Problem našega časa je, da ni utopije

Znamenito skupino Borghesia danes povezujemo z družbenopolitičnim vrenjem v civilni družbi osemdesetih let, predvsem tistim, povezanim z alternativno rockovsko glasbo, podprto z eksperimentalnim umetniškim izrazom. Skupino sta leta 1982 ustanovila Dario Seraval in Aldo Ivančič, med njenimi člani pa so bili še Goran Devide, Neven Korda in Zemira Alajbegović; vsi so bili člani (gledališke) skupine FV. Dvajset let po prenehanju delovanja skupine, ki jo umeščajo v žanr elektronske pop rock glasbe, bodo danes v Škucu predstavili ploščo 20. stoletje - izbrana dela. Seraval in Ivančič v pogovoru pojasnjujeta okoliščine nastanka te plošče in njen idejni zastavek, ocenjujeta učinek Borghesie ter današnjo glasbeno pokrajino nasploh.

Kaj po dvajsetih letih prinaša dvojni album Borghesie: je to neko bolj sistematično zapisovanje zgodovine, spomin na pomembno obdobje v slovenski umetnosti ali ponuja novo glasbeno izkustvo ali novo perspektivo gledanja na Borghesio in njen umetniški doprinos?

Lansko pomlad sva se, potem ko je Dario glasbeno po osemnajstih letih vstal od mrtvih, odločila kreniti v nov projekt Borghesie. Dvojni album 20. stoletje - izbrana dela je poskus rekapitulacije nekega obdobja najinega skupnega ustvarjanja in preizkus, koliko je ta glasba dandanes aktualna za poslušalstvo mlajše generacije. Res je, da obstaja nova perspektiva gledanja na teme, ki jih je Aldo v svojih besedilih aktualiziral. V grobem bi lahko rekla, da je bila osrednja tema Borghesie gon smrti, užitek, pri katerem vztrajamo, ne glede na to, koliko nas to stane. Borghesia je opevala iskanje lastnih strategij za preživljanje v tem ponorelem svetu: (Mladi zaporniki): »Bog govori, domovina govori, partija govori, mati govori, ljubezen govori, mi se fukamo«, opevala spopadanje s temačnim, bolečim, tesnobnim užitkom: (Blato) »Porivam po blatu, zarivam ti žeblje v roke, blato, mrtve živali pustili smo za nami, blato, plazim po kolenih in porivam v blatu«). Lahko bi rekli, da je propagirala organizacijo življenja v soočenju z lastnim, specifičnim načinom uživanja, kar vsekakor ni isto kot ugodje. Prej nasprotno. Užitek je zadovoljitev gona, ki do zadovoljitve vedno pride, čeprav po ovinku nevroze ali psihoze.

To je torej užitek, kot ga pojmuje psihoanaliza?

Da. Vsa navedena besedila vodijo k opuščanju ustaljenih oblik vedenja, prekoračitvi družbene fatazme, ki nas drži v primežu tistega »se« Martina Heideggra, torej tega, da stvari, ki jih počnemo, počnemo predvsem zato, ker se to tako počne, ker vsi to tako delajo. In ko počnemo stvari zaradi tega, smo lahek plen raznih ideologij, kot so religija, militarizem, nacionalizem itd., ki so pripeljale do masovne norije, v kateri so vladajoči znali organizirati užitek mas v največjo morijo v Evropi po drugi svetovni vojni: (Konflikt) »Adrenalin šiba po žilama, besnilo i ludilo hara masama, na linč ...«).
Užitek mas ni neki drugi, nepristni, nelastni užitek. Razlika je v tem, da so ga za nas organizirali drugi. Borghesia pa vabi k prekoračitvi fantazme z ultimativnim geslom prekoračitve iz himne Ni upanja, ni strahu: »Poišči me v mestu, po zakotnih ulicah, poišči me v vlažni kleti in všeč ti bo vonj sežganega olja, ni upanja, ni strahu.« Druga imena za prekoračitev fantazme v psihoanalitski literaturi so še subjektivna destitucija in identifikacija s simptomom. Slednje pa usmerja na to, da se moramo odkriti prav v svoji specifični obliki uživanja, se z njo soočiti in iz nje izhajati.

