Šampanjec je v dvorcu pod Gorjanci tekel curkoma

Prešeren iz arhiva: V starih časopisih lahko najdemo »sveže« zapise o Prešernu

Objavljeno
10. februar 2019 05.00
Posodobljeno
10. februar 2019 16.02
Listanje Prešerna Foto Leon Vidic
O Cankarjevem ali Prešernovem življenju poznamo klišejske stvari, o katerih so nas učili v šoli. Šele ko smo lani praznovali Cankarjevo leto in je o njem izšlo kar nekaj biografij in knjig, je pisatelj polnokrvno zaživel pred nami. Brali smo lahko o njegovem pogumu, ženskah, Rožniku … Prešeren je še bolj oddaljen, a vendar bi si zaslužil sodoben pogled in sodobno biografijo. Nekateri članki o pesniku, ki smo jih našli v bogatem Delovem arhivu, so namreč skoraj filmski.
 

Prešernov dan, Tedenska tribuna, 1955


Slikarja Maksima Gasparija je seveda zanimalo, kakšen je bil videti pesnik. V zapisu se spominja: »Ko je dr. France Prešeren stanoval v vzhodnem delu Ljubljane, je med leti 1840 in 1843 večkrat zahajal tudi v gostilno Pri Pemu na Viču št. 52. Tam je bila tedaj sedemnajstletna natakarica Johanna Wohlmuthova. Njo sem leta 1903 naprosil, naj mi pove kaj o Prešernu in zlasti naj mi ga opiše. Povedala mi je, da je bil to lep človek. Nosil je dolge, običajno razmršene lase, ki so bili ob temenu nekoliko belkasti, ovratnik pa je imel od las vedno zamaščen. Njegove oči so bile sivkaste, hudomušne, včasih pa otožne. Nos skoraj raven, prav malo upognjen, usta izrazita in lepo oblikovana. Po bradi in po nosu pa je bil modrikast, ker je imel zelo močno rast in se je vsak dan bril.«
 

Prešeren pod Gorjanci, Ljudska pravica, 1958


Viktor Pirnat piše o tem, kako je Prešeren obiskoval svojega prijatelja Andreja Smoleta v njegovem gradu Prežek pod Gorjanci. Smole se je tja umaknil leta 1834, ko se je naveličal Ljubljane. Grad oziroma dvorec, ki danes žal razpada, stoji na samem in je, kot piše v članku, obdan z veličastnim in skoraj neskončnim gozdom, ki se konča nekje na Hrvaškem. Smole je imel v tistih časih celo tlačane, a kot ga je v knjigi Izprehod v Belo Krajino opisal Janez Trdina, ni bil tipičen gospodar, temveč »velik idealist in dobričina«, njegova radodarnost je »prešla že v zapravljivost«. Ko je na obisk prišel Prešeren, je Trdini pripovedoval oskrbnik, je bilo precej živahno. Nekoč je ostal kar tri tedne: »Imela sta direndaj, da nikoli tacega. Šampanjec je tekel curkoma. Kaj sta se menila in čemu sta se tako neutemeljeno krohotala, ni mogel malo izobražen oskrbnik razumeti. V posteljo sta hodila ob dveh in ob treh, potem pa spala kakor klada in smrčala strahovito, da se je po vsem gradu čulo, do enajstih in tudi do poldne.« Včasih se jima je pridružil graščak Anton Aleksander, poznan pod pesniškim imenom Anastazij Grün. »Zdaj se je šele začela prava črna vojska. Grum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dneve in noči, vsa družina je govorila: Takih norcev še grad ni videl. Za srečo je to trajalo samo tri dni. Ko je Turnski odrinil, sta morala razsajati sama.«

»Na blagorodno opozorilo, da je gospa nervozna in da trpi, če sliši to pesem, so študentje odgovorili, da je tudi ona prizadejala Prešernu nemalo trpljenja.«


Pirnat piše tudi, da je druščina na bele stene soban v dvorcu pisala »slovenske in nemške, francoske in angleške in latinske stihe«, ki jih je trideset let nazaj še sam videl, a jih je kasnejši lastnik žal dal prebeliti.

Trdina v svojih zbranih spisih opisuje tudi Primicevo Julijo, ki je zadnjih deset let svojega kratkega življenja preživela v Novem mestu in je bila poročena s predsednikom okrajnega sodišča. Stanovala sta, takrat še v predmestju v Kandiji, v gradiču ob Krki. »Julija je bila vedno zelo bleda in razmišljena.« Novomeški študentje so ji radi nagajali, ko so se vozili po reki, so ji ponoči zapeli: »Luna sije«, kar ji je šlo zelo na živce. »Njen mož se je zaradi tega pritožil na gimnaziji. Na blagorodno opozorilo, da je gospa nervozna in da trpi, če sliši to pesem, so študentje odgovorili, da je tudi ona prizadejala Prešernu nemalo trpljenja.«
 

Po sledeh Prešernovega vsakdanjika, Delo, 1968


Jože Snoj in in skrbnik Prešernovega muzeja Črtomir Zorec sta se odpravila po kranjskih ulicah in klepetala o tem, kje vse se je nekoč sprehajal Prešeren, v katere gostilne je zahajal, kje ga je prvič videla petnajstletna lepotica Josipina Turnograjska, kam je hodil na plese. Reportaža se konča z zgodbo o Jalnovi gostilni, v kateri je pesnik iskal materinske skrbi in tolažbe pri dobri stari Jalnovi gospodinji, materi številnih otrok. »In v tej hiši je skoraj dobil zadnjo tolažbo, ko so ga poleti 1848 ob novici o smrti prijatelja Crobatha v Ljubljani komajda še rešili kljuke v steni. Jalnova mati pa je do zadnjega po materinsko skrbela zanj in mu še na smrtno postelj nosila juho iz svoje gostilne.« V gostilni, ki se je imenovala Beksl, pa se je družil s svojo najljubšo družbo »iz socialnih nižin, s tistimi, ki jim nepopačena in surova dejstva življenja že zdavnaj niso bila več neznana, s furmani, berači in postopači«.