Sovražni govor kot umetniško izhodišče

Festival, ki se začenja danes, del projektov pa že poteka, po besedah direktorja Slovenskega mladinskega gledališča Tiborja ­Miheliča Syeda ni festival, ampak nova produkcija Nove pošte, projekt, »enovita umetniška gesta«, ki stereotipne poglede, ki jih je prinesel odziv na početje lanskih nagrajenk Prešernovega sklada Simone Semenič in Maje Smrekar, uprizarja dobesedno.

Natančna definicija dogajanja, ki ga ponuja Festival performansa, je po besedah kuratorja festivala in direktorja zavoda Maska Janeza Janše pomembna, komisija na ministrstvu za kulturo je vlogo na projektnem razpisu namreč zavrnila z ugotovitvijo, da ne ustreza definiciji pojma projekt oziroma da prijavitelj prijavlja projekt, ki je zasnovan kot festival.

Kaj je umetnost?

Po Janševih besedah projekt Festival performansa poteka od danes do 18. maja, zadnji teden septembra pa ga bodo ponovili v delno spremenjeni obliki. V projektu organizatorji vidijo umetniško gesto, ki stereotipne, »pogromaške« in odklonilne poglede na sodobno umetnost, kakršni prihajajo iz anonimnih spletnih okolij, jemlje dobesedno.

Javnost se na umetniške projekte­ različno odziva, tudi na take, ki nimajo nič opraviti z refleksijo umetnosti, pravi Janša. Ravno iz takih odzivov, pravzaprav razlag, kaj je umetnost, izhajajo projekti sodelujočih avtorjev. Izhodišče so bile v spletnih komentarjih zapisane predstave anonimnih posameznikov o tem, kakšen performans bi avtorju prinesel družbeno veljavo oziroma nagrado. »Idej smo se lotili dobesedno, brez vnaprejšnje ironične distance, a z vsemi razpoložljivimi umetniškimi postopki in razsežnostmi, ki lahko pripeljejo do uresničitve tega, kar je zapisano v komentarjih,« so pojasnili organizatorji.

Po lanski delavnici z berlinskim kolektivom Center za politično lepoto, na kateri so se ukvarjali s sovražnim govorom, so si kot novo produkcijo v okviru druge sezone Nove pošte torej zamislili Festival performansa, izhajajoč iz idej o performansih, kot so jih zapisali anonimni spletni komentatorji, spodbujeni z odlomki iz opusov Simone Semenič in Maje Smrekar, lavreatk Prešernovega sklada. Festival, katerega kuratorja sta dramaturginja SMG Urška Brodar in Janez Janša, ponuja projekte The Mihe Artnaka, Katje Gorečan in Nike Švab, Roka Kravanje, Jana Rozmana in Katarine Stegnar, kot posebna gostja sodeluje še hrvaška umetnica Tajči Čekada, vsakemu od povabljenih umetnikov pa so pri ustvarjanju umetniškega dela dali proste roke.

Prostitucija kot umetnikova dokvalifikacija

The Miha Artnak se v performansu loteva vprašanja umetniške imunitete, s performansom, ki ga bodo prenašali po spletu »v živo«, bo kršil zakon tako, da bo v Ljubljani prečkal cesto zunaj urejenega prehoda za pešce, Katja Gorečan in Nika Švab se lotevata svoje stanovanjske problematike in bosta v okviru projekta Ljubo doma, kdor ga ima do jeseni začasno prebivali v zabojnikih pred Novo pošto, današnji prvi dan bosta preživeli le s tem, kar jima bodo naklonili obiskovalci. Rok Kravanja se s performansom Lahko ti podarim samo užitek loteva prostitucije oziroma, kot je navrgel v razlagi, dokvalifikacije, ki bi mu lahko koristila v času, ko kot umetnik ne bo imel projektov, s katerimi bi kaj zaslužil, Jan Rozman s performansom Desna leva odpira premislek o militarizaciji družbe in zastraševanju, marširanje samostojno in v skupini bo izvedel jutri in pojutrišnjem v območju za pešce v središču Ljubljane.



Katarina Stegnar se s plakati, označenimi s #hatebetter, na devetnajstih mestih v središču Ljubljane loteva sovražnega govora, Tajči Čekada pa se bo performerskega dela lotila s projektom Samo sir, v okviru katerega bo izdelovala sendviče. Ustrezna dovoljenja za posamezne projekte, od javnih dogodkov in plakata do prijave začasnega prebivališča, je povedal Mihelič Syed, so uredili pred začetkom prireditve.