Stiki še iz časa Ilirskih provinc

Zgodovina kulturnih stikov med Slovenijo in Francijo seveda sega v čas Ilirskih provinc, urad­no pa smo se povezali v dvajsetih letih­ prejšnjega stoletja. Po ustanovit­vi­ Univerze v Ljubljani­ so se za odprtje francoskega kulturnega­ centra oziroma inštituta zavzeli­ slovenski intelektualci in franko­fili, med njimi je bil tudi Oton ­Župančič. Tako je v Ljubljano leta 1921 pripotoval lektor Lucien­ Tesnière in zasnoval ustanovo, ki se danes imenuje Francoski inštitut.



Po drugi svetovni vojni so se vezi razrahljale in kulturni center je zaprl vrata ter jih ponovno odprl leta 1967. Postopno si je poleg soorganiziranja kulturnih dogodkov zadal poslanstvo sodelovanja na področju izobraževanja, znanstvenega raziskovanja, tehnologije in medijev. Od leta 1998 ga najdemo na naslovu Breg 12 v Ljubljani, kjer pod isto streho delujejo vse njegove službe: za področja jezika, znanosti in tehnologije, organizacijo kulturnih dogodkov in mediateka.



Septembra je prevzela vodenje inštituta Isabelle Desvignes, ki se je prijavila na to delovno mesto v upanju, da ji bo sprememba (kulturnega) okolja dobro dela. »V Ljub­ljani nikoli nisem bila, veliko pa sem prebrala o Sloveniji. Ta država mi ponuja natanko to, kar sem iskala,« je povedala nova direktorica, ki ji je po službovanju v Parizu,­ Seulu in Moskvi najbolj všeč, da je mesto »človeške velikosti« in so razdalje obvladljive tudi peš. Navdušena je ugotovila, da nam je Napoleon med osvajanjem naših krajev »dovolil« ohraniti kulturno identiteto, »kar ni ravno gesta, ki bi mu jo pripisali«. V tem kratkem času je opazila, da med Slovenci vlada veliko zanimanje za francosko kulturo. Najbolj nas, kot opažajo na inštitutu, privlačijo francoska misel, filozofija, sociologija, film in kultura debatiranja.



Prav organiziranje debat, predavanj in okroglih miz na izbrano temo je ena od dveh prioritet Francoskega inštituta. »Glavna tema letošnje osrednje debate so bile spremembe v politiki in državljanstvu glede na tehnološko evolucijo.­ V goste smo povabili novinarja Francisa Brocheta, avtorja knjige Demokracija pametnih telefonov,« je povedal Charles Nonne, kulturni ataše, ki se je preselil v Ljubljano pred šestimi leti. S sodelavci skrbi za prepoznavnost francoske kulture pri nas, pospeševanje mobilnosti umetnikov in profesionalcev med državama ter organizira prireditve, povezane s francosko kulturo.



Druga pomembna naloga inštituta je skrb za knjigo in bralne navade. Vsako leto sodelujejo na knjižnem sejmu, aprila pa priredijo Nodiereve dneve, mini festival sodobne francoske literature, na katerem slovenski študentje med finalisti za najprestižnejšo francosko literarno nagrado, Goncour­tovo nagrado, izberejo favorita. Inštitut v sodelovanju s slovenskimi založbami poskrbi, da je knjiga prevedena v slovenščino ter da zmagovalni pisatelj ali pisateljica obišče Slovenijo. Inštitut sistematično podpira prevode knjižnih del iz francoskega v slovenski jezik in podeljuje tudi nagrado za najboljši prevod (poimenovano po Charlesu Nodieru).

 

Uspešno sodelovanje med inštituti

Dobro sodelovanje s slovenskimi institucijami in tujimi kulturnimi inštituti je njihovo osnovno poslanstvo. »Naše delo je diplomacija in pomembno je, da imamo z institucijami dobre odnose ter krepimo izmenjavo med kulturnimi in znanstvenimi projekti,« je povedala direktorica. Marion Moreau, atašejka za znanstveno in univerzitetno sodelovanje, je razložila, da bilateralno sodelovanje med slovenskimi in francoskimi znanstvenimi institucijami, kot je Institut Jožef Stefan, poteka od leta 1994. »Znanstvenikom nudimo štipendije za izmenjave, na leto pa subvencioniramo 20 projektov na področ­ju humanizma in naravoslovnih znanosti.«



Organizirajo tudi znanstvene konference, kot je bližajoča se v Cankarjevem domu na temo žensk v znanosti. Za prihodnje leto že snujejo nove teme, morda bodo to podnebne spremembe ali umet­na inteligenca, sicer pa so njihovi načrti usmerjeni na predsedovanje Slovenije EU leta 2021, ki mu bo sledilo predsedovanje Francije.
V prihodnje bi se radi na inštitutu ob knjigah in debatah bolj posvetili kreativnim in ustvarjalnim industrijam.

