Šibka konkurenca pri arhitekturni izvirnosti
Za Plečnikova odličja se je potegovalo več kot polovico manj izvedenih del kot lani.
Odpri galerijo
Tehnološko središče Eles v Beričevem pri Ljubljani je prejelo Plečnikovo nagrado. FOTO: Miran Kambič
Tehnološko središče Eles (1. faza) v Beričevem pri Ljubljani arhitektov Marka Studna, Borisa Matića in Jerneja Šipoša je strokovna žirija ocenila kot arhitekturno najizvirnejšo lani zgrajeno stavbo ter ji podelila Plečnikovo nagrado.
Eles je tehnološko središče za nadzorovanje sistemov prenosa električne energije s severa Evrope proti jugu, z zahoda proti vzhodu in obratno. To je sistemsko zahteven objekt, ki je hkrati pomemben evropski strateški projekt. Avtorji niso prepričali naročnika z različicami svoje natečajne rešitve, s katero so zmagali na mednarodnem natečaju, temveč s kasneje razvito jasno urbanistično shemo, ki omogoča centralizacijo delovanja, neovirano sodelovanje med znanstvenimi, nadzornimi in vodstvenimi strukturami, preglednost in varnost, dostopnost ter racionalizacijo delovanja. Med stavbnimi volumni so predvideni mirujoč promet in vrtovi.
Realizirana stavba odseva disciplino, modernistični koncept, ki so mu avtorji zavestno vgradili nekaj novosti in z njimi dosegli nepredvidljiv doživljajski rezultat, je poudarila žirija, ki so jo sestavljali Janez Lajovic, Vesna Vozlič Košir, Boštjan Vuga, Zaš Brezar in Tomaž Krištof (predsednik). To je velik betonski stroj preprostega podolgovatega tlorisa s štirimi etažami. Betonsko konstrukcijo sestavljajo dve osno postavljeni vertikalni jedri, močni nosilni stebri, razvrščeni na velikem rastru in pomaknjeni v notranjost tlorisa, ter horizontalne plošče. Betoni so vidni ter podpirajo enostaven koncept prezračevanja, ogrevanja in hlajenja.
Plečnikovi medalji za aktualno realizacijo sta dobili Hiša Celovška 01 in Family Wellness Termalija.
Hiša ob Celovški cesti arhitektov Vanje Gregorc Vrhovec in Aleša Vrhovca stoji na ozki in podolgovati parceli, kar najbolj določa njene gabarite. V vseh pogledih je nenavadna in unikatna, najbolj seveda z vitkostjo, ki je v našem prostoru izjema ali pa morda prvi in eksemplarični primer ob zgoščevanju mesta oziroma njegovi rasti navzven. Z dvigom bivalnega dela na prvo etažo v pritličju ustvarja prostor za avtomobile – žal je eden izmed lastnikov hiši samograditeljsko dodal garažo. V hiši sta stanovanje in poslovni prostor, delitev med njima pa navzven ni opazna. Prav tako so stežka opazni stavbni deli, ki jih običajno pričakujemo pri hišah – vrata, okna, terase in podobno so podrejeni igri menjave materialov, s katero se segmentira za okolico v osnovi predolg volumen stavbe.
Fasada hiše je obložena z bobrovcem in ponekod lesom, kar ji daje specifičen, a ne tuji videz. Bobrovec, ki bi ga sicer iskali na dvokapni strehi, hišo dodatno ščiti pred hrupom s Celovške, njegova gladka površina pa ob različnih kotih padanja sončne svetlobe daje hiši različne barve – črna površina čez dan postane tudi svetlosiva oziroma se skoraj dematerializira. Sicer pa se objekt odpira proti severu in hribom.
Family Wellness Termalija arhitektov Deana Laha in Milana Tomca je nadaljevanje dela v Termah Olimia, ki ga je več let po fazah projektiral biro Enota omenjenih arhitektov. Družinski velnes Termalija je zadnja grajena struktura v dramaturgiji doživetij v Olimju. Novo se naslanja na prenovljen zdraviliški objekt iz leta 1980 z notranjim bazenom, recepcijo, servisnim delom in savnami. Novi del je v bistvu prizidek, vendar tega ob vstopu v velnes skorajda ni zaznati. Scenografski prijemi lesenih oblog so izrazito funkcionalen prostor notranjega bazena spremenili v prijeten ambient, ki se v notranjosti mehko naveže na novi del.
Ob seriji mikroambientov, namenjenih igri otrok, počivanju starejših otrok in sprostitvi odraslih, ki prehajajo drug v drugega, se odpirajo in zapirajo ter tako prilagajajo letnim časom in zasedenosti, se arhitekturno znanje in spretnost avtorjev najbolj pokažeta v prostorski zasnovi glavnega notranjega bazenskega oziroma vodnega prostora. Ker se tu ljudje predvsem zadržujejo ter srkajo pijačo v vodnem baru, in ne plavajo toliko, je pogled navzgor, na svod, na streho, eno izmed glavnih doživetij. Strop bazena je atrakcija. Je tridimenzionalni vzorec iz medsebojno povezanih prizmatičnih volumnov, ki tvorijo konstrukcijsko stabilno trikotno mrežo.
Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture so podelili razstavi in katalogu Tendence, celjska arhitektura in urbanizem 1955–1985 (avtorji Adam Breznik, Timotej Jevšenak, Monika Vešligaj, Domen Ermenc, Pia Klančar), nagrado za strokovno publicistiko pa angleški izdaji knjige Petra Šenka Capsules: Typology of Other Architecture.
Na razpis za Plečnikova odličja je prispelo le 16 predlogov za izvedena dela, lani pa 33. Žiriji vzrok za to ni znan. Zaradi malo realiziranih del, načina kandidiranja ali samokritičnosti avtorjev?
Vendarle za skromno arhitekturno produkcijo v Sloveniji najbrž ni smiselno podeljevati dvoje nagrad. Poleg Plečnikovega sklada jih namreč podeljuje tudi Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (Zaps), zato bi bila verjetno umestna odločitev, da bi obe nagradi – Plečnikova odličja in Zapsove zlate svinčnike – združili.
Eles je tehnološko središče za nadzorovanje sistemov prenosa električne energije s severa Evrope proti jugu, z zahoda proti vzhodu in obratno. To je sistemsko zahteven objekt, ki je hkrati pomemben evropski strateški projekt. Avtorji niso prepričali naročnika z različicami svoje natečajne rešitve, s katero so zmagali na mednarodnem natečaju, temveč s kasneje razvito jasno urbanistično shemo, ki omogoča centralizacijo delovanja, neovirano sodelovanje med znanstvenimi, nadzornimi in vodstvenimi strukturami, preglednost in varnost, dostopnost ter racionalizacijo delovanja. Med stavbnimi volumni so predvideni mirujoč promet in vrtovi.
Realizirana stavba odseva disciplino, modernistični koncept, ki so mu avtorji zavestno vgradili nekaj novosti in z njimi dosegli nepredvidljiv doživljajski rezultat, je poudarila žirija, ki so jo sestavljali Janez Lajovic, Vesna Vozlič Košir, Boštjan Vuga, Zaš Brezar in Tomaž Krištof (predsednik). To je velik betonski stroj preprostega podolgovatega tlorisa s štirimi etažami. Betonsko konstrukcijo sestavljajo dve osno postavljeni vertikalni jedri, močni nosilni stebri, razvrščeni na velikem rastru in pomaknjeni v notranjost tlorisa, ter horizontalne plošče. Betoni so vidni ter podpirajo enostaven koncept prezračevanja, ogrevanja in hlajenja.
Hiša Celovška
Plečnikovi medalji za aktualno realizacijo sta dobili Hiša Celovška 01 in Family Wellness Termalija.
Hiša ob Celovški cesti arhitektov Vanje Gregorc Vrhovec in Aleša Vrhovca stoji na ozki in podolgovati parceli, kar najbolj določa njene gabarite. V vseh pogledih je nenavadna in unikatna, najbolj seveda z vitkostjo, ki je v našem prostoru izjema ali pa morda prvi in eksemplarični primer ob zgoščevanju mesta oziroma njegovi rasti navzven. Z dvigom bivalnega dela na prvo etažo v pritličju ustvarja prostor za avtomobile – žal je eden izmed lastnikov hiši samograditeljsko dodal garažo. V hiši sta stanovanje in poslovni prostor, delitev med njima pa navzven ni opazna. Prav tako so stežka opazni stavbni deli, ki jih običajno pričakujemo pri hišah – vrata, okna, terase in podobno so podrejeni igri menjave materialov, s katero se segmentira za okolico v osnovi predolg volumen stavbe.
Fasada hiše je obložena z bobrovcem in ponekod lesom, kar ji daje specifičen, a ne tuji videz. Bobrovec, ki bi ga sicer iskali na dvokapni strehi, hišo dodatno ščiti pred hrupom s Celovške, njegova gladka površina pa ob različnih kotih padanja sončne svetlobe daje hiši različne barve – črna površina čez dan postane tudi svetlosiva oziroma se skoraj dematerializira. Sicer pa se objekt odpira proti severu in hribom.
Hiša Celovška 01 v Šentvidu je nenavadna in unikatna, najbolj z vitkostjo, ki je v našem prostoru izjema. FOTO: Damjan Švarc
Družinski velnes Termalija
Family Wellness Termalija arhitektov Deana Laha in Milana Tomca je nadaljevanje dela v Termah Olimia, ki ga je več let po fazah projektiral biro Enota omenjenih arhitektov. Družinski velnes Termalija je zadnja grajena struktura v dramaturgiji doživetij v Olimju. Novo se naslanja na prenovljen zdraviliški objekt iz leta 1980 z notranjim bazenom, recepcijo, servisnim delom in savnami. Novi del je v bistvu prizidek, vendar tega ob vstopu v velnes skorajda ni zaznati. Scenografski prijemi lesenih oblog so izrazito funkcionalen prostor notranjega bazena spremenili v prijeten ambient, ki se v notranjosti mehko naveže na novi del.
Ob seriji mikroambientov, namenjenih igri otrok, počivanju starejših otrok in sprostitvi odraslih, ki prehajajo drug v drugega, se odpirajo in zapirajo ter tako prilagajajo letnim časom in zasedenosti, se arhitekturno znanje in spretnost avtorjev najbolj pokažeta v prostorski zasnovi glavnega notranjega bazenskega oziroma vodnega prostora. Ker se tu ljudje predvsem zadržujejo ter srkajo pijačo v vodnem baru, in ne plavajo toliko, je pogled navzgor, na svod, na streho, eno izmed glavnih doživetij. Strop bazena je atrakcija. Je tridimenzionalni vzorec iz medsebojno povezanih prizmatičnih volumnov, ki tvorijo konstrukcijsko stabilno trikotno mrežo.
Družinski velnes Termalija (Terme Olimia), v katerem je strop bazena posebna atrakcija, je prejel Plečnikovo medaljo. FOTO: Miran Kambič
Teoretski prispevek
Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture so podelili razstavi in katalogu Tendence, celjska arhitektura in urbanizem 1955–1985 (avtorji Adam Breznik, Timotej Jevšenak, Monika Vešligaj, Domen Ermenc, Pia Klančar), nagrado za strokovno publicistiko pa angleški izdaji knjige Petra Šenka Capsules: Typology of Other Architecture.
Na razpis za Plečnikova odličja je prispelo le 16 predlogov za izvedena dela, lani pa 33. Žiriji vzrok za to ni znan. Zaradi malo realiziranih del, načina kandidiranja ali samokritičnosti avtorjev?
Na razpis za Plečnikova odličja je prispelo le 16 predlogov.
Lani se je za odličja potegovalo 33 izvedenih del.
Pri nas podeljujejo dvoje nagrad za arhitekturo.
Lani se je za odličja potegovalo 33 izvedenih del.
Pri nas podeljujejo dvoje nagrad za arhitekturo.
Vendarle za skromno arhitekturno produkcijo v Sloveniji najbrž ni smiselno podeljevati dvoje nagrad. Poleg Plečnikovega sklada jih namreč podeljuje tudi Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (Zaps), zato bi bila verjetno umestna odločitev, da bi obe nagradi – Plečnikova odličja in Zapsove zlate svinčnike – združili.
