Predramiti in pokazati bistvo življenja

Razstava Kozmos Kosovel, ki bo v sredo odprla svoja vrata, je obsežen projekt, pri katerem s Cankarjevim domom in Nukom sodeluje več kot dvajset institucij iz Slovenije in tujine, od muzejev­ in galerij do fakultet ter posameznih ustvarjalcev s področij umetnosti in literature. Dodana vrednost in hkrati posebnost te izjemne postavitve je predstavitev današnjega pogleda na Kosovela in njegovo delo skozi oči študentov interaktivnega oblikovanja na ljubljanski ALUO.

Kosovelovo leto dosega vrhunec

Prepustiti prostorsko in oblikovno zasnovo razstave ustvarjalcem, ki so po starosti Kosovelovi vrstniki, je domiseln in posrečen pristop, ki ponuja drugačen in svež pogled na dediščino enega od najbolj prodornih slovenskih avtorjev. Ta vključuje interaktivne in zvočne elemente ter preplet sodobne tehnologije z naravnimi elementi kraškega okolja. Avtorji postavitve so poskušali ustvariti čim bolj neposreden stik s Kosovelovo ustvarjalnostjo, časom, v katerem je živel ter ustvarjal, in osebo, ki omogoča potopitveno izkušnjo ter spodbuja lastne razlage in premisleke.

»Pomembno izhodišče pri zasnovi je bila mreža, ki smo jo izluščili iz Kosovelovih rokopisov (gre za mrežo na papirju). Ta se je najprej digitalno materializirala v celostni podobi razstave, nato pa še fizično v razstavnem prostoru. Fizična mreža ni zgolj vizualni element, temveč postane tudi nosilec in ogrodje razstavne postavitve. Kot prilagodljiv modularni sistem omogoča razstavljanje širokega nabora likovnih del iz Slovenije in Evrope,« je pojasnila študentka oblikovanja Tea Gregorc, ki Kosovela doživlja kot paradoksalnega, a vizionarskega umetnika, »ki je videl svoj svet, predvidel prihodnost in razumel preteklost. Ustvarjalnost je preprosto eksplodirala iz njega, na kar namigujejo tudi njegovi rokopisi – ko je imel navdih, je prijel za najbližje pisalo in najbližji kos papirja, tudi če je to bil očetov obrazec ali fotografija, in pisal. Ta neposrednost se mi zdi zelo povedna.«

»Če bi ga jutri srečala na kavi, bi se z njim vsekakor lahko dolgo pogovarjala. Verjetno bi bil nekoliko razočaran nad nami, ker tudi po skoraj sto letih nismo rešili problemov, na katere je opozarjal,« pravi Tea Gregorc. FOTO: Blaž Samec

Meni, da so njegovi razmisleki še vedno živi in nabiti, njegova besedila pa kar kličejo po novih interpretacijah. »Zato ga doživljam kot zelo relevantnega tudi danes. Ukvarjal se je s problemi svojega časa, s katerimi se na različne načine še vedno srečujemo. Pri tem me nagovarja predvsem njegova želja, da bi navdihoval mlade, ne pa da bi se zgolj boril proti starejšim generacijam. Verjel je, da mora umetnost predramiti človeka in mu pokazati bistvo življenja, kar se mi zdi zelo blizu tudi danes.«

Potopitvena soba

O zvočnih elementih je treba pojasniti, da so na razstavo vključeni trije: ambientalni zvok oblikovalca zvoka Saše Kalana, predvajanje recitalov Kosovelovih pesmi in tako imenovana potopitvena soba. Gre za instalacijo, ki se razteza čez dve steni in prestavi obiskovalca v prostor Kosovelovih misli oziroma njegovega notranjega sveta. »Izhodišče za projekt je bila podrobna analiza 1036 transkribiranih Kosovelovih rokopisov iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (dLib.si), ki so nastali v okviru ljubiteljskega znanstvenega projekta Od rokopisa do besede. Ker je šlo za obsežno podatkovno množico, ki je ročno ne bi bilo mogoče obdelati v tako kratkem času, smo si pri analizi pomagali z naprednim sistemom umetne inteligence claude, ki omogoča hitro in natančno obdelavo kompleksnih besedil,« je pojasnila študentka Gaja Žnidaršič.

Avtorji postavitve so poskušali ustvariti čim bolj neposreden stik s Kosovelovo ustvarjalnostjo, časom, v katerem je živel ter ustvarjal. FOTO: Blaž Samec

»Izvedena analiza je razkrila fascinanten vpogled v Kosovelov pesniški jezik. Podatkovno podlago instalacije sestavljajo pesnikove osrednje besede, kot so tiho, kras, smrt, srce, človek, sonce, luč, in njegova značilna barvna paleta, v kateri prevladujejo bela, črna, zlata in siva. V vizualno strukturo so vpleteni tudi redki konstruktivistični pojmi in znaki (kons, kaos, /, =, ∞), narečni izrazi (rudeči), avtorske kovanice (nihilomelanholija, srce-v-alkoholu) ter celo njegovi najpogosteje prečrtani vezniki (in, v, je).« Ti podatki se nato računalniško prevajajo v vizualni jezik – nastaja potopitvena generativna slika, ki je projekcija pesnikovih ključnih motivov, barv in simbolov.

Kosovelova pisava

Študenti so za razstavo ustvarili dve digitalni obliki Kosovelove pisave. Tipografijo kozmos skript sta oblikovala Lana Hasić in Tit Jaklič – gre za digitalizirani rokopis Srečka Kosovela. »Projekt temelji na pregledu pesnikovih rokopisov, pri čemer sva analizirala in digitalizirala posamezne črke ter njihove variacije. Kozmos skript opozarja na pomen ohranjanja Kosovelove zapuščine. Njegovi rokopisi so ustvarjeni s črnilom, ki sčasoma uniči papir, na katerega je pisal, zato je vprašanje njihovega ohranjanja in obstoja še posebej pomembno,« sta povedala avtorja.

Pomembno izhodišče pri zasnovi je bila mreža, ki so jo izluščili iz ­Kosovelovih rokopisov. FOTO: Blaž Samec

Tipografija typo k je delo Jana Kranjca. V tem primeru gre za stilizirano pisavo, ki izvira iz Kosovelovega rokopisa. »Pri oblikovanju pisave je bilo ključno izhodišče preseči vzpostavljeno povezavo med Kosovelom in konstruktivizmom ter skozi tipografsko formo raziskati še druge vidike njegovega življenja in dela. Pisava je zato zasnovana na treh parametrih, ki izhajajo iz različnih elementov njegovega življenja. Prvi so dolgi ascenderji in descenderji, značilni za pisave, kot je futura, ki jo povezujemo z gibanjem Bauhaus in konstruktivizmom. Drugi je nizek kontrast poteze, izpeljan iz značilnosti Kosovelovih rokopisov. Tretji parameter predstavlja serifni zaključek črk, ki je povzet po službenem dokumentu Kosovelovega očeta,« je pojasnil avtor.

Tehnologija in narava

Študenti ALUO se pri postavljanju razstave niso opirali zgolj na napredne tehnologije, temveč so vzpostavili tudi dialog med industrijskim in tehnološkim svetom ter kraškim okoljem, v katerem je bival Kosovel. Z naravnim kraškim kamnom so združevali aluminij, mediapan in jeklo. Izpostaviti velja klopi, ki so ju študenti ustvarili pod mentorstvom Tejke Pezdirc. »Klopi vzpostavljata dialog med surovostjo kraškega kamna in izčiščeno geometrijsko formo uporabnega objekta. Ohranjata sledi naravne skale, hkrati je kamen premišljeno obdelan v funkcionalni objekt. Obiskovalcu tako omogočata, da se s kraškim materialom ne sreča zgolj vizualno, temveč ga tudi neposredno izkusi skozi dotik in uporabo,« so zapisali ustvarjalci.