Slovenska kultura pod berlinskim nebom

Gregor Jagodič: Čim širša bo slovenska pahljača pred gostovanjem na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2022, bolje bo.

Objavljeno
07. februar 2020 07.01
Posodobljeno
07. februar 2020 07.01
Gregor Jagodič, vodja Slovenskega kulturnega centra v Berlinu: »Ko Nemci slišijo dela Gustava in Benjamina Ipavca, peta ali v slovenščini ali v nemščini, me vprašajo: 'Je to Schubert?'« Foto Blaž Samec
SKC Berlin je druga kulturna ustanova Republike Slovenije v tujini, skupni projekt ministrstva za kulturo in zunanjega ministrstva, ki deluje na slovenskem veleposlaništvu v Berlinu. Slovenski kulturno-informacijski center v Avstriji (Skica) je začel delovati leta 2011, berlinski center leta 2016. Od začetka ga vodi Gregor Jagodič.
 

Lani ste poudarili, da je slovenska kultura v Berlinu­ oziroma Nemčiji pomembna, saj predstavlja naše vrhunske umetnice in umetnike, ki se lahko­ postavijo ob bok sodobnim evropskim trendom tako po raznovrstnosti kot po visoki ­umetniški ravni. Koliko nas poznajo, kako smo navzoči?

Slovenska kultura je v Berlinu vse bolj prisotna, še posebno zaradi Slovenskega kulturnega centra, v stiku nismo le s pomembnejšimi kulturnimi in drugimi institucijami po Berlinu, ampak po vsej Nemčiji, povezujemo umetnike, pripravljamo skupne koncepte in skupne projekte, v katere so vključeni tako nemški kot slovenski avtorji, del našega delovanja pa sega tudi v Slovenijo, pomembno se mi zdi, da nemški umetniki pridejo ustvarjat v Slovenijo. Tako spoznavanja omogočajo nove izmenjave, tako slovenska kultura potuje v Nemčijo in nemška k nam.

image
Foto Matej Družnik

 

Koliko k prepoznavnosti pripomorejo rezidence, ki jih ministrstvo za kulturo omogoča od leta 2004?

Rezidence služijo namenu, za katerega so bile vzpostavljene, zdaj se gostujoči umetniki mesečno menjajo, z vsakim od njih poskušamo narediti še dodaten projekt, že ob prihodu jih sprejmemo na veleposlaništvu in se pogovorimo o možnostih, da bi njih in njihovo umetniško ustvarjanje še dodatno in bolje uvedli v nemški kulturni prostor.

Slovenski kulturni center ima samo enega zaposlenega, pomagam jim s svojimi kontakti, trudim se jih povezati z nemškimi kolegi, usmeriti k novim izzivom, ne nazadnje jim center pomaga tudi finančno podpreti projekt, ki ga že načrtujejo, če se pokaže možnost, ga tudi skupaj organiziramo.


»Ministrstvo za kulturo je to leto razglasilo za leto spomina na Huga Wolfa, slavimo tudi Beethovnovo leto, zato je vsebina naših dogodkov tako intonirana.«

 

Pogled na zadnje leto in pol, dve leti pokaže gledališče, glasbo, balet … Mislim si, da bo ob gostovanju Slovenije kot častne gostje frankfurtskega knjižnega sejma leta 2022 literatura stopila v ospredje.

SKC si prizadeva, da bi – kar zadeva gostovanje na frankfurtskem sejmu – na področje literature vključil druge zvrsti umetnosti. To pomeni, da z literaturo ali ob njej lahko predstavimo svojo glasbo, lep primer so šansoni, slovenska poezija, ki so jo uglasbili skladatelji iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let, govorim o Mojmirju Sepetu, Juretu Robežniku, Jožetu Privšku, Bojanu Adamiču in drugih. Po mojih opažanjih so taka dela nemškemu občinstvu zelo všeč in jim je blizu. Ne smem pozabiti slovenskih samospevov, naše umetnosti pesmi … ko Nemci slišijo dela Gustava in Benjamina Ipavca, peta ali v slovenščini ali v nemščini, me vprašajo: »Je to Schubert?« Potem so tu še film, ilustracije, v letu, ko praznujemo 160. obletnico rojstva Huga Wolfa in 250. obletnico rojstva Ludwiga van Beethovna, si zdaj prizadevam za literarni natečaj na to temo, idej je vedno veliko in preveč, še posebno če ne pozabimo še na turizem in kulinariko, ki imata svojo vlogo pri predstavljanju Slovenije nemškemu občinstvu in ju SKC tudi želi vključiti.
 

Lani ste za Delo že predstavili zamisel, da bi bila ob slovenskem gostovanju literatura nekakšno okno s pogledom na druge umetnostne zvrsti ter gospodarstvo, turizem in kulinariko. Nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina je nastopil proti takemu pristopu in dejal, da mora biti Frankfurt 2022 prostor naše duhovne podobe, izoblikovane in utemeljevane na jeziku. »Knjiga in ne klobasa!« je dodal.

Čim širša bo slovenska predstavitvena pahljača, bolje bo. Ne vem, na kaj je mislil predsednik pisateljskega društva. Etnolog Janez Bogataj ima bogato bero literature na temo slovenske kulinarike in slovenske kulturne dediščine, kjer je tudi klobasa – tako kot vse drugo – orisana in opisana v kontekstu, a če je ob govorjenju o njej klobasa tudi postrežena v pokušino, si mislim, da ima to drugačen učinek.
 

