»Sem Sokol in telovadec«

Razstava o izjemnem Leonu Štuklju, ki bo v Dolenjskem muzeju na ogled leto dni
Fotografija: Vse življenje je deloval po sokolskih načelih.
Odpri galerijo
Vse življenje je deloval po sokolskih načelih.

Novo mesto - »Bil je Sokol. On je poosebljal vsa pozitivna načela, ki jih poudarjajo Sokoli,« se strinjata Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja, in dr. Ivan Čuk s Fakultete za šport, dva od šestih avtorjev razstave Leon 120 let. Danes popoldne, ob 16. uri, bodo razstavo, ki so jo pripravili ob 120. obletnici rojstva Novomeščana in olimpionika Leona Štuklja, odprli v Galeriji Dolenjskega muzeja.
 

Izjemna osebnost


»Na Leona Štuklja in na to, kar je on bil – predvsem izjemen človek – ne smemo pozabiti. Zato smo pripravili razstavo, kjer se sicer dotikamo njegovih res pomembnih športnih dosežkov, predvsem pa ga želimo predstaviti kot človeka, ki po postavi ni bil velik, je pa velik kot osebnost,« pravi Jasna Dokl Osolnik. Zato moramo Novomeščani in Slovenci vedeti, kakšna je zapuščina Leona Štuklja, je prepričana sogovornica. Pri tem odkrivanju jim je zelo pomagala njegova družina, ki je omogočila, da so pripravili razstavo, ki s številnimi predmeti in postavitvami obiskovalca preseneča, obenem pa jasno predstavlja, da so trditve o širini in veličini olimpionika več kot upravičene.

Štukelj med izvajanjem gimnastične prvine v razvanju.
Štukelj med izvajanjem gimnastične prvine v razvanju.


V Novem mestu tudi ni dileme, ali je bil Leon Štukelj, ki se je rodil 12. novembra 1898 v Kandiji, Novomeščan ali ne. Večino svojega življenja je pravnik – bil je tudi sodnik, ki pa so mu po vojni prepovedali opravljati sodniško službo, tako da je do upokojitve leta 1965 opravljal službo pravnega referenta – živel v Mariboru. Vendar je vseskozi redno spremljal, kaj se dogaja v mestu ob Krki. »Sem v prvi vrsti Novomeščan: tam sem bil rojen, tam sem se šolal, tam sem se pripravil na svoj poklic, od tam sem trikrat šel na svetovna tekmovanja,« je leta 1993 dejal v oddaji Koordinate besed RTV Slovenija.

Rokopis spominov Leona Štuklja, iz katerega je črpal nekaj podatkov za knjigo Mojih sedem svetovnih tekmovanj. Foto Bostjan Pucelj
Rokopis spominov Leona Štuklja, iz katerega je črpal nekaj podatkov za knjigo Mojih sedem svetovnih tekmovanj. Foto Bostjan Pucelj

 

Knjiga dragocenih podatkov


Redno, vse do svoje smrti 8. novembra 1999, je tudi vzdrževal stike z Novim mestom, tudi tako, da je vsak dan prebiral več časopisov in si npr. osmrtnice lepil v rokovnik. Toda ti njegovi zapiski – napisani z drobno, a natančno in urejeno pisavo – niso le zasebni opisi in opažanja o tem, kaj se je dogajalo. Njegova športna zgodba, ki jo je leta 1989 objavil v knjigi Mojih sedem svetovnih tekmovanj, je veliko več, pravi dr. Ivan Čuk. Knjiga, ki ni bila posebej predstavljena, razen ob izidu, je v resnici pravcati zaklad: »To je najboljša zgodovina medvojne telovadbe, z olimpijskimi igrami in svetovnimi prvenstvi, kjer so vse vaje, ki jih je izvajal Leon Štukelj, obenem pa tudi rezultati tekmovanj. A najbolj zanimivo je to, da tudi na mednarodni zvezi teh podatkov nimajo, ker jim je zgorel arhiv, tako da je ta knjiga v širšem prostoru izjemna dragocenost.«

