Prihodnost, ki je ni bilo in je očitno še dolgo ne bo

Stavba osrednjega slovenskega gledališča propada in je skupaj z nezgrajeno novo nacionalno knjižnico nazoren pokazatelj ignorantskega odnosa državne politike do javne kulturne infrastrukture
Objavljeno
18. november 2018 19.00
Posodobljeno
18. november 2018 19.00
Več kot sto let stara stavba ljubljanske Drame kaže znake razpadanja, saj že desetletja čaka na celovito prenovo. FOTOGRAFIJE: Leon Vidic/ Delo
Študenti Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani in njihovi mentorji so pred kratkim v slovenskem parlamentu odprli razstavo neizvedenih projektov v prestolnici.

Na njej so si poslanci in širša javnost lahko ogledali, česa vse slovenska država v zadnjih tridesetih letih ni zgradila, pa naj gre za železniško postajo v prestolnici ali neuresničen projekt nove Narodne in univerzitetne knjižnice – Nuk II. A kako bi bilo drugače, če se pri nas zatakne že pri sredstvih za vzdrževanje osnovne javne, še posebno kulturne infrastrukture. Med najbolj pereče probleme gotovo sodi osrednja gledališka institucija pri nas – Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana, stavba, ki je bila po načrtih dunajskega arhitekta Alexandra Grafa zgrajena leta 1911.

image
Ljubljanska Drama ima enega najbolj zastarelih odrov.


Sprehod po tej ustanovi, njenih skrivnih hodnikih, kleteh, pododrju in skladiščih je vznemirljiv. Več kot sto let stara stavba ima šarm, a po drugi strani so znaki njene dotrajanosti in razpadanja vse očitnejši. Njeni problemi so strukturni: gradnja Drame ni protipotresna, njeni prizidki se posedajo, v njej primanjkuje prostora za vadbo in rekvizite, ima premajhne garderobe, pozimi jo je težko ogreti in poleti nemogoče shladiti, ima dotrajane elektroinštalacije, predvsem pa zastarelo in dotrajano gledališko in drugo opremo. Eden večjih problemov je veliki oder Drame, ki ga – tudi v primerjavi s številnimi amaterskimi odri po svetu, ki so avtomatizirani – upravljajo ročno, njegova oprema (denimo vrvišče) pa je stara toliko kot stavba sama in postaja z vsakim letom tudi bolj nevarna.

Investicija v najpomembnejša kulturna objekta znaša 3,44 odstotka zneska, ki ga je Slovenija namenila za dokapitalizacijo NLB.


Prenovo Drame neuspešno načrtujemo že desetletja. To pomeni, da so v pričakovanju celovite obnove njene infrastrukturne probleme (kot sta na primer tudi plesen in slaba izolacija) ves čas le za silo popravljali. Celovita obnova naj bi se tudi po načrtih ministrstva za kulturo začela čez nekaj let, tako da bi – po najbolj optimističnem scenariju – v prenovljeni objekt arhitekturnega biroja Bevk-Perović, ki bi rešil glavnino težav Drame, vstopili šele leta 2022. Ta bi tako dobila prenovljene odre, nove vadbene prostore, kjer je zdaj skladišče, in do obiskovalcev prijaznejše prostore.

Investicija, ki poleg obnove in gradnje vključuje tudi selitev skladišč, nadomestno prizorišče, selitev uprave v Nemško hišo, tri odre, dva vadbena odra in drugo, naj bi stala 43,7 milijona evrov.
image
Stanje Ljubljanske Drame. Ljubljana, 23. oktober 2018 Foto Leon Vidic/delo

 

Obnova Opere kot cokla


Težava prenove Drame je po besedah njenega ravnatelja Igorja Samoborja ta, da je investicija na plečih pristojnega ministrstva z njegovimi omejenimi proračunskimi sredstvi. »V procesu zagotavljanja sredstev za celotno prenovo Drame bi moralo sodelovati več ministrstev,« pravi. Pot do obnove Drame naj bi zagotavljal tudi zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije (tako imenovani kulturni evro), na katerega čakamo že več let, trenutno pa je v javni razpravi.

