Svetova, odprta za sanje

»Obstajajo ilustracije, ki tako zaznamujejo knjige, da bralec na koncu verjame, da mu jo je pripovedoval junak in ne pisatelj,« pravi Judita Krivec Dragan. Ilustracije Marlenke Stupice sodijo mednje. Njeno šestdesetletno ustvarjalnost, v celoti posvečeno otrokom, so v Mladinski knjigi spravili v zajetno knjigo z naslovom Drevo pravljic. V njih prepoznamo pravljične svetove največjih klasikov, od Otona Župančiča do bratov Grimm, Ele Peroci, Kristine Brenkove, Andersena, do drobnih pesmic Daneta Zajca, Neže Maurer, Bine Štampe Žmavc.

A predvsem je pred nami slikarski svet Marlenke Stupica in že dolgo ga poznamo. Jelka se drži za ročaj rumenega balona in leti nad mestom z vsemi nemogočimi damskimi klobuki in ubogi otrok Sneguljčica je še vedno sam v gozdu, ki se zdi kot labirint zavitih poti med zvermi. Ena prvih diplomantk ljubljanske akademije za likovno umetnost v triinosemdesetem letu življenja tako dobiva svojo antologijo. Ta ima 392 strani, dve spremni besedi (Judita Krivec Dragan in Milček Komelj), popis bibliografije avtoričinih ilustriranih knjig, popis nagrad in izbor njenih ilustracij iz kar 23 knjižnih del. Urednik Andrej Ilc je včeraj povedal, da tako kot je natančna avtorica, tako je do podrobnosti izdelana tudi knjiga, ki »nas popelje v otroštvo in prežari odraslost«.

Oboževanje dreves

Naslov Drevo pravljic ima dvojni pomen; na prvem mestu je avtoričino oboževanje dreves in zato nenehno iskanje pravljičnih prizorov, kjer jih je lahko upodobila. Po drugi strani pa je med pripravo knjige na pot prišla kratka češka pravljica (pred leti jo je ilustrirala za Ciciban), ki je postala moto celotne knjige. Za devetimi gorami in za devetimi vodami raste zlato drevo z dvanajstimi vejami, na njih pa so gnezda z jajci iