

Trenutno pripravljate kar dva nova celovečerna filma, Vztrajanje in One Summer Lost (Izgubljeno poletje). Vztrajanje je delno že posnet, nam lahko zaupate vsebino?
To je film o človeku. O preživljanju in preživetju. Spleten je iz petnajstih različnih zgodb, ki se dogajajo na različnih koncih sveta. V Vietnamu ameriške vojake strah prižene v surovo nasilje, na italijanski obvoznici se sporečejo prostitutke, otroci nastopijo na tekmovanju v latinsko-ameriških plesih, nosečo manekenko izločijo iz družbe popolnih lepotic, na šolskem izletu v Benetke se parček zaljubi, otroci si po smrti staršev uredijo bivališče na polju koruze ... Eden od prizorov se odvija v galeriji pred Gauginovo sliko, kjer se skriva odgovor na vprašanje kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo.
Film bo torej nasičen s podobami, popolno nasprotje vašega celovečernega prvenca, ki je bil precej asketski. Gre torej za eksperimentiranje s filmskim jezikom?
Da, v filmu Noč se je zgodba odvijala skozi dialoge, v filmu Vztrajanje pa jih skorajda ni. Niso potrebni, da bi gledalec razumel poanto. Ravno zato sem se bolj posvetil gibanju kamere, ki skoraj nikoli ne miruje. Ni statičnih kadrov kot v Noči. Zanimalo me je, kako pozicija kamere vpliva na gledalčevo počutje. Film bo vizualno zelo močan. Veliko vlogo bo igrala tudi glasba, ki bo odprla novo dimenzijo, saj sploh ne pristaja dogajanju pred kamero. Med pretepom prostitutk, na primer slišimo What a Wonderful World Luisa Armstronga. Glasba prizor ironizira ali pa podobo povzdigne, da postane srhljiva, lepša, bolj vesela, skratka vzbudi emocije.
Kje ste našli vse te zgodbe?
V člankih in knjigah. Veliko sem prebiral tudi antropološke študije. Scenarij sicer nastaja sproti. Film ima kljub nekaterim prikazom brutalnosti, pozitivno sporočilo. V tej čudni situaciji, v kateri je svet, sem pomislil, da bi ljudem rad posredoval sporočilo, da je živeti lepo. Kot je rekel Kieslowski, če lahko s svojim filmom osrečim le enega gledalca, sem srečen.
S čim pa boste osrečili gledalce v filmu Izgubljeno poletje?
To je nekakšen roadmovie, film o odraščanju. Osem ljudi, starih od 16 do 27 let, se odpravi na potovanje po nekdanji skupni domovini. Želim si resnične lokacije, posnete zelo realistično. Da bo vsak, ki je že bil na Kamenjaku ali na letališču v Podgorici rekel, o, poglej, točno tukaj smo lani sedeli. Drama se bo odvijala med glavnimi akterji, okolje bo resnično, z vonjem po puljski tržnici. Zato bo snemanje prihodnje poletje potekalo nekako bolj gverilsko, ker želim, da se to na filmu pozna. Žanrsko se film približuje kriminalki po principu Agathe Christie. Na začetku izvemo, kaj se je zgodilo in spremenilo naše junake, potem pa se postopoma vračamo nazaj v čas in iščemo krivca.
To vzvratno dramaturgijo ste uporabili že v svojem celovečernem prvencu Noč. Vas privlači ta nepovratni moment, primerjali so vas že z Gasparjem Noétom?
Na nek način me privlači. Sicer ne bi držala osnovna premisa filma One Summer Lost, da so to počitnice, ki bi si jih vsi želeli, pa si jih večina ne upa uresničiti. Pa tudi večina ne bi potem govorila o njih. Zanima me, kako se ljudje obnašajo v ekstremnih situacijah. Film Noč je govoril o prvem dnevu po koncu (ko se par razide), Lovec oblakov govori o zadnjem dnevu pred koncem (sveta), ko gredo stereotipi in vsa znana realnost v cvet. Tudi Vztrajanje govori o ekstremnih situacijah v življenju. Govori o svobodni volji, o svobodi. Rad ustvarjam posebne svetove, v katerih je ta svoboda lahko večja. Naslednje dni potujem v Bolgarijo, kjer bom tujim producentom predstavljal nov osnutek scenarija za film Freiheit, zgodovinsko dramo, ki govori o duševnih bolnikih v umobolnici pred drugo svetovno vojno. Navdih mi je dal Slavko Grum.
Žanr filma Vztrajanje ste opredelili kot ljubezenski film. Res ustreza vsebini?
Lahko bi zapisal drama. Toda to je najbolj izmuzljiv, širok žanr, ko gledalec res ne ve, kaj lahko pričakuje. Če piše akcija, pričakuješ eksplozije, dirkanje z avtomobili, znanstvena fantastika točno določa vsebino itd. Lahko bi si izmislil nov žanr, vendar jih ni. Ker ni novih emocij. Strah, veselje, žalost ... vse emocije že imajo svoj žanr. In čeprav morda na začetku zavede, je ljubezenski film dobra opredelitev Vztrajanja.
Žanr filma, ki bi govoril o slovenski kinematografiji, bi bil zagotovo tragedija. Kljub stanju v filmski produkciji ste neverjetno produktivni. Kako vam to uspeva ob vsesplošnem javkanju, da denarja ni. Za svoj prvenec ste se celo zakreditirali ...
Priznati moram, da ne spremljam sprememb na filmskem področju in nerad komentiram te zadeve. Menim pa, da je sistem, ki je slovenske producente naučil, da ves denar dobijo od sklada, naredil škodo slovenskemu filmu. Pa ne v smislu vsebine, ampak zato, ker ne spodbuja želje, da bi filme spravili do gledalcev. Upam, da se bo to kmalu spremenilo. Prepričan pa sem, da če nekdo hoče posneti film, ga bo posnel. S 35mm kamero ali pa s telefonom. In rezultat bo dober.
Iz tiskane izdaje Dela
Komentarji