernovega spomenika prevzel župan Ivan Hribar. Ta se je obrnil na »slovenski celokupni narod«, zaradi česar so mu nekateri očitali, da »beračimo pri beračih«. Pa vendar so prispevki številnih ljudi, tudi manj premožnih, ustvarjali »posebno družbeno ozračje«. S tem so hoteli pod vsenarodno zastavo v rokah narodnonapredne stranke zbrati čim širši krog ljudi. Hribarjev odbor je iz Prešernovega spomenika naredil politično akcijo.
Objavili so razpis za spomenik, komisija je izbrala predlog akademskega kiparja Ivana Zajca, ki si je po pričakovanju večine prizadeval za fotografsko podobnost, kar je bilo težko, saj v času pesnikovega življenja ni nastala nobena njegova upodobitev. Odbor je leta 1903 ponovno pozval Slovence, naj prispevajo denar, saj da bi imel spomenik pomembno narodno poslanstvo, Slovenci pa bi se pokazali kot kulturni narod. Denar je počasi vendarle kapljal, v ta namen so pripravili tudi številne veselice, nič pa niso prispevali iz vrst katoliškokonservativne stranke in socialnih demokratov, torej politični nasprotniki narodnonapredne stranke. Tudi brez njih so zbrali dovolj denarja.
Slovesnosti ob odprtju spomenika se je udeležila velikanska množica, približno 20.000 ljudi. Prišli so iz vse Slovenije, kvarnerski in istrski Hrvati, iz Trsta je pripeljal poseben vlak, prišlo je odposlanstvo koroških Slovencev, tam so bile hrvaška, srbska in češka skupina na čelu z župani Zagreba, Beograda, Prage, prišli so predstavniki Rusov in Bolgarov ... Večjega slavja slovenski narod še ni doživel, so pisali časopisi.
Ljubljana je bila praznično odeta. Župan Hribar je pozval meščane, naj pokažejo rodoljubje in izobesijo zastave. S pročelij hiš je vihralo na tisoče zastav, največ narodnih in mestnih, tudi z nekaterih nemških hiš. Niso pa jih izobesili na škofijski palači in ljubljanskih župniščih. Izložbe so bile okrašene s Prešernovimi podobami. Zastave so razobesili tudi v drugih slovenskih krajih, tako da je bilo slavje res vseslovensko.
Prešernov spomenik naj bi združil celoten narod. Za mnoge je imel veliko povezovalno in spodbujevalno moč. A kakor komentira Božidar Jezernik, je bilo v okolju, v katerem je bilo politizirano vse, od noše do pesmi, tudi odkritje javnega spomenika v čast pokojnemu pesniku povod za ognjevit spopad med tremi političnimi strankami. Uspešnejša ko je bila akcija za postavitev spomenika, odmevnejša ko je bila Prešernova slovesnost, bolj ogrožene so se počutili politični nasprotniki. Politični tekmeci Prešernove slovesnosti niso mogli sprejeti kot vseslovenske.
Seveda so vse to spremljale tudi polemike o umetniški vrednosti kipa in lokaciji njegove umestitve, ki jo je izbral arhitekt Maks Fabiani, z njo pa se je strinjal župan. Hribarjevi politični nasprotniki so sumili, da so jo liberalci izbrali zato, ker jih moti ime Marijin trg in da ga bodo sčasoma preimenovali v Prešernov trg. Do preimenovanja je res prišlo, a Fabiani najbrž ni izbral prostora s tem razlogom.
Bi bilo danes kaj drugače? Prav nič, edina razlika bi bila, da denarja za spomenik zdaj ljudje najbrž ne bi zbrali, ne glede na to, ali bi jih k temu pozvala desnica ali levica. Narod po tej liniji ostaja še naprej razdeljen na dva dela.
Prešernov spomenik pripoveduje zanimivo zgodbo o slovenskem narodu že s tem, kdo so bili zagovorniki njegove postavitve in kdo nasprotniki. Noben ljubljanski spomenik ni spodbudil toliko odmevov kakor ta; v knjigi Mesto brez spomina jih je slikovito predstavil Božidar Jezernik.
Velika slovesnost v nedeljo, 10. septembra 1905, ko so odkrili pesnikov spomenik na takrat največjem ljubljanskem trgu, imenovanem Marijin trg, je ustoličila Prešerna kot največjega slovenskega pesnika in najpomembnejšo ikono slovenskega naroda. Z njim so bila povezana visoka pričakovanja za prihodnost slovenstva, spomenik naj bi navdajal s ponosom najširše družbene sloje, kajti pri vseh evropskih narodih, vključno s slovenskim, se je krepil nacionalizem, dokazovanje edinstvenosti so utemeljevali s kultom pesnikov. Če je slovenski narod hotel poudariti svojo posebnost, je bilo treba najprej izpostaviti razliko med Slovenci in Nemci.
Številni zapleti
Preden je Prešeren, ulit v bronu, začel nagovarjati ljudi, je bilo veliko zapletov. Po njegovi smrti so ustanovili odbor za postavitev spomenika pod vodstvom Janeza Bleiweisa, da bi zbiral prispevke med ljudmi. A družbene razmere svobodomiselnemu Prešernu niso bile naklonjene, staroslovenci so se bali njegovega kulta in tako je desetletja ostal v Vodnikovi senci.
Misel na spomenik je bila po prvi pobudi kar za štiri desetletja odrinjena. Anton Aškerc je ironično pojasnil, da je za to kriv sam Prešeren: »Zakaj pa je bil tak svobodomislec! Zakaj je bil genialen, odkritosrčen, naraven ... Človek takega značaja ni mogel biti
všeč reakcionarni struji, ki je nastopila kmalu po smrti Prešernovi.«
Prešeren za nazadnjake sporen
Spomenik je znova postal aktualen predvsem zaradi Josipa Stritarja, ki je leta 1866 z Josipom Jurčičem uredil novo izdajo Prešernovih pesmi in napisal uvod. Iz Prešerna je naredil kult, češ da je on za Slovence to, kar je za Angleže Shakespeare, za Italijane Dante, za Nemce Goethe ... Narodnonapredni del naroda je prepričal, medtem ko je bil za katoliškonarodni del Prešeren še naprej preveč sporna osebnost, da bi lahko bil sprejemljiv kot slovenska ikona. Zanje bi to lahko bil Valentin Vodnik.
Stritar je nato izkoristil stoto obletnico Prešernovega rojstva za poziv Slovencem, naj darujejo za spomenik v Ljubljani, pridružil se mu je Anton Aškerc, ki je tudi izračunal, koliko denarja bi potrebovali za to. Ob tem jubileju so bile številne slovesnosti po Sloveniji in drugod, kjer so živeli Slovenci. Praznovanje je potekalo sredi ostrih političnih volilnih bojev, ko ni bilo ne duha ne sluha o narodni slogi. K zbiranju denarja za spomenik je pozvalo tudi 52 uglednih izobražencev. Toda zbranega je bilo veliko premalo. Zbiranje prispevkov je zamrlo do leta 1898, ko je odbor za postavljanje Prešernovega spomenika prevzel župan Ivan Hribar. Ta se je obrnil na »slovenski celokupni narod«, zaradi česar so mu nekateri očitali, da »beračimo pri beračih«. Pa vendar so prispevki številnih ljudi, tudi manj premožnih, ustvarjali »posebno družbeno ozračje«. S tem so hoteli pod vsenarodno zastavo v rokah narodnonapredne stranke zbrati čim širši krog ljudi. Hribarjev odbor je iz Prešernovega spomenika naredil politično akcijo.
Uspešna nabirka
Objavili so razpis za spomenik, komisija je izbrala predlog akademskega kiparja Ivana Zajca, ki si je po pričakovanju večine prizadeval za fotografsko podobnost, kar je bilo težko, saj v času pesnikovega življenja ni nastala nobena njegova upodobitev. Odbor je leta 1903 ponovno pozval Slovence, naj prispevajo denar, saj da bi imel spomenik pomembno narodno poslanstvo, Slovenci pa bi se pokazali kot kulturni narod. Denar je počasi vendarle kapljal, v ta namen so pripravili tudi številne veselice, nič pa niso prispevali iz vrst katoliškokonservativne stranke in socialnih demokratov, torej politični nasprotniki narodnonapredne stranke. Tudi brez njih so zbrali dovolj denarja.
Slavje, kot ga še ni bilo
Slovesnosti ob odprtju spomenika se je udeležila velikanska množica, približno 20.000 ljudi. Prišli so iz vse Slovenije, kvarnerski in istrski Hrvati, iz Trsta je pripeljal poseben vlak, prišlo je odposlanstvo koroških Slovencev, tam so bile hrvaška, srbska in češka skupina na čelu z župani Zagreba, Beograda, Prage, prišli so predstavniki Rusov in Bolgarov ... Večjega slavja slovenski narod še ni doživel, so pisali časopisi.
Ljubljana je bila praznično odeta. Župan Hribar je pozval meščane, naj pokažejo rodoljubje in izobesijo zastave. S pročelij hiš je vihralo na tisoče zastav, največ narodnih in mestnih, tudi z nekaterih nemških hiš. Niso pa jih izobesili na škofijski palači in ljubljanskih župniščih. Izložbe so bile okrašene s Prešernovimi podobami. Zastave so razobesili tudi v drugih slovenskih krajih, tako da je bilo slavje res vseslovensko.
Prešernov spomenik naj bi združil celoten narod. Za mnoge je imel veliko povezovalno in spodbujevalno moč. A kakor komentira Božidar Jezernik, je bilo v okolju, v katerem je bilo politizirano vse, od noše do pesmi, tudi odkritje javnega spomenika v čast pokojnemu pesniku povod za ognjevit spopad med tremi političnimi strankami. Uspešnejša ko je bila akcija za postavitev spomenika, odmevnejša ko je bila Prešernova slovesnost, bolj ogrožene so se počutili politični nasprotniki. Politični tekmeci Prešernove slovesnosti niso mogli sprejeti kot vseslovenske.
Seveda so vse to spremljale tudi polemike o umetniški vrednosti kipa in lokaciji njegove umestitve, ki jo je izbral arhitekt Maks Fabiani, z njo pa se je strinjal župan. Hribarjevi politični nasprotniki so sumili, da so jo liberalci izbrali zato, ker jih moti ime Marijin trg in da ga bodo sčasoma preimenovali v Prešernov trg. Do preimenovanja je res prišlo, a Fabiani najbrž ni izbral prostora s tem razlogom.
Bi bilo danes kaj drugače? Prav nič, edina razlika bi bila, da denarja za spomenik zdaj ljudje najbrž ne bi zbrali, ne glede na to, ali bi jih k temu pozvala desnica ali levica. Narod po tej liniji ostaja še naprej razdeljen na dva dela.
