Rodil se je v Ōiti na otoku Kjušuju in že v mladih letih zaradi relativne bližine Hirošime spoznal, kaj pomeni prostor popolnega uničenja, območje brez arhitekture. Zdaj, pri 87 letih, je njegovo ime zapisano med prejemniki najpomembnejše nagrade za umetnost gradnje na svetu.

Fundacija Hyatt je objavila odločitev letošnje žirije; Pritzkerjevo nagrado za leto 2019 prejme Arata Isozaki, arhitekt, ki v objektih, ki jih gradi že več kot polovico stoletja, povezuje Zahod in Vzhod, modernizem in postmodernizem, slovi tudi kot urbanist in teoretik. V utemeljitvi nagrade so zapisali, da med mednarodnimi sodobniki predstavlja tistega vizionarja, ki razvija daljnovidne pristope k arhitekturi in izkazuje globoko zavezanost umetnosti prostora.



Njegovo nadnacionalno metodologijo dela so opazili že v 60. letih prejšnjega stoletja, znan je po reinterpretiranju globalnih arhitekturnih vplivov in povezovanju globalnega z lokalnim – konkretnih lokacij, podrobnosti in konteksta –, tudi po podpori mlajšim kolegom. Njegove zgradbe so na videz geometrične, preproste, a odražajo tudi teoretsko ozadje. V zgodnjih letih je izšel iz brutalizma, zatem pa se preusmeril v bolj izčiščene arhitekturne forme.




 

Preseganje stilne kategorizacije

Pritzkerjeva žirija se mu je poklonila z naslednjimi besedami: »S svojim globokim poznavanjem arhitekturne zgodovine in teorije in sprejemanjem avantgarde nikoli ne ponavlja nekega statusa quo, pač pa njegove zgradbe vse do danes odražajo njegovo iskanje pomenljive arhitekture. Presegajo stilne kategorizacije, se nenehno razvijajo in so glede pristopa vselej inovativne.«

Isozaki je Japonski vtisnil arhitekturni pečat po zavezniški zasedbi, v povojnih desetletjih obnove razrušene države. Na univerzi v Tokiu je diplomiral leta 1954 in sprva delal za Kenza Tangeja, osamosvojil pa se je leta 1963.

»Želel sem spoznati svet z lastnimi očmi,« je povedal. »Imel sem najmanj deset potovanj po svetu, še preden sem dopolnil 30 let. Želel sem začutiti življenje ljudi na različnih delih sveta, veliko sem potoval po Japonski, a tudi po islamskem svetu, vaseh globoko v kitajskih gorovjih, po jugovzhodni Aziji ali metropolah ZDA. Za to sem poskušal izkoristiti vsako priložnost, pri tem pa sem se spraševal, kaj je to arhitektura?«


 

Gradi po vsem svetu

Velja za plodnega arhitekta, bil je tudi eden prvih japonskih umetnikov gradnje, ki so gradili po svetu. V Los Angelesu je projektiral The Museum of Contemporary Art (1981–1986), v Barceloni za olimpijske igre športno dvorano Palau Sant Jordi (1983–1990), nasploh je veliko gradil v Aziji, Evropi, Severni Ameriki, na Bližnjem vzhodu in v Avstraliji.

Med njegove osrednje projekte uvrščajo še muzej Kitakjušu v Fukuoki (1972–1974), center Tsukuba v Ibarakiju (1979–1983), stolp Mito v istem mestu (1986–990), Stoletno dvorano v Nari (1992–1998), športno dvorano Pala Alpitour v Torinu (2002–2006), center Himalayas v Šanghaju (2003–2013), stolp Allianz v Milanu (2003–2014), Nacionalni kongresni center Katarja v Dohi (2004–2011) in Simfonično dvorano v Šanghaju (2008–2014).