Ob projektu Drame se je težko upreti primerjavi z ljubljansko Opero, ki ne velja ravno za zgled uspešne prenove in je za ta neslavni rezultat namesto predvidenih 20 milijonov porabila več kot 50 milijonov evrov. Primer Opere pri mnogih vzbuja strah pred obnovo Drame in zavira naložbe v kulturo nasploh, je prepričan Samobor. »Zgodba ljubljanske Opere je zgodba minulega časa, ko so se na trgu gradbenih storitev dogajale velike spremembe in polomi ter ko so bila finančna vlaganja zaradi visoke gospodarske rasti precej visoka in nadzorni mehanizmi izvedbe gradbenih postopkov ohlapnejši.«

V projektu celovite obnove Drame so zato poskusili predvideti vse morebitne zaplete in jih všteti v ceno projekta, tako da je ta kar se da realna. O tem, za koliko časa načrtovana obnova rešuje probleme osrednjega nacionalnega teatra, v Drami ocenjujejo, da vsaj za prihodnjih 50 let oziroma do dograditve nove osrednje gledališke hiše. O tem, ali si ne bi nacionalni teater zaslužil novogradnje, pa v Drami pravijo: »Tega si nekateri, tudi mi, zelo želimo. Pred tem pa moramo zagotoviti, da se celostna prenova obstoječih prostorov zgodi kontrolirano in ne nekontrolirano.«

 

Večno nerealizirana nacionalna knjižnica


Mnoge skrbi, da se bo tudi pri obnovi Drame spet zataknilo. Aleš Vodopivec, predavatelj na fakulteti za arhitekturo, opozarja, da se je ta projekt povsem ustavil že po objavi rezultatov mednarodnega natečaja v lanskem letu. A Drama je seveda le eden od problemov slovenske kulturne infrastrukture.

Med večno nerealizirane projekte sodi gradnja Nuka II, na katero čakamo že 30 let. Na ministrstvu za kulturo, kjer so arhitekturni natečaj izvedli leta 2012 in izbrali načrt biroja Bevk-Perović, smo se pozanimali, ali se bo ta projekt v bližnji prihodnosti vendarle premaknil z mrtve točke. Sporočili so, da si prizadevajo za »ustvarjanje pravnih, procesnih in finančnih predpostavk za načrtovano novo stavbo Nuk II«. Korak(ec) naprej v tej smeri je bilo nemara nedavno srečanje ministrov za kulturo in za izobraževanje znanost in šport, Dejana Prešička in Jerneja Pikala, na katerem sta govorila prav o pospešeni aktivnosti za realizacijo tega projekta.

Prizadevanja in dobri nameni vsakokratne vlade ne vzbujajo optimizma, saj pri nas od osamosvojitve dalje dlje od načrtov težko pridemo. Arhitekt Boštjan Vuga (iz biroja Sadar-Vuga) ima, denimo, z natečaji doma in tudi v državah Vzhodne Evrope nasploh, zelo slabe izkušnje. »Zakaj bi kdo sodeloval na mednarodnem natečaju za univerzitetno knjižnico ali prezidavo ali dozidavo narodnega gledališča, če po izkušnjah lahko predvideva, da investitor, torej država Slovenija nima zagotovljenih sredstev za njegovo izgradnjo? Zakaj bi ponujal svoje znanje, zapravljal čas in denar za projektni predlog, ki je zasnovan za gradnjo svetle prihodnosti, a te prihodnosti dejansko nima,« se več kot upravičeno sprašuje.

