Štajerska jesen trosi plodove po mestu

Steirischer Herbst: Zadnji teden festivala sodobne umetnosti v Gradcu.

Objavljeno
08. oktober 2019 11.25
Posodobljeno
08. oktober 2019 11.29
Riccardo Giacconi v večdelni instalaciji Možnost premišljuje o zakoreninjenosti travm iz preteklosti. Foto Clara Wildberger
Bizarnosti, absurdi, groteska, ­paranoja, vohuni, populizem, ­fašizem, hedonizem, eskapizem … te teme spletajo zgodbo­ letošnjega vodilnega festivala­ sodobne umetnosti na avstrijskem Štajerskem. Festival, ki še posebej kritično motri lokalno dogajanje, je letos imel srečo. Ob vseh avstrijskih političnih škandalih v predvolilnem času se je snov za kritiko in analizo družbe ­ponujala sama.

Štajerska jesen trosi plodove po mestu. Otvoritvena ekstravaganca je ponudila veliko performansov in debat, umetniki z vsega sveta so na trgih in parkih postavili instalacije, baročne palače so prizorišča drzne sodobne umetnosti, mestne trgovinice so se spremenile v galerije, umetnost skratka te dni preži na obiskovalca na vsakem koraku. V tem ozračju so še propagandni plakati političnih voditeljev z njihovimi obljubami (večkrat dopolnjeni z nenaklonjenimi grafiti) videti kot bizarni umetniški artefakti.

Čas za razmislek o kolektivnih potezah in odgovornosti, ki jih ponuja sodobna umetnost, torej ne bi mogel biti boljši. Jekaterina Degot, že drugo leto kuratorka festivala, je izbranim umetnikom ponudila v razmislek tezo madžarskega filozofa Georga Lukácsa, ki je ob razmahu fašizma v tridesetih­ letih prejšnjega stoletja ostro napadel evropsko intelektualno in kulturno elito, konkretno mislece frankfurtske šole (ki ji je tudi sam pripadal), in njihovo neodzivnost na svetovno dogajanje opisal z metaforo Hotela Brezno. Medtem ko svet neizogibno drvi v katastrofo, blazirani teoretiki počivajo v luksuznem hotelu in teoretizirajo. Jekaterina Degot je tako pozvala umetnike k akciji. Večina del je nastala po naročilu Štajerske jeseni.

Brezplačni prevoz

Na festival Štajerska jesen bo 11. oktobra iz Ljubljane, s postankom v Mariboru, brezplačno odpeljal avtobus. Ob 8. uri bo pobral potnike pred Moderno galerijo v Ljubljani, se ob 9.30 ustavil v Mariboru in nadaljeval vožnjo do Gradca. Nazaj bo odpeljal istega dne ob 23.30 s ponovnim postankom v Mariboru. Sedež na avtobusu si potniki lahko rezervirajo prek e-naslova Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..



 

Začarani krog


Svojo »inter-akcijo« je graško sodobno gledališče Theater im Bahnhof zasnovalo kar na odkriti mestni tržnici. Obiskovalec, ki se je moral vživeti v usodo manj srečnega prebivalca mesta, je kmalu okusil začarani krog institucio­nalnega kolesja. V vlogi Claudie, nekoč uspešne državne tožilke, ki se je zapila, izgubila službo in pri 59 letih nezaposljiva končala v zatočišču za ženske, smo tekali od socialne službe do zdravstvene zavarovalnice, k nevladnikom, pa do zdravnika in na zavod za zaposlovanje, da bi lastno življenje spet postavili na noge. »Upravičeni ste do 700 evrov socialne pomoči,« je povedala igralka socialna delavka, »Avstrija kljub vsemu nima tako slabega socialnega sistema, kajne,« se je namuznila. A hitro pridob­ljene točke so prav tako hitro skopnele, ko so Claudio doletele nepredvidljive življenjske situacije in jo je neprizanesljiv sistem, tako kot mnoge druge nesrečnike, znova potisnil na dno.

image
Ujeti v peklenski krog revščine in zapostavljenosti v igri vlog Theatra im Bahnhof Foto Johannes Gellner


