Razkrinkavanje ideologije

Galerija Škuc, Ljubljana

9. 11.-5. 12. 2010

Ime dvojca Société Réaliste me samodejno spomni na znano nadrealistično geslo, ki so ga pozneje posvojili študentski protestniki pariškega maja 1968: »Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!« Ne vem, ali zveza zares obstaja, vsekakor pa se zdi, da vsa tri omenjena skupinska prizadevanja druži sorodna idejna podstat.

Razstavo v Škucu je očitno spočela želja razkrinkati temelje ideologije nacionalnih držav, križanih z ideologijo kapitala, »tržne ekonomije« in vere v »boljši jutri«, ki da ga vse to prinaša. Avtorja ugotavljata, da so znaki in hkrati konstitutivni elementi tovrstnih ideologij prisotni na vsakem koraku, bolj ali manj opazno vtkani v življenje družbe in posameznikov. S svojim ideološkim nagovorom nagovarjajo na primer z obliko črk javnih napisov (napisi z imeni ulic ipd.), z besedili državnih himen (podobnost s projektom Volk skupine Laibach), z arhitekturo, uradnim odnosom do zgodovinskih dejstev, z jasno in javno proklamiranim sistemom družbenih vrednot ... O teh oziroma o le eni, najbolj profani in prisotni od njih, na razstavi govori tabla s predlogom avtorjev za novo abecedo. Ta je sestavljena le iz kratic in znakov za posamezne valute, to vseobsegajočo, prevladujočo, zelo glasno govorico denarja pa seveda govorimo in poslušamo že danes.

Napisi v nemščini na kovinskih tablicah, s pomenljivo vsebino in z značilno oblikovanimi črkami, prikličejo zlovešče asociacije, govorijo pa tako o sedanjosti kot o tistem, kar iz nje izhaja. »Prihodnost je nadaljevanje preteklosti z drugimi sredstvi,« se glasi parafraza znane definicije vojne, na katero naletimo na razstavi, in je le eden izmed njenih elementov, ki opozarjajo na večno brezumno ponavljanje pogubnih vzorcev iz preteklosti.

Zanimiva in pomensko polna sta razstavna prispevka, zasnovana na citatih iz kontekstov dveh velikih, formalno nasprotujočih si ideologij polpreteklosti. Fotografijo Jevgenija Haldeja s prizorom izobešanja sovjetske zastave na poslopje Reichstaga maja 1945 sta avtorja enkrat podložila s črno, drugič z belo barvo stene, vmes pa nanizala množico odtenkov, razpetih med ta črno-beli kontrast. Iz dela lahko razberemo zavedanje o spopadu ideologij in o različnem opredeljevanju do njihovih predpostavk in posledic. Glede na to, da živimo v okolju, za katerega je značilen črno-bel odnos do z ideologijami zaznamovane preteklosti, se nam ta stvaritev zdi kot pisana na kožo.

Na prvi pogled manj domača, a vsaj tako relevantna je obdelava ameriškega filma iz štiridesetih. Njegova prvotna vsebina slavi »svobodnega posameznika« v kanibalskem spopadu za svoje mesto in uveljavitev v brezobzirnem kapitalizmu ameriškega tipa, ki pa je dandanes postal bolj ali manj globalen. Avtorja asociativno ponazorita praznino, dehumaniziranost koncepta »svobodnega trga«, ki pravzaprav temelji na nesvobodi večine, obenem pa opozarjata na drugo veliko ideološko, »državotvorno« umetnost, na tisto, ki je, vzporedno z bolj znano in kritizirano sovjetsko, ves čas delovala v domovini njenega ideološkega protipola, v ZDA, in ki ga najopazneje manifestira tamkajšnja arhitektura tistega časa (trideseta in štirideseta leta 20. stoletja), v marsičem komplementarna sočasni sovjetski.

Realista se torej trudita razkrinkati ozadje ideologij, pa tudi njihovo nesamoumevnost, plehkost, votlost ..., vse to pa počneta v interesu ogroženega posameznika, njegove identitete, individualnosti, vse bolj ujete v kalupe sistema in tudi sladke pasti konformizma. To, da se tovrstna dobronamerna in tehtna prizadevanja v sodobni stvarnosti zdijo idealistična, seveda več kot o njih pove o tej stvarnosti.