image
Stanje Ljubljanske Drame. Ljubljana, 23. oktober 2018 Foto Leon Vidic/delo


Vodopivec o Nuku II pravi, da so bila pričakovanja ob zadnjem natečaju velika, »kar kažejo tudi besede takratnega ministra za izobraževanje, znanost in kulturo, ki je ob objavi rezultatov zapisal, da naj bi nova stavba 'jemala dih, izražala samozavest naroda, nas odpirala v svet in spodbujala ustvarjalnost'«. Nagrajena avtorja sta pozneje izdelala idejne projekte, a s tem so bile aktivnosti v zvezi z gradnjo končane. »Na predvideni parceli so uredili začasno parkirišče, ki bo v uporabi do takrat, ko bo denarja dovolj tudi za kulturo,« pravi Vodopivec. »Vse bolj sem prepričan, da tega ne bo nikoli. Ocenjena investicijska vrednost nove knjižnice je 35 milijonov evrov, skupaj z opremo 45 milijonov. Za marsikoga visok znesek, a povedano drugače, tudi širši javnosti in našim politikom razumljiveje: to je cena gradnje štirih ali v najboljšem primeru petih kilometrov avtoceste na srednje zahtevnem terenu.«

Pri tem Vodopivec opozarja, da se tudi prenova naše osrednje gledališke hiše morda zdi draga, a opozarja, da bomo za enak znesek kupili štiri od skupaj 48 oklepnih bojnih vozil, ki jih namerava Slovenija kupiti za potrebe svojih vojakov na mednarodnih misijah.

»Ali še nazorneje, skupna investicija v gradnjo obeh nacionalno najpomembnejših kulturnih objektov znaša komaj 3,44 odstotka zneska, ki ga je država Slovenija namenila za dokapitalizacijo NLB,« pravi.

image
Stanje Ljubljanske Drame. Ljubljana, 23. oktober 2018 Foto Leon Vidic/delo

 

Ni prostora za mišljenje


Petra Čeferin, predavateljica na fakulteti za arhitekturo, v Nuku II vidi pomenljiv slovenski simptom, ki ni povezan samo z krizami in proračuni: »Nuk II je projekt, za katerega smo se že navadili, da obstaja le kot nekaj, kar je nemogoče realizirati. Na natečaju je bil za gradnjo izbran projekt Bevk-Perović arhitektov, ki ga je strokovna komisija označila za vrhunsko arhitekturno rešitev. Znano je, da se je z zamenjavo vlade istega leta projekt ustavil, in sicer – tako je šla uradna razlaga – zaradi gospodarske krize.«

A krize je konec, poudarja Petra Čeferin, »kot lahko vidimo tudi po tem, da se raznovrstna gradnja zdaj intenzivno nadaljuje. Realizacija novega Nuka pa je očitno nekaj, kar ostaja nemogoče – nič se tu ne premakne. Na podlagi tega je še bolj jasno to, kar je bilo jasno že takrat: realizacija osrednje raziskovalne knjižnice ni nemogoča zaradi gospodarske krize. Nemogoča je zato, ker vsakokratne vlade od leta 2012 naprej očitno ne vidijo nobenega smisla v investiranju v prostore, ki so namenjeni izobraževanju, razmišljanju, študiju. V prostore, ki so odprti za vse. Prostore, ki so – kar je pri vsem skupaj bistveno – narejeni kot arhitektura (in ne zgolj kot dekorirana gradnja).«

In še: »Da je prostor narejen kot arhitektura, namreč pomeni, da ne gre samo za uporaben prostor ampak za prostor, ki nas nagovarja v naši zmožnosti samostojnega mišljenja. Glede na to, da trenutno poteka velika razstava arhitekture nekdanje Jugoslavije v newyorški Momi, se kar sama od sebe ponuja primerjava med današnjim in tistim časom – na podlagi te primerjave se zdi, da je bil v tako imenovanih sivih časih socializma interes za gradnjo arhitekture-za-vse neprimerno višji, kot je danes.«

