Prispevki za novi kulturni model (2): Namesto dobrih butikov pogrošni supermarketi?

Uršula Cetinski je v slovensko kulturo vpeta že vsaj od leta 1987, ko je postala novinarka in urednica kulture na Radiu Študent.

V začetku devetdesetih je bila direktorica gledališča Koreodrama, umetniška direktorica festivala Mesto žensk, deset let je bila vodja gledališkega programa v Cankarjevem domu, do lani, ko je postala generalna direktorica te ustanove, pa je vodila Slovensko mladinsko gledališče.

Poleg bogatih selektorskih izkušenj na umetniških festivalih ter na področju vodenja kulturnih ustanov, je ena redkih pri nas, ki si je na linški univerzi pridobila naziv magistre upravljanja v kulturi in medijih. Poleg tega je tudi prevajalka iz nemščine ter avtorica časopisnih člankov in kolumn.

V svojem prispevku pravi, da je kulturna optimistka, da je kulturna politika sicer pomemben družbeni dogovor, ki kulturo podpira, nikakor pa ni njena esenca, opozarja pa tudi na dve veliki zablodi, ki zadnje čase krojita debato o prihodnji kulturni politiki.

Namesto rokohitrstva premišljena evolucija

Pravzaprav sem kulturna optimistka. Z gotovostjo lahko zatrdim, da v dvomilijonski Sloveniji (v primerjavi z drugimi okolji) ustvarja neverjetno veliko talentiranih, inovativnih in inteligentnih ljudi, ki delujejo na področju umetnosti, kulture, humanistike in drugih znanosti, pa seveda tudi na področju športa, da smo država, ki se v marsikateri od umetniških in intelektualnih dejavnosti lahko ponosno kosa z največjimi in najbogatejšimi. Po kulturnem prispevku k človeštvu smo med stopetindvajsetimi državami na sedemnajstem mestu (The Good Country Index).

Če me kaj v življenju zares bogati in mi daje smisel, je to zagotovo umetnost. Umetnost v vseh svojih pojavnih oblikah, od historičnih do sodobnih, od domače in evropske ali z drugih kontinentov sveta. Bistvo kulture v Sloveniji so umetnost in širši kulturni pojavi, o katerih se v domači medijski in siceršnji javnosti vsak dan manj razpravlja. Bistvo kulture v Sloveniji ni kulturna politika, kulturna politika je sicer pomemben družbeni dogovor, ki kulturo podpira, ne pa njena esenca.

V zadnjem času več kot o umetnosti in drugih kulturnih pojavih beremo o nekakšnih novih kulturnih modelih, dobre zamisli se prepletajo s praznim govoričenjem in ustvarjajo občutek obsedenega stanja, ki ga po eni strani povzročajo dejanske zagate zaradi kulturi nevarnega krčenja javnih subvencij, po drugi pa zelo zasebni in za kulturo pravzaprav nerelevantni ali celo škodljivi interesi posameznikov in neformalnih grupacij. Skratka, ne zdi se mi logično, da bi o odru, na katerem je stal Michelangelo, razpravljali več kot o njegovih freskah, čeprav je po drugi strani res, da brez odra ne bi nikoli dosegel stropa Sikstinske kapele.

Poleg uveljavljenih so me vedno navduševale robne oblike umetnosti: odkrivanje svetov, kjer še nismo bili. Veliko bolj zadržana pa sem bila vselej do prevratniških, ne do konca premišljenih sprememb na področju kulturnih politik.

Močan vtis je name pustil pogovor z italijanskim režiserjem Corsettijem, ki je, obupan zaradi uničujočih vplivov Berlusconijeve kulturne politike na italijansko gledališče, opozoril, da je kultura krhka reč: en sam oblastniški zamah lahko pokoplje prizadevanja, ki so se gradila in plemenitila desetletja in ki bodo potrebovala kar nekaj dodatnih desetletij, da se bodo po uničujočih političnih odločitvah spet postavila na noge. Zato na področju kulturnih politik zagovarjam premišljeno evolucijo in ne rokohitrstva.

V Evropi ni malo tranzicijskih družb, ki se jim je v navdušenju nad hitrim dobičkom elit zelo mudilo s kulturnimi reformami; uspešna gledališča so preobrazili v gostilne lokalnih veljakov, razpustili igralske ansamble ipd. Na srečo zares uničujočih kulturnih reform v Sloveniji ni bilo prav veliko, za tiste pametne pa očitno ne dovolj pravih idej.

Kdor ima plačo, je razredni sovražnik

V nadaljevanju se bom dotaknila le dveh od pogosto pojavljajočih se zablod. Zabloda št. 1: slovenska kultura naj se vede bolj tržno. Slovenska kultura se že tržno vede do mere, kot je v kulturi to sploh mogoče. Če primerjamo recimo večletne podatke za ljubljanski Cankarjev dom in londonski Barbican, ugotovimo, da (po podatkih direktorice poslovnega sektorja CD J. Kramberger) prvi prejema 57 odstotkov javnih subvencij, drugi pa 56 odstotkov.

CD od sponzorjev in donatorjev prejme 4 odstotke, Barbican pa celo dva manj, medtem ko Barbican s prodajo vstopnic pridobi 16 odstotkov sredstev, ga Cankarjev dom prekaša za odstotek. Preostanek si oba centra pridobita na področju komercialnih dejavnosti.

Zabloda št. 2: kdor ima plačo, je razredni sovražnik, ali manj kot bo kulturnih javnih zavodov, bolje bo projektno zaposlenim v kulturi. V državah z močnimi kulturnimi institucijami, imajo tudi projektno zaposleni več dela in ne obratno. Res pa je, da je prihodnost javnih zavodov pri novih zaposlitvah v zaposlovanju za določen čas, pri čemer naj manjša stalnost zaposlitve zvišuje osebne prejemke; poleg tega se morata reformirati tudi mentaliteta in struktura družbe v celoti: zaposleni za določen čas in projektno zaposleni so glede pravic in možnosti za normalno življenje trenutno državljani drugega reda.

Potreba po hitrih ukrepih

Najpoglavitnejši nalogi kulturnih politik na državni in lokalnih ravneh, ki pa sta potrebni hitrih ukrepov, sta trenutno predvsem dve. Ukrepanje glede drastičnega zmanjševanja javnih subvencij za kulturo. Primer iz domače hiše: danes v Cankarjevem domu prejemamo 800.000 eurov manj subvencij za kulturni program kot pred štirimi leti, za investicije pa sploh nič, kar nas resno ogroža.

Poleg tega je potreben skupen razmislek na ravni države in lokalnih skupnosti o strategijah kulturnih zavodov, kajti te niso le dolgočasni dokumenti za v predal. Zakaj nekateri javni zavodi poljubno, brez javnega konsenza, spreminjajo svoja poslanstva in ogrožajo svoje osnovne dejavnosti, s tem pa tudi dejavnosti sorodnih institucij? Bomo namesto dobrih butikov vsi skupaj postali pogrošni supermarketi (za vsakogar nekaj)? Zelo pomembna reč, o kateri si, žal, nihče ne brusi peresa.