Tudi druge umetniške intervencije na festivalu razkrivajo sistemske absurde in paradokse, pa pritlehne človeške bizarnosti, kolektivne strahove in paranoje, ki jih podpihujejo teorije zarote – ali pa so morda resnične.

image
Nedko Solakov je svoje ”vohune” postavil v hotelske sprejemnice. Foto Liz Eve
Na vsakem koraku nas opazujejo. Mali vohuni, skriti v hotelskih sprejemnicah (figurice špijonov so delo bolgarskega umetnika Nedka Solakova), oprezajo za hotelskimi gosti. V na videz nedolžnih užitkih se razkrijejo fašistični podtoni in zlonamernosti, kot v delu izraelskih umetnikov Daniela Manna in Eitana Efrata, ki se v videoinstalaciji Rn poglobita v nacistično zgodovino avstrijskega velnesa v rudniku radona.

Veliko umetniških del z različnih zornih kotov obravnava naslovni paradoks prijetne apokalipse in pri tem ugotavlja, da v težkih časih pehanje za užitkom in luksuzom za vsako ceno ni le ukrep proti kriznim časom, ampak izraz krize same. Problematiziranje uživanja kulture in umetnosti – ali nemško Genusskultur – je letos v središču festivala. Številni performansi na festivalu prikazujejo hedonizem kot posebno vrsto eskapizma. Tako Američan Michael Portnoy v štiridelnem glasbeno-plesno-trdoerotičnem videozidu Progresivni dotik raziskuje povezavo med spolnostjo, komercializacijo, desenzualizacijo in senzacionalizacijo.

image
Jasmina Cibic v filmu Darilo razmišlja o umetnosti in arhitekturi, ko prevzameta vlogo političnega darila ene države drugi. Foto osebni arhiv

 

Vsi obrazi brexita


Na festivalu, na katerem imajo tradicionalno vidno vlogo uprizorit­vene umetnosti, letos ne manjka filmskih del in videoinstalacij. Slovenska umetnica Jasmina Cibic v filmskem delu Darilo razmišlja o umetnosti in arhitekturi, ko prevzameta vlogo političnega darila ene države drugi. Prvi del trilogije, ki jo razvija umetnica, je pomenljivo postavljen v graški Künst­lerhaus, sodobno belo stavbo, o kateri urbana legenda pravi, da je arhitekturno »darilo« okupatorjev – Britancev. V filmski distopiji se umetnik arhitekt znajde pred ženskim tribunalom – alegorijo Rooseveltovih štirih svoboščin – ter preizprašuje vlogo in sporočilnost darila, darovalca, obdarovanca in sebe v službi ideologije. Film, posnet na realnih lokacijah, kot je na primer znanstvenofantastični sedež komunistične partije v Parizu, delo arhitekta Oscarja Niemeyerja, ponuja razmislek o kolaboraciji kulture in politike, se sprašuje o smislu javne umetnosti nasploh ter kritizira megalomanski diskurz, ki snuje sublimna sporočila svojih arhitekturnih trojanskih konjev.

Britanski umetnik in aktivist Jeremy Deller se je s kamero podal na londonske ulice, da bi dognal, kaj pripravi ljudi do tega, da s transparenti izražajo prepričanja in čustva. Kot deklarativnega nasprotnika brexita so ga zanimali predvsem krčeviti zagovorniki izstopa Velike Britanije iz EU. Videoreportaža, ki bi, če bi bila novinarsko delo, sprožala etično dilemo neobjektivnosti, ki daje besedo skrajni desnici, pa, ker je to umetniško delo, deluje bolj v smislu »spoznaj svojega sovražnika«. Tako Deller v dokumentarcu Putinova sreča (Putin's Happy) da besedo zanikovalcem holokavsta, satanistom, huliganom, bibličnim obsedencem, teoretikom zarote in zmedenim patriotom, da se v kaotični kakofoniji ksenofobno-­nacistično-fašistično-rasističnih zmot ujamejo v svoje zanke ­nelogičnosti.

image
Jeremy Deller se poglobi v subjekte z antropološko ­natančnostjo, pozorno zazna vsako njihovo gesto, besedo in simbole, zapisane na ­transparentih, oblekah ali vtetovirane v kožo. Foto Mathias Voelzke