Očitno politično pomanjkanje interesa države za investicije se kaže tudi v siceršnjem stanju kulturne infrastrukture. Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanja, pravi, da smo sicer v zadnjih desetih letih prenovili nekaj osrednjih hiš: poleg Opere še Moderno galerijo in Narodno galerijo, »a v zelo slabem stanju so slovenski muzeji«. Sam grad Fužine, sedež Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, je bil leta 1992 prenovljen, a le do polovice. Temeljitih obnov so že dolgo potrebne različne zgradbe, med njimi tista, kjer domuje Tehniški muzej Slovenije. »Prirodoslovni muzej ima že nekaj desetletij pripravljen projekt za novo zgradbo, ki se iz nerazumljivih razlogov ne izvede,« poudarja Čelik. Prav tako se Umetnostna galerija Maribor, drugi najpomembnejši muzej za sodobno umetnost v Sloveniji, še vedno prizadeva za ureditev svojih prostorskih težav.

Trg Republike je spomenik, ki nas opozarja na naše težave z državotvornostjo.


Državotvorne sanje in zamujene priložnosti


Kulturni objekti, potrebni obnov, so le del širšega simptoma oblikovanja prostora. »V Sloveniji po osamosvojitvi nismo zgradili pomembnejšega kulturnega objekta, sredstva, ki jih država namenja kulturi, pa so najnazornejši izraz prioritet in dezorientacije slovenske politike ter tudi žalostne erozije slovenskih nacionalnih interesov,« razmere ocenjuje Vodopivec.

Podobno razmišlja Čelik: »Vlada je s svojimi organi, službami in podjetji največji in najpomembnejši investitor v nepremičnine v Sloveniji. Zato v zvezi s tem obstajajo upravičena pričakovanja celovite vizije vlaganja v nove objekte in vzdrževanja obstoječih.« Velik obseg vladnih investicij v različne objekte v preteklosti nismo učinkovito izkoristili za razvoj mest, je prepričan. Največji in najrazvpitejši je po njegovem mnenju primer ljubljanskega potniškega centra, kjer vlada skozi državne železnice ni odigrala svoje vloge vizionarskega razvojnega investitorja, tako v povezavi z razvojem državne infrastrukture kot razvojem prestolnice.

image
SNG Drama in njene rane.


Da odnos države do prostora veliko pove o nas kot o družbi, je prepričana tudi sociologinja in zgodovinarka Neda Pagon, sicer nekdanja dolgoletna urednica zbirke Studia Humanitatis in Schwentnerjeva nagrajenka: »Kongresni trg se mi zdi odlična metafora za slovenske težave s svojim dojemanjem naroda, ne samo nacionalne zgodovine s priznavanjem velikih trenutkov, kot je bil kongres Svete alianse, s pravilno odmerjeno samozavestjo, z obsesivnim iskanjem svoje identitete, kot da je ta ena sama in nespremenljiva. Če odmislim to zgodovinsko dejstvo, moram opaziti, da sporočilnosti tega prostora ne štejemo za svoj simbolni kapital in se ne zavedamo, da je to edini kapital, ki z rabo raste, se pravi plemeniti. Težko pa je prepoznati kakšno vredno sporočilo iz odbojke na mivki ali veličastnega maratona,« poudarja.

Drug pomemben trg, Trg republike, prav tako veliko pove o nas. Neda Pagon v njem vidi dobro varovano zatočišče vseh želja po državi in spomenik, ki nas opozarja na naše težave z državotvornostjo. »Daljnovidnost graditeljev je opredmetena – obdajajo ga potrošništvo in banke, kapital, ki kopni ali se slabo prodaja.« Saj tako je povsod, še dodaja, »ampak naš trg je podoba regionalnega, drobnega neoliberalizma. Radi bi bili večji, kot zmoremo, hkrati pa nam je nerodno. Ker kapitalizem, kot se ve, ne mara tišine, trgu ob državnih slovesnostih pritiče hrup in se ga iztrga praznini. Praznine ni razkazovati, praznote znotraj pa ne vidijo samo tisti, ki so je polni.«