Sredi Roga operirali tudi možgane in popravljali zobe
Razstava: V Pokrajinskem muzeju Kočevje so odprli razstavo Zdravljeni v zavetju gozda: partizanske bolnice v Kočevskem rogu
Odpri galerijo
Bolnica Jelendol leži na dnu globoke vrtače. Foto Marko Pršina
Od junija 1942, ko so se partizanski zdravniki odločili, da bodo organizirali skrite bolnice za ranjene in bolne, so do konca druge svetovne vojne v Kočevskem rogu zgradili 24 bolnic, ki so bile povezane v Slovensko centralno vojno partizansko bolnico (SCVPB). V nemogočih razmerah in ob kar se da veliki konspiraciji so poskrbeli za približno 10.000 ranjencev in bolnikov, rodilo se je 54 otrok. Po nekaterih ocenah je to bila ena izmed najbolje organiziranih bolnic v zgodovini sanitete.
V Pokrajinskem muzeju Kočevje so včeraj odprli razstavo Zdravljeni v zavetju gozda – Partizanske bolnice v Kočevskem rogu, ki so jo pripravili v Dolenjskem muzeju. Po razstavi v Novem mestu ter gostovanjih v Dolenjskih Toplicah in Metliki zdaj tudi v mestu ob Rinži predstavljajo malo znano, a zelo pomembno zgodovino ne samo partizanskega, ampak tudi slovenskega zdravstva.
»To, kar se je dogajalo v Rogu, je vrh organizirane skrbi za ranjence med evropskimi odporniškimi gibanji druge svetovne vojne, nekateri celo trdijo, da je bila Slovenska centralna vojno partizanska bolnica ena izmed najbolje organiziranih v zgodovini vojne sanitete,« je povedal avtor razstave Matej Rifelj iz Dolenjskega muzeja.
Odločitev o organiziranju bolnic – avtorji v katalogu uporabljajo izraz bolnica in ne bolnišnica, ker so ta pojem uporabljali v času druge svetovne vojne –, ki so bile postavljene v skritih predelih Roga in glede na vojne razmere odlično opremljene, je bila sprejeta junija 1942 v Tisovcu. »Takrat so partizanski zdravniki ugotovili, da bodo ranjenci v bolnicah in pod zdravniškim nadzorom hitreje okrevali, ker ne bodo izpostavljeni vsakodnevnim prizadevanjem borbenih enot,« je povedal Rifelj. V Kočevskem rogu je organizacijo in gradnjo bolnic prevzel dr. Pavel Lunaček - Igor, ki je do sredine junija 1942 organiziral bolnico za huje ranjene v gozdarski koči na Daleč hribu, ki je lahko sprejela okoli 40 ranjencev.
Kmalu je sledila gradnja prve konspirativne – postavljene v vrtači, sredi gozda, da so le redki vedeli, kje je – bolnice Jelenbreg. Podobno kot preostale v Rogu so jo zgradili iz materiala, ki so ga imeli pri roki: hlodov in desk, namesto žebljev, ki bi se jih pri zabijanju slišalo, so uporabljali lesene kline, špranje med debli so zadelali z mahom. Peči so bile narejene iz bencinskih sodov oziroma opeke, ponekod so peči preselili iz zapuščenih kočevarskih vasi, kjer so jemali tudi okna in vrata.
V bolnicah niso imeli elektrike, svetili so si z lojem v repi, svečami in karbidovkami, problem oskrbe z vodo pa reševali s padavinsko vodo ali topljenjem snega. V številnih primerih so zaradi nevarnosti, da jih bo zaradi dima sovražnik izsledil, kuhali le ponoči, neredko jih je pozimi čez dan zeblo. Z izkušnjami so se razmere izboljševale, saj so kmalu ugotovili, kakšna je najprimernejša velikost barake za ranjence in kako jim zagotoviti vsaj nekaj udobja.
Dostop do bolnic je bil znan redkim. Vse, ki so prišli v bolnico, so pripeljali z zavezanimi očmi. Do bolnice Jelendol, na primer, je bil dovoljen dostop samo po deblih posekanih dreves, pozimi pa le v skrajni sili. Več bolnic so zaradi nevarnosti, da jih bo sovražnik odkril, »zasnežili«, je povedal Rifelj. »Da do bolnice Jelendol ni vodila nobena sled, so jo oskrbeli z vsem potrebnim in 'zasnežili' od konca novembra 1943, nove ranjence pa je sprejela šele sredi aprila 1944.«
Bolnice, ki so jih sredi roških gozdov in v nemogočih razmerah organizirali partizani in so ob koncu vojne imele približno 700 postelj, so v kratkem času presegle pričakovanja. Kmalu so jih specializirali, tako da so ločeno skrbeli za ranjene in bolne, ponekod so postavili barake za operacije in v bolnici Zgornji Hrastnik organizirali laboratorij. Avgusta 1943 so med požganima vasema Smrečnik in Ribnik postavili prve tri barake bolnice Spodnji Hrastnik. Aprila 1944 so tam uredili porodnišnico, v kateri se je rodilo 45 otrok. »Le trije novorojenčki so umrli, kar je manj, kot je bila umrljivost otrok v Sloveniji pred vojno, in toliko, kot smo v Sloveniji dosegli šele leta 1953,« je povedal Rifelj.