Deller se poglobi v subjekte z antropološko ­natančnostjo, pozorno zazna vsako njihovo gesto, besedo in simbole, zapisane na ­transparentih, oblekah ali vtetovirane v kožo. Prek ­grafičnih pojasnil (ki razlagajo gledalcu pomen določenih simbolov) jasno izrazi svojo pozicijo in v filmu ustvari podobo večglave Hidre. Kot bi pristransko in neprizanesljivo hotel reči: »Poglejte, ti ljudje bodo pognali svet v nepovrat, spoznajte jih, da ne boste mogli več reči, kako je mogoče, da se je to zgodilo.«
 

Svet ide(ologi)j


Pozicija ali identiteta, ki se najlaže izkristalizira v odnosu do drugega, je tudi v središču kompleksne instalacije v graškem Kunstvereinu. Mladi italijanski umetnik Riccardo Giacconi se je z obsežno raziskavo zgodovine Južne Tirolske dotaknil vprašanja mej, manjšin, migracij, nacionalne identitete in hibridizacije kultur. Naslov razstave Možnost se nanaša na izbiro, ki sta jo prebivalcem obmejne pokrajine ponudila Hitler in Mussolini leta 1939; priključitev nacistični Nemčiji ali fašistični Italiji.

Oblikovanje identitete po pripadnosti enemu ali drugemu zlu umetnik analizira skozi geopolitiko in heraldiko, zakoreninjenost travm pa poskuša dognati z izvirnimi pričevanji tamkajšnjih prebivalcev – vizualizirana s sencami, ki jih mečejo na platna drevesne korenine in veje. Hromečo atmosfero poustvari z osupljivo učinkovito evokacijo Platonove votline. Gledalec v popolnoma zatemnjeni sobi vidi nerazločljivo igro senc, ki jih meče na steno žarek svetlobe, ki prodira iz luknje v steni, medtem ko mu pomirjen ženski glas sugerira nevtralno razlago videnega, na primer »vidite dekleta, ki pozdravljajo fante«. Vir svetlobe je v drugi sobi – na steno, v kateri je luknja, so projicirane podobe z izrazito ideološko konotacijo. Vidimo, da dekleta pozdravljajo nacistične vojake z iztegnjeno roko.

image
Riccardo Giacconi v večdelni instalaciji Možnost premišljuje o zakoreninjenosti travm iz preteklosti. Foto Clara Wildberger


Giacconi ni edini, ki oživlja primere iz zgodovine, da bi ponazoril predapokaliptično tesnobnost zeitgeista, prežetega s hujskaškim populizmom današnje politike. Na ulici sredi mesta, v neopazni mali šivalnici skrivni vhod (ki ga mora obiskovalec najti sam) vodi v zadnjo sobo. Zatohel, temačen bunker z mizo, umivalnikom straniščem, pogradi ter klavstrofobičnim improviziranim kotičkom za otroke v enem prostoru spominja na podstrešne ali kletne sobe, v katerih so domačini skrivali pripadnike odporniškega gibanja, ali pa morda zatočišče Ane Frank, hkrati spominja na barako v koncentracijskem taborišču. Delo Plan B poljskega umetnika Arturja Żmijewskega, ki predvideva zatočišče pred populistično retoriko, vzbuja ambivalentne občutke varnosti v ujetosti. Je zatočišče, ki, če odziv ni pravočasen, hitro postane ječa in ponovno naša resničnost.

Štajerska jesen je izvrsten primer­ sodobnega festivala z močno in odločno kuratorsko vizijo, ki spodbuja ustvarjalce k angažirani umetnosti, da bi razgalili potlačene travme preteklosti, ki niso našle sprave in se (v najboljšem primeru) kot nerazčiščen tabu manifestirajo v občutkih generacijske krivde. Sporočilo letošnje edicije festivala je jasno: če bomo blazirano sedeli v luksuznem Hotelu Brezno in ne bomo pravočasno ustavili zla, ki se širi, lahko svojo prihodnost vidimo v najbolj črni preteklosti.

image
Dunajski umetnik Eduard Freudmann je v mestnem parku postavil Spomenik mitu - osvoboditvi Avstrije izpod okupatorja in mitu, da je bila Avstrija žrtev nacizma. Foto Mathias Voelzke