Teza o tem užitku in vaša oblika uživanja sta imeli pred desetletji tudi močne politične implikacije.

To je bila glasba upora, v času, ko je upor še imel širši družbeni odmev. Danes je veliko težje narediti kar koli, kar bi imelo takšen učinek, saj je navidezno vse dovoljeno. Tisto, kar ni dovoljeno, se ignorira, kar je najbolj perfidna oblika prepovedi.

Kako doživljata vajino nekdanjo glasbo?

Najlepše je, ko si po več kot dvajsetih letih zavrtiš ploščo in si z njo še vedno zadovoljen, tako po vsebinski kot po tehnični plati.

Kaj pa je dvajset let pomenilo za vajino glasbeno življenje?

Dario je lani naredil glasbo za dva projekta Dragana Živadinova: Marlowe in Postgravity art:: Syntapiens in bo v kratkem pri založbi RX:TX izdal album Emomehanika. Aldo je na glasbeni sceni navzoč ves čas. Trenutno sodeluje pri skupinah Bast Kolektiv in StrojMachine (ex The Stroj). Do zdaj je sodeloval pri več kot 70 cedejih, naredil glasbo za več filmov, plesne in gledališke predstave. S Petrom Braatzom sta skupaj režirala tudi dokumentarni film o bajkerjih - Motorkult.

Kako ocenjujeta glasbeno sceno pri nas in nasploh? S tem merim predvsem na vprašanje, kakšno funkcijo ima popularna glasba danes? Kje vidita njene presežke in morebitne točke upora?

Današnja glasba je kot današnja hrana. Ne glede na to, ali greš na kosilo v restavracijo s hitro prehrano ali v gostilno, kjer za kosilo plačaš 20 evrov, povsod dobiš pomfrit iz zamrzovalnika. To se nanaša predvsem na mainstream produkcijo. Ko sva začela delati, se je začelo obdobje digitalizacije in pojavil se je cede. Danes smo priče zatonu tega medija in dokončnega izginotja materialnega dokaza obstoja glasbe. Vinilne plošče so dobrodošla ezoterika. Zaradi široke dostopnosti ogromnih količin glasbe je glasba za večino občinstva postala anonimna zvočna kulisa zapravljanja prostega časa. Razvoj interneta je po drugi strani omogočil aktivnemu poslušalcu, da precej lažje pride do informacij in glasbe, ki ga zanima.

Domača scena se zdi precej pestra in razvejena. V zraku je tendenca po ugajanju čim širšemu krogu poslušalcev, kar za samo glasbo ni vedno dobro.

Nekateri žanri so popolnoma izgubili stik s svojo osnovno estetiko, recimo rap. Ena sama patetika in poziranje. Vsa čast izjemam. Skratka, kje so poredni fantje in dekleta?

Glavni problem današnjega časa je, da ni utopije. Z glasbo se dogaja to, kar se dogaja tudi s politiko, izgublja vsebino in postaja servis kapitala.

Morda lahko s te časovne razdalje razmislita tudi o tem, kaj se je zgodilo z jugoslovansko glasbeno sceno. Kakšen je bil in je danes status Borghesie v njej?

Novi val je bil vsekakor svetla točka v zgodovini jugo rock glasbe, čeprav so bili prvi nastopi in prva plošča Buldožerjev absolutni presežek jugoslovanske rockovske scene. Borghesijin album Resistance je bila črna napoved razpada Jugoslavije, ki se je tudi uresničila, in nič več ni tako, kot je bilo. Upajmo, da se bodo strasti umirile in da bodo tudi druge države nekdanje Jugoslavije kmalu postale članice EU. Borghesia je precej več nastopala po Evropi kot po Jugoslaviji. Imeli smo več turnej po vsej Evropi: London, Pariz, Barcelona, Rim, Dunaj, Bruselj, Amsterdam, Stockholm, Budimpešta, Berlin ... V Jugoslaviji smo nastopali po večjih mestih, kjer imamo še danes kultni status.

Kako pomemben se vama zdi Kino Šiška kot novi center glasbene ustvarjalnosti?

Lahko bi rekli samo: Končno! Ljubljana je krvavo potrebovala tak prostor.

Iz torkove tiskane izdaje Dela