Prva učitelja grdih besed

Nocoj. S Slonom in Sadežem. Lahko bi bilo tudi jutri, le da pesmi s tem naslovom na novi zgoščenki Sponzorska plata ni, je pa še sedem drugih, ki jih je mogoče povsem legalno sneti z medmrežja. Kajti Jure Karas in Igor Bračič nista le umetnika, temveč tudi poslovneža, in to sta sprejela kot nujni del posla. S projektom Sponzorska plata sta, pravita, poslovni element, ki je običajno prikrit, četudi brez njega umetniških produkcij sploh ne bi bilo, pač izpostavila. »Živimo v času divjega kapitalizma. Pretvarjati se, da to na umetnost ne vpliva, je naivno in nepovezano z duhom časa,« pravita in dodajata, da sta hotela pokazati tudi, da ni nujno, da kapital umetnosti samo škodi.

Slon in Sadež ali Jure in Igor sta v devetih letih, kolikor jih je minilo, odkar sta zapustila impro gibanje Kud France Prešeren, v katerem sta se spoznala, in krenila na samostojno umetniško pot, o prepletenosti umetnosti in denarja spoznala marsikaj. Ko sta začela, sta bila »mlada in naivna ter nisva imela pojma, kam vse to pelje. Zdaj sva stara in naivna ter upava, da vse to ne pelje tja, kamor je videti, da pelje.« Sicer pa, kdo bi si misli, da »življenje glasbenika in pisca sploh vključuje delo kot tako in le manj obiskovanje bifejev in deklet« ali da bo stanje na bančnem računu nezavidljivo?

Kajti oba že skoraj desetletje živita od svojega dela, čeprav je slovenski prostor majhen in sta zaradi besedil jezikovno vezana pretežno nanj. Večina samostojnih glasbenikov, igralcev in umetnikov si najde službo, četudi ta nima veliko opraviti z umetnostjo. »Za zdaj nama je s svojim delom (presenetljivo) uspelo preživeti, seveda pa vsake toliko človek razmišlja o prednostih redne službe, plače na določen dan v mesecu in podobno, ampak se takoj spomni tudi tega, da je treba vstajati ob sedmih …« razmišlja eden in drugi nadaljuje »… da ni pavz za ročni nogomet, da imaš tečnega šefa v službi in si potem še sam tečen, skratka – rajši reven pa srečen kot reven in v službi. Sploh pa težko verjamem, da bi nama kdo ponudil spodobno službo – bi vi imeli enega od Slona in Sadeža za pravnega svetovalca ali učitelja svojih otrok?«

Igor Bračič namreč končuje pravno fakulteto, medtem ko se je Jure Karas odločil za študij filozofije in primerjalne književnosti. »Študij prava sem izbral, ker je ponujal dobro plačilo za malo dela, možnost laganja množicam in izkoriščanja ubogih ter prepoznavnost med ljudmi. Odkar mi vse to omogoča slovenska glasbena scena, bom ostal kar na njej. Sicer pa želim končati faks, že zato, da bom imel šanse pri KK.« Jureta je pri izbiri vodila drugačna logika. »Ne le, da si nisem predstavljal, da bom kdaj delal v tem poklicu, ampak sem bil trdno prepričan, da službe ne bom dobil nikjer. Na srečo se na slovenski glasbeni sceni vedno najde prostor tako za ljudi brez šol kot tudi za tiste brez posluha.«

Ali za tiste, za katere se zdi, da jim samocenzura, ki običajno obvladuje ljudi, ne leži. »Kljub videzu, da poveva prvo, kar nama pade na pamet, so pesmi (večinoma) zelo premišljene. So pa seveda neposredne, kar se mi zdi eden bistvenih elementov humorja,« pravi Jure in Igor doda, da je Sponzorska plata vendar izdana v dveh različicah, cenzurirani in necenzurirani, kar kaže na njuno »pripravljenost na samocenzuro«.

Že od nekdaj sta namreč »tako rekoč družinski duet in bend«, saj ju poslušajo tako otroci kot odrasli, zanimivo pa se jima zdi, da »nove in nove generacije otrok še vedno poznajo najino glasbo, kar je po eni strani lepo, saj se zavedava, koliko otrok se je naučilo prvih grdih besed prav iz najinih besedil, po drugi strani pa zaskrbljujoče, saj se bojiva maščevanja staršev, ki bi radi, da se otroci teh besed naučijo od njih.«

Humor je njuno delo, cinizem »ena od najinih osnovnih lastnosti, poleg dihanja in nenehnega igranja ročnega nogometa. Je pa res, da se vanj ne zatekava, ampak ga kreativno izrabljava. Zatekava se rajši v najine domove, kjer se skrivava pred ljudmi, proti katerim sva cinizem kreativno izrabila.« Potem dodata še malo sarkazma in ga »po potrebi cepiva s pesimizmom in fovšijo … to pri nas najbolj pali.«

Sicer besedila pišeta kdaj eden, kdaj drugi, največkrat pa v zaključnem delu tekste dopolnjujeta oba. »Za organizacijsko-poslovni del skrbim večinoma jaz, ker sem manjši in zato ne ustrahujem poslovnih partnerjev tako, kot jih kolega,« pravi Jure, ki se še vedno dobro počuti v vseh vlogah, v katerih nastopa – improvizacijskega igralca, glasbenika, scenarista in voditelja prireditev. »Vse to rada delava, verjetno ravno zato, ker se hitro naveličava ene same zadeve. Nekaj let sva se bolj intenzivno ukvarjala z glasbo, nato s prireditvami, vmes s predstavami in z radiem, zdaj se spet vračava h glasbi. Trudiva se predvsem, da ne zaideva preveč v rutino in bi zaradi tega trpela najina odrska ali glasbena izvedba.« Glasbeno-gledališko predstavo Kabàre, ki sta jo na oder postavila konec leta 2001, sta igrala dolgo, vse dotlej, dokler nista »nekega dne ugotovila, da se nama ne da več in da posledično ni fer do občinstva, da bi jo še igrala. Prav tako se trudiva ne bezljati iz projekta v projekt, ampak najti nekaj večjih projektov na leto in se jim bolj posvetiti.«

In v njih povedati, kar želita povedati. Njune zgodbe so večinoma povsem fiktivne. »No, ne temeljijo na najinih realnih izkušnjah (na srečo, vsaj pri mamah), so pa vse teme najinih komadov običajno ljudske. Včasih najdeva le nov, svež način, kako ljudem povedati sicer znano zgodbo ali nekaj, kar so vsi želeli reči na glas, pa niso vedeli, kako.«

O svoji odgovornosti umetnikov se ne sprašujeta, kakor ne razglabljata o tem, kaj bi morala povedati. »Mislim, da naloga umetnikov ni, da bi morali nekaj povedati ali da bi bili za umetniške stvaritve celo odgovorni, bolj ključno se mi zdi zagotavljanje razmer in okolja, v katerem umetniki lahko povedo, kar želijo.« Na Sponzorski plati sta to povedala.

Iz petkove tiskane izdaje Dela