Še pred tem, po kapitulaciji Italije leta 1943, so roške bolnice bolje opremili tudi z zdravili – v Rogu so prvič v Sloveniji uporabili penicilin – in sanitetnim materialom, z odlično organizacijo pa poskrbeli, da so od leta 1944 do 1945 skorajda vse ranjence oskrbeli v šestih oziroma dvanajstih urah po ranitvi, kar je preprečilo sepso.
To, kar se je dogajalo v Rogu, je bilo presenečenje tudi za dr. Lindsayja Rogersa, angleškega majorja, ki je to poglavje življenja popisal v knjigi Gverilski zdravnik. Skorajda ni mogel verjeti, da je »v tej pokrajini, ki so jo popolnoma obkolile nemške divizije, naletel na vzorno porodnišnico«. In celoten sistem zdravljenja, pri katerem so v nemogočih razmerah zagotovili več kot vzorno zdravstvo. To potrjujejo tudi številke, saj je od ranjenih in bolnih umrlo le okoli 2,5 odstotka ljudi. 76 odstotkov se jih je vrnilo v boj ali v zaledje, kar daleč presega še tako optimistična pričakovanja. Od vseh roških partizanskih bolnic si je zdaj mogoče ogledati le še bolnici Jelendol in Zgornji Hrastnik, ki sta spomenika državnega pomena. »Žal sta premalo znani,« je dodal Matej Rifelj.
Bolničar in bolničarka vodita ozdravela ranjenca z zavezanimi očmi iz bolnice do javke, od koder se bosta vrnila v enoto; poletje 1944. Foto dr. Janez Milčinski/Muzej novejše zgodovine Slovenije
V Pokrajinskem muzeju Kočevje so včeraj odprli razstavo Zdravljeni v zavetju gozda – Partizanske bolnice v Kočevskem rogu, ki so jo pripravili v Dolenjskem muzeju. Po razstavi v Novem mestu ter gostovanjih v Dolenjskih Toplicah in Metliki zdaj tudi v mestu ob Rinži predstavljajo malo znano, a zelo pomembno zgodovino ne samo partizanskega, ampak tudi slovenskega zdravstva.
»To, kar se je dogajalo v Rogu, je vrh organizirane skrbi za ranjence med evropskimi odporniškimi gibanji druge svetovne vojne, nekateri celo trdijo, da je bila Slovenska centralna vojno partizanska bolnica ena izmed najbolje organiziranih v zgodovini vojne sanitete,« je povedal avtor razstave Matej Rifelj iz Dolenjskega muzeja.
»To, kar se je dogajalo v Rogu, je vrh organizirane skrbi za ranjence med evropskimi odporniškimi gibanji druge svetovne vojne, nekateri celo trdijo, da je bila Slovenska centralna vojno partizanska bolnica ena izmed najbolje organiziranih bolnic v
Razbremenitev bojnih enot
Odločitev o organiziranju bolnic – avtorji v katalogu uporabljajo izraz bolnica in ne bolnišnica, ker so ta pojem uporabljali v času druge svetovne vojne –, ki so bile postavljene v skritih predelih Roga in glede na vojne razmere odlično opremljene, je bila sprejeta junija 1942 v Tisovcu. »Takrat so partizanski zdravniki ugotovili, da bodo ranjenci v bolnicah in pod zdravniškim nadzorom hitreje okrevali, ker ne bodo izpostavljeni vsakodnevnim prizadevanjem borbenih enot,« je povedal Rifelj. V Kočevskem rogu je organizacijo in gradnjo bolnic prevzel dr. Pavel Lunaček - Igor, ki je do sredine junija 1942 organiziral bolnico za huje ranjene v gozdarski koči na Daleč hribu, ki je lahko sprejela okoli 40 ranjencev.