S katerimi institucijami v Nemčiji sodelujemo oziroma sodelujete?

Z vsemi pomembnejšimi institucijami sodelujemo, nemških dežel je veliko, največ partnerjev imamo vendar v Berlinu. To je tudi mesto, ki privlači največ slovenskih umetnikov. Na seznamu so najrazličnejše galerije, kinodvorane, druge samostojne kulturne organizacije.
 

Stalnega prostora za prirejanje dogodkov nimate?

Slovenski kulturni center ima eno osebo in eno pisarno na veleposlaništvu, dogodke prirejamo v različnih berlinskih kulturnih institucijah glede na naravo dogodka. Na letošnji kulturni praznik bo v dvorani Mendelssohn Remise na ulici Jägerstraße nastopil Ensemble 4Saxess, vodilna tovrstna zasedba v Sloveniji, v kateri sodelujejo mednarodno uveljavljeni pedagogi Andrej Omejc, sopranski saksofon; Oskar Laznik, altovski saksofon; Tadej Šepec, tenorski saksofon in Dejan Prešiček, baritonski saksofon.
Po koncertu občinstvo vabimo na sproščen klepet ob kozarcu slovenskega vina.
 

Berlin–Ljubljana. Kako se po vaši nekajletni izkušnji kulturni prizorišči razlikujeta?

V obeh mestih se v kulturi seveda dogaja veliko, a je skoraj štirimilijonski Berlin, po brexitu največja evropska metropola, neizogibno nekakšen kulturni center z nepregledno ponudbo, vsakdo željan kulture ima v Berlinu vsak dan veliko možnosti, za vsak okus se nekaj najde, poleg tega znajo v Berlinu iz majhnih stvari pogosto narediti velike, tudi male zamisli znajo umestiti v kulturni prostor, to je stalnica berlinske kulture.

Opažam, da se na različnih področjih spet vračajo v klasične vode, v gledališču, operi, tudi muzikalih, operetah so spet cenjeni klasični režijski, scenografski, kostumografski pristopi. Avantgardistične in modernistične zastavke je Berlin že zdavnaj videl, to ni več popularno, vendar ob primerjavi z ljubljansko kulturno ponudbo, kolikor jo spremljam na daljavo s pomočjo medijev, kar je zelo pomembna možnost, lahko rečem, da Ljubljana nikakor ne zaostaja za trendi, nekateri dosežki pa so res izjemni, nadpovprečni – prav te si želim pripeljati v nemški kulturni prostor.
 

Koliko je Slovencev v Berlinu? Ali praznujete kulturni praznik? Kolikor vem, je tradicija slovenske skupnosti dolga več desetletij.

Slovensko kulturo želimo predstavljati nemškemu občinstvu. Iz leta v leto je takih dogodkov več, slovenska skupnost ni v ospredju delovanja centra, vendar pa je. Z uradnimi podatki vam ne morem postreči, takih podatkov ne zbiramo. Po laični oceni je Slovencev v Berlinu več tisoč, in odkar v Berlinu deluje Slovenski kulturni center, v Berlinu in tudi Münchnu praznujemo slovenski kulturni praznik, vsakokrat drugače.

Ministrstvo za kulturo je to leto razglasilo za leto spomina na Huga Wolfa, slavimo tudi Beethovnovo leto, zato je vsebina naših dogodkov tako intonirana. Mimogrede: prav ta teden, v torek, smo v počastitev slovenskega kulturnega praznika v sodelovanju z nemškim in švicarskim veleposlaništvom v Ljubljani v kavarni Drame organizirali literarni večer s sprejemom. Ker letos mineva 220 let od rojstva Franceta Prešerna in 20 let od smrti pesnice Mile Kačič, so njuna dela v nemškem in slovenskem jeziku interpretirali priznani igralci Milena Zupančič, Aleš Valič in Urs Remond, na literarnem večeru je ob spremljavi pianista Jake Puciharja pela Darja Švajger.


Na spletni strani ženskega odbora slovenskega centra Pen Mira sem prebral, da ste maja lani v svojem stanovanju v Berlinu pripravili Prešernov večer, torej nekakšen literarni salon po stari šegi, opremljen z reprodukcijami del slovenskih avtorjev, ki jih hrani Narodna galerija, kjer ste tudi sami poskrbeli za klavirsko spremljavo.

V tem lahko vidite poseben način promocije, na te salonske večere je povabljeno izrecno samo nemško občinstvo, direktorji gledališč, kinodvoran, založniki, literarni zastopniki, novinarji, v zasebnem prostoru jim je v formi salona v slogu 19. stoletja omogočeno spoznavanje in druženje s slovenskimi umetniki, kar je že velikokrat spodbudilo različna sodelovanja in projekte, sodelovanje z dodatnimi koprodukcijskimi partnerji, poleg tega lahko omenim, da je prav na takih dogodkih center prejel celo kako donacijo. Nastopajoči so vrhunski umetniki, Milena Zupančič, Darja Švajger, Aleš Valič, od nemških zvezdniške igralke in pevke Katharine Mehrling, Imogen Kogge, Silvina Buchbauer, Isabel Dörfler in seveda Urs Remond. Nobeden od zvezdnikov ni zahteval honorarja za svoj nastop, vsi so z veseljem prišli.