Simoniti, prvi kulturnik, ki je drugič dobil mandat

Na stol prvega na ministrstvu za kulturo je doslej sedlo sedemnajst posameznikov, nekateri niso sedeli dolgo.

Objavljeno
13. marec 2020 22.10
Posodobljeno
13. marec 2020 22.10
Na Maistrovi in še prej na Cankarjevi ministri ne trajajo dolgo. Foto Jože Suhadolnik
Za narod, čigar politiki znajo zmeraj povedati, da ga je uteme­ljila kultura, se zdi nenavadno, da je v sobanah ministrstva precej prepišno: na Maistrovi in še prej na Cankarjevi ministri ne trajajo dolgo, od osamosvojitve sem jih je za mizo prvega uradnika ministrstva za kulturo z dvema začasnima pooblaščencema in enim za kulturo zadolženim državnim sekretarjem nedolgoživega superministrstva sedlo že 17, mnogi od njih za manj kot leto dni.

Ob prvi dami med njimi Andreji Rihter, ki je bila ministrica v Drnovškovi in Ropovi vladi, je Vasko Simoniti prvi, ki je ministrski mandat dobil drugič, prvega je v celoti opravil v prvi ­Janševi vladi.

Prvi, ki je sedel na ministrski stol slovenske kulture, je bil pisatelj, prevajalec, esejist, filozof, profesor zgodovine francoske književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti Andrej Capuder (1942–2018), ki se je iz kabineta v poosamosvojitvenem času podal v politiko, najprej kot poslanec slovenskega parlamenta z liste Slovenskih krščanskih demokratov, potem kot republiški sekretar za kulturo, od junija 1991 pa kot minister.
 

image
Andrej Capuder, prvi slovenski minister za kulturo. Foto Jože Suhadolnik
Ora et labora


V nekem pogovoru je o treh krščanskih vrlinah, veri, upu in ljubezni, navrgel: »Za vero sem preveč kritičen, za ljubezen preveč šibek, za upanje pa me je ravno prav.« Prevajalec Dantejeve Božanske komedije, Petrarke, Kierkegaarda in drugih je na političnem parketu ostal v spominu po govoru na podelitveni slovesnosti Prešernovih nagrad leta 1991, ki ga je začinil s pozivom k obnovi srednjeveške etike dela in molitve, »ora et ­labora«.

Še en nepolitični spomin: v času njegovega ministrovanja se je režiser Dragan Živadinov zaradi po njegovem mnenju neurejenega financiranja, nesubvencioniranja NSK, zabarikadiral v Capudrovo pisarno.

V dokumentu Nekaj izhodišč za kulturni razvoj je Capuder med drugim zapisal, da je bila slovenska umetnost preveč izpostavljena modernističnim smerem v umet­nosti, znanosti in kulturi, zato bi bilo prav, da se v porevolucijskem času moderna umetnost »umakne preu­darni odgovornosti za vse lepo in dobro, kar so nam zapustili rodovi prednikov«.

Minister Capuder – leta 2002 je kot prvi Slovenec dobil francoski red viteza legije časti za zasluge na področju frankofonije – se je po ministrovanju podal v diplomacijo, najprej kot slovenski veleposlanik v Parizu, po nekaj letih­ na fakulteti pa še na ­veleposlaništvo v Rimu.
 

Sanje o kulturnih atašejih


image
Borut Šuklje je na ministrstvu za kulturo nasledil Andreja Capudra. Foto Tadej Regent
Capudra je nasledil Borut Šuklje, diplomant filozofije in primerjalne književnosti, ki je pred izvolitvijo v državni zbor na listi Socialistične stranke Slovenije poučeval filozofijo na več ljubljanskih srednjih šolah, poleg ministrovanja je bil programski direktor RTV Slovenija in direktor vladnega urada za informiranje, kasneje pa tudi slovenski minister za notranje zadeve, generalni sekretar vlade in pozneje veleposlanik v Beogradu.