Bolnica Vinica leta 1944. Foto dr. Janez Milčinski, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Kmalu je sledila gradnja prve konspirativne – postavljene v vrtači, sredi gozda, da so le redki vedeli, kje je – bolnice Jelenbreg. Podobno kot preostale v Rogu so jo zgradili iz materiala, ki so ga imeli pri roki: hlodov in desk, namesto žebljev, ki bi se jih pri zabijanju slišalo, so uporabljali lesene kline, špranje med debli so zadelali z mahom. Peči so bile narejene iz bencinskih sodov oziroma opeke, ponekod so peči preselili iz zapuščenih kočevarskih vasi, kjer so jemali tudi okna in vrata.
V bolnicah niso imeli elektrike, svetili so si z lojem v repi, svečami in karbidovkami, problem oskrbe z vodo pa reševali s padavinsko vodo ali topljenjem snega. V številnih primerih so zaradi nevarnosti, da jih bo zaradi dima sovražnik izsledil, kuhali le ponoči, neredko jih je pozimi čez dan zeblo. Z izkušnjami so se razmere izboljševale, saj so kmalu ugotovili, kakšna je najprimernejša velikost barake za ranjence in kako jim zagotoviti vsaj nekaj udobja.
Baraka za ranjence (»septika«) v bolnici Zgornji Hrastnik, ki je še danes ohranjena. Pacient na prvem ležišču ima improvizirano ekstenzijsko opornico za zdravljenje strelnega preloma stegnenice. April 1944. Foto dr. Janez Milčinski, hrani Muze
Dostop z zavezanimi očmi
Dostop do bolnic je bil znan redkim. Vse, ki so prišli v bolnico, so pripeljali z zavezanimi očmi. Do bolnice Jelendol, na primer, je bil dovoljen dostop samo po deblih posekanih dreves, pozimi pa le v skrajni sili. Več bolnic so zaradi nevarnosti, da jih bo sovražnik odkril, »zasnežili«, je povedal Rifelj. »Da do bolnice Jelendol ni vodila nobena sled, so jo oskrbeli z vsem potrebnim in 'zasnežili' od konca novembra 1943, nove ranjence pa je sprejela šele sredi aprila 1944.«
Bolnice, ki so jih sredi roških gozdov in v nemogočih razmerah organizirali partizani in so ob koncu vojne imele približno 700 postelj, so v kratkem času presegle pričakovanja. Kmalu so jih specializirali, tako da so ločeno skrbeli za ranjene in bolne, ponekod so postavili barake za operacije in v bolnici Zgornji Hrastnik organizirali laboratorij. Avgusta 1943 so med požganima vasema Smrečnik in Ribnik postavili prve tri barake bolnice Spodnji Hrastnik. Aprila 1944 so tam uredili porodnišnico, v kateri se je rodilo 45 otrok. »Le trije novorojenčki so umrli, kar je manj, kot je bila umrljivost otrok v Sloveniji pred vojno, in toliko, kot smo v Sloveniji dosegli šele leta 1953,« je povedal Rifelj.
Dr. Janez Milčinski in medicinska sestra Marija Jeras med operacijo v aseptični operacijski baraki bolnice Zgornji Hrastnik marca 1944. Foto dr. Janez Milčinski, hrani Muzej Novejše Zgodovine Sovenije
Primerljivi z velikimi vojskami
Še pred tem, po kapitulaciji Italije leta 1943, so roške bolnice bolje opremili tudi z zdravili – v Rogu so prvič v Sloveniji uporabili penicilin – in sanitetnim materialom, z odlično organizacijo pa poskrbeli, da so od leta 1944 do 1945 skorajda vse ranjence oskrbeli v šestih oziroma dvanajstih urah po ranitvi, kar je preprečilo sepso.
Bolnica Jelendol leži na dnu globoke vrtače. Foto Marko Pršina
To, kar se je dogajalo v Rogu, je bilo presenečenje tudi za dr. Lindsayja Rogersa, angleškega majorja, ki je to poglavje življenja popisal v knjigi Gverilski zdravnik. Skorajda ni mogel verjeti, da je »v tej pokrajini, ki so jo popolnoma obkolile nemške divizije, naletel na vzorno porodnišnico«. In celoten sistem zdravljenja, pri katerem so v nemogočih razmerah zagotovili več kot vzorno zdravstvo. To potrjujejo tudi številke, saj je od ranjenih in bolnih umrlo le okoli 2,5 odstotka ljudi. 76 odstotkov se jih je vrnilo v boj ali v zaledje, kar daleč presega še tako optimistična pričakovanja. Od vseh roških partizanskih bolnic si je zdaj mogoče ogledati le še bolnici Jelendol in Zgornji Hrastnik, ki sta spomenika državnega pomena. »Žal sta premalo znani,« je dodal Matej Rifelj.