»Razmišljamo o drugih kulturnih panogah, ki bi lahko bile mikavne za občinstvo, naj bo to strip, oblikovanje, videoigre …,« je v izborni slovenščini dodal ­Charles Nonne. Posebej je ponosen na skup­ne projekte Francoskega in Goethejevega inštituta, ki jih izvajajo s finančno podporo francosko-nemškega sklada za kulturo. Letos so izvedli transgeneracijski projekt na področju lutkovnih umetnosti, pri katerem sta se povezali francoska marionetistka in nemška koreo­grafinja, ki sta v Mariboru ustvarili predstavo s skupino upokojencev in osnovnošolcev. »Taki projekti nimajo predvidljivega izida, vedno smo previdni, predvsem zaradi birokracije, ki je je veliko, ampak ta projekt je bil zelo uspešen. Izkušnja za vse vpletene pa izjemna,« je bil zadovoljen
Nonne.


 

Ni zanimanja za študij v Franciji

Zadnjih deset let se prek jezikovnih tečajev bolj intenzivno posvečajo tudi promociji francoskega jezika. Priljubljenost tečajev se veča tako med javnimi uslužbenci kot splošno javnostjo. Marie-Laure ­Canteloube prek delavnic in različnih projektov približa francoski jezik slovenskim osnovno- in srednješolcem ter študentom, organizira tudi izobraževanja za učitelje. »V okviru projekta Francija potuje smo lani obiskali trideset šol in priredili sedemdeset delavnic v mnogih, tudi manjših slovenskih krajih. Otrokom poskušamo približati francoščino prek igre, stripov, delavnic in tudi kulinarike,« je ­povedala.



Ob tem so na inštitutu zaznali skrb vzbujajoč pojav. »Dvakrat več Francozov študira v Sloveniji kot slovenskih študentov v Franciji. Za to nekako ni zanimanja ali pa je možnost izmenjave in štipendij med slovenskimi študenti premalo znana,« je presenečena ugotovila direktorica Isabelle Desvignes. »Mnogi mislijo, da morajo za to, da bi študirali v Franciji, tekoče govoriti francosko. A ni tako, naše univerze ponujajo veliko programov, ki potekajo v angleščini,« je povedala.



To dejstvo skrbi tudi Patricio Košir, ki je na Francoskem inštitutu zaposlena že dvajset let. »Razumem, da je danes vse dostopno prek interneta, tudi študij na daljavo, ampak pomembno je, da drugo kulturo doživimo v živo,« je prepričana atašejka, ki je sicer zadolžena za avdiovizualno področje. Vsakokratnega sodelovanja s Kinoteko in Kinodvorom se veseli. »Institucije, kot so Kinodvor, Kinoteka in Mini teater, zelo dobro spremljajo in poznajo svoje področje, zato se z njimi bolj pogovarjamo o tem, kje bi jim lahko naša pomoč koristila,« je povedala. Inštitut v sodelovanju s filmskimi institucijami vsako leto priredi Festival frankofonskega ­filma. Sicer pa je njihova mediateka založena tudi z devedeji.



V mediateki hranijo približno 13.000 dokumentov s poudarkom na sodobnem leposlovju ter humanističnih in družboslovnih znanostih. Na policah so slovenski prevodi francoskih knjig – plod sodelovanja inštituta s slovenskimi založbami. Vsako soboto so v njihovih prostorih dobrodošli otroci, da prisluhnejo pravljicam v obeh jezikih in ustvarjajo na delavnici. V kotičku zanje se police šibijo pod slikanicami in, kot je bilo razvidno v času našega obiska, otroci so v mediateki zelo domači.



»Tu so Kozlovska sodba v Višnji Gori, slikanice Lile Prap, Martin Krpan ter Zvezdica zaspanka, vse v francoščini,« se je ozrla po policah Klara Katarina Rupert, študentka francoščine, ki dela v mediateki. Slovenci si v francoskem prevodu radi izposodijo Brino Svit, Marka Sosiča, Šalamona, Kovačiča, Pahorja, Jančarja, pa Kosovela in Župančiča, pardon Joupantchitcha, kot pravi francoski prevod. Francozi – osebje veleposlaništva ali inštituta, ki pride k nam službovat, pa rado poseže po knjigah o Sloveniji z zornega kota francoskih pisateljev.

V »jukstapoziciji«, kot je dejala Klara Katarina Rupert, na policah stojijo francoski izvirniki ter slovenski prevodi in obratno. »Tako bralec dobi zanimiv vpogled v to, kako se ti dve kulturi in jezika zrcalijo na simbiotičen način,« je pripomnila in dodala: »Tudi če se ne zdi vedno tako, je kulturna povezava med Francijo in Slovenijo zelo močna. Ta inštitut in mediateka, v katero prihajajo ljudje po navdih, sta ­dokaz za to.«