V spominu nekaterih ostaja njegov predlog iz jeseni 1992, ko je v funkciji ministra za kulturo predlagal vzpostavitev mreže slovenskih kulturnih atašejev, ki bi pokrivali tudi izobraževanje in informiranje. Že v letu po njegovem predlogu naj bi jih odprli v Londonu, Parizu, New Yorku, Rimu, Bonnu, Buenos Airesu, Pragi, Moskvi in Bruslju, leta 1994 pa še v Budimpešti, Atenah in Zagrebu, a se skoraj nič od tega ni zgodilo, atašejsko mesto v New Yorku je na primer ugasnilo, ko je od tam po treh letih odšel prvi slovenski kulturni ataše Tomaž Šalamun. Danes ima Slovenija zgolj dva kulturno-informacijska centra, enega na Dunaju in enega v Berlinu.

Šuklje je vzbudil pozornost tudi s predlogom, da bi v okviru ministrstva za kulturo ustanovili odbor za rokenrol in strip. Ni se uresničilo.
 

Zamujena neobdavčitev knjige


Iz kulturnega prostora je na ministrski položaj prišel Sergij Pelhan, kulturna problematika mu ni bila tuja, saj je predsedoval predhodnici ministrstva, nekdanji Kulturni skupnosti Slovenije, županoval je mestni občini Nova Gorica, vodil je tudi tedanje PDG Nova Gorica in ga pomagal preoblikovati v SNG, bil je predsednik kolegija direktorjev slovenskih gledališč in pozneje predsednik Foruma za Goriško. V času njegovega ministrovanja je bil ustanovljen slovenski filmski sklad, sprejet pa takrat eden od najbolj sodobnih evropskih zakonov o avtorski in sorodnih pravicah.

Nasledil ga je slovenist Janez Dular, pred odhodom na slovenistiko ljubljanske filozofske fakultete lektor časnika Delo, v prvi poosamosvojitveni vladi minister za vprašanja Slovencev po svetu in narodnostnih skupnostih v Sloveniji. Pred kratkim ministrskim mandatom je bil lektor in vršilec dolžnosti odgovornega urednika časnika Slovenec, pozneje glavni urednik Celjske Mohorjeve družbe in direktor urada za slovenski jezik.

image
Jožef Školč je nasledil ministra Janeza Dularja. Foto Mavric Pivk
Iz časa ministrovanja Jožefa Školča, nekdanjega predsednika stranke ZSMS (na mestu predsednika preimenovane Liberalno demokratične stranke ga je nasledil Janez Drnovšek) in predsednika državnega zbora, je ostalo v spominu njegovo javno zavzemanje za ničelno stopnjo davka na knjige, ki ni bilo uspešno.

Školč je bil konec osemdesetih let član komisije, ki je za dan mladosti izbrala idejno rešitev studia Novi kolektivizem, kar je povzročilo tako imenovano plakatno afero. Školč bi lahko postal minister za kulturo še enkrat, v mandatu Pahorjeve vlade, a je ponujeno ministrsko mesto zavrnil, češ da je bilo kulturnemu ministrstvu v takrat predlaganem rebalansu proračuna odvzeto preveč proračunskih sredstev.
 

Prvi nacionalni program za kulturo


image
Rudi Šeligo Foto Fotodokumentacija Delo
Školča je nasledil pisatelj Rudi Šeligo, (so)urednik pri Reviji 57 in Perspektivah, avtor Triptiha Agate Schwarzkobler, dramskih del Čarovnica iz Zgornje Davče in Svatba, pa tudi romana Izgubljeni sveženj, za katerega je prejel Delovo nagrado za roman leta kresnik.

Šeligo je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev med letoma 1987 in 1991, a tudi med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze in poslanec. Njegov kratki ministrski mandat leta 2000 je ostal v spominu po prvem slovenskem nacionalnem kulturnem programu, ki je ostal le kot predlog, saj ga je Drnovškova vlada, ki je nasledila Bajukovo, umaknila. Zadevo je dokončala prva ministrica za kulturo Andreja Rihter, magistrica zgodovinskih znanosti, sociologinja in pedagoginja, ki je Šeligov predlog dopolnila. V njenem mandatu sta bila sprejeta zakon o javni rabi slovenščine in pravilnik o izvajanju knjižničnega nadomestila. Po ministrovanju se je vrnila na direktorsko mesto celjskega Muzeja novejše zgodovine, bila je članica nacionalnega sveta za kulturo, zdaj pa je že lep čas direktorica Foruma slovanskih kultur.
 

Neizglasovana interpelacija


image
Vasko Simoniti, novi minister za kulturo. Foto Blaž Samec
Decembra 2004 je bil za ministra za kulturo imenovan Vasko Simoniti, redni profesor na katedri za zgodovino filozofske fakultete,­ specialist za zgodovino novega veka, predvsem za slovensko zgodovino od 16. do 18. stoletja, v javnosti je bil znan tudi kot vodja predvolilne kampanje predsedniške kandidatke Barbare Brezigar.

Eden od kulturnih sindikalistov je na začetku njegovega mandata pripomnil: »Ministru Simonitiju smo na začetku njegovega mandata pogosteje pisali, zadnje čase pa poredkeje, saj na naše pisanje ni bilo pravega odziva«, drugi je dodal: »Minister Simoniti je že na začetku zelo neprijetno presenetil z izjavo, da kulturno ministrstvo ni socialna institucija.« Minister je ostal tudi v spominu po razrešitvi težav Slovenske matice, ki se ni prijavila na programski razpis za sredstva, na projektnem pa ni bila uspešna – namenil ji je izredna sredstva.

Takrat opozicijska liberalna demokracija je v državnem zboru vložila zahtevo za njegovo interpelacijo in razrešitev ob očitkih, da je odgovoren za številna škodljiva politična kadrovanja, za politični vpliv na RTV in druge medije prek državnih subvencij v okviru sklada za pluralizacijo medijev (računsko sodišče je v reviziji sofinanciranja medijev ocenilo, da državno sofinanciranje, katerega cilj je bil zagotoviti pluralnost in demokratičnost medijev, takrat ni bilo smotrno), nesposobnost za dialog in nespoštovanje zakonodajne vloge parlamenta. Interpelacija ni bila izglasovana. Po ministrovanju je bil Simoniti predsednik odbora za kulturo pri stranki SDS, je tudi soustanovitelj Zbora za republiko.
 

image
Prihod Žige Turka in Aleksandra Zorna na ministrstvo za kulturo leta 2012. Foto Matej Družnik
Kulturno ministrstvo za rudarjenje


Krmilo ministrstva je po Simonitiju prevzela druga slovenska ministrica za kulturo Majda Širca Ravnikar
image
Majda Širca Foto Fotodokumentacija Delo
, po njenem odstopu je bil za kulturne zadeve začasno po­oblaščen Boštjan Žekš, v času druge Janševe vlade je bila samostojna funkcija ministra za kulturo ukin­jena, za področje je bil pristojen minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk, za kulturo pa posebej državni sekretar Aleksander Zorn, nekdanji literarni urednik, publicist in dramaturg.

image
Julijana Bizjak Mlakar Foto Fotodokumentacija Delo
Marca 2013 je bil za ministra imenovan Uroš Grilc, po letu in pol ga je nasledila Julijana Bizjak Mlakar, ministrica, ki ji je položaj pripadel s koalicijsko aritmetiko, in ministrica, ki je morala oditi, ker ni hotela rudariti: njeno razrešitev je parlamentu predlagal predsednik vlade Miro Cerar. Mediji smo takrat ugotavljali, da vlada ni upoštevala enega od členov svojega poslovnika in je ministrstvu za kulturo naložila nekaj, kar presega kompetence resorja, rudarjenje oziroma izvajanje del, ki ne spadajo v razvid specializiranih del varstva kulturne dediščine. Gre za monitoring in početje Centra za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija.

image
Tone Peršak je nasledil ministrico Julijano Bizjak Mlakar. Foto Jože Suhadolnik
Državni zbor je v ministričinem mandatu sprejel novelo zakona o medijih, ki je za radijske postaje uvedla obvezne kvote slovenske glasbe. Po njenem odhodu je začasno ministroval Gorazd Žmavc, potem je vodenje ministrstva prevzel pisatelj, režiser, nekdanji podpredsednik družbenopolitičnega zbora, uspešen trzinski župan Tone Peršak, ki je bil kot pisatelj med najbolj dejavnimi avtorji »pisateljske ustave«.
image
Dejan Prešiček med zagovorm pred odborom DZ za kulturo septembra 2018. Foto Leon Vidic
Po nekaj več kot dveh letih ga je za nekaj več kot štiri mesece nasledil Dejan Prešiček, ki je moral oditi ob aferi zaradi prevažanja glasbil, nasledil ga je doslejšnji minister Zoran Poznič.
image
Doslejšnji minister za kulturo Zoran Poznič. Foto Rtv Slovenija