"Enkrat Sokol, vedno Sokol - narodno zaveden, visoko moralen, demokratičnih načel in telesno pripravljen," pravita dr. Ivan Čuk in Jasna Dokl Osolnikar. Foto Simona Fajfar
"Enkrat Sokol, vedno Sokol - narodno zaveden, visoko moralen, demokratičnih načel in telesno pripravljen," pravita dr. Ivan Čuk in Jasna Dokl Osolnikar. Foto Simona Fajfar


Razstava, ki so jo poleg Jasne Dokl Osolnik in Ivana Čuka pripravili še Marjeta Bregar, Katarina Dajčman, Daša Kavšek in Majda Pungerčar, oblikovali pa sta jo Katja Keserič Markovič in Maja Rudolf Markovič, z nekaj didaktičnimi pripomočki predstavlja tudi tisto težko predstavljivo, fizično plat Leona Štuklja. Kaj je bil met krogle, ki tehta 7,4 kilograma, za moža, ki je bil visok 161 centimetrov in je imel 50 kilogramov? Na razstavi je kroglo mogoče potežkati, prav tako kot si je mogoče ogledati prikaz neverjetno spretnega gibanja njegovega telesa pri skoku preko koze…

 

V prvi vrsti je bil Sokol


Čeprav je veličina Leona Štuklja predstavljena tudi skozi tuje oči preko čestitk, ki jih je prejel iz vsega sveta ob svojem stotem rojstnem dnevu – ko je v Slovenijo zaradi tega dogodka prišlo 165 tujih novinarjev -, razstava poudarja predvsem njegove vrednote. »Sokol je postal leta 1907, ko je imel devet let,« pravi Ivan Čuk. Takrat so bili fantiču, ki je telovadil skupaj z Božidarjem Jakcem, s katerim sta potem vse življenje prijateljevala, Sokoli všeč, ker so lepo peli in so bili tako lepo oblečeni.

Potem je prevzel njihove vrednote in postal poosebljeni Sokol, pravi Ivan Čuk: "Bil je Sokol, kar je pomenilo, da je bil narodno zaveden, visoko moralen, demokratičnih načel in telesno pripravljen«. Sogovornik nadaljuje: »Ni bil asket, je bil pa zmeren.« Na neki prireditvi je sicer sprejel kozarec vina in ga popil, a niti kapljice več.

Leon Štukelj leta1995 s kovčkom, ki si ga je dal namensko izdelati za odhod na olimpijske igre v Berlinu leta 1936. Foto Foto Marjan Ciglič
Leon Štukelj leta1995 s kovčkom, ki si ga je dal namensko izdelati za odhod na olimpijske igre v Berlinu leta 1936. Foto Foto Marjan Ciglič


»Živel je po sokolskih načelih vse do svoje smrti,« pravi Jasna Dokl Osolnik, ki se ga spominja po »iskrivih gibih, iskrivih očeh in iskrivih odgovorih«. Na praznovanju ob njegovi stoletnici ga je spremljala po stopnicah do njegovega mesta: »Takoj mi je dal vedeti, da ne želi, da mu kakorkoli pomagam, ker je bil kljub častitljivi starosti še vedno povsem neodvisen in samostojen.«
Generacije novomeških športnikov, razloži sogovornica, ki je tudi nekdanja športnica, so v Leonu Štuklju videle športno legendo oziroma človeka, ki je mladim pomenil ogromno. Bil je vzor. Ki se, med drugim, tudi ni pustil ujeti v vode dnevne politike. O povojnem času, ko je bil zaprt, ni govoril, ker je, kot je nekoč dejal, »vse vsem odpustil«. Bilo je dovolj drugih reči, kjer je bil izjemen.

Z razstavo o neverjetnem človeku, ki je bil tako velik, da je znal tudi odpuščati, so v Dolenjskem muzeju pustili prostor za nova raziskovanja o njegovem življenju. Čeprav je tisto, kar je pri Leonu Štuklju v resnici najbolj pomembno in kar ga uvršča med velikane, med resnično velike ljudi, ki so nam lahko za vzor, strnjeno v njegov preprost stavek, ki je rdeča nit te zanimive razstave: »Sem Sokol in telovadec.«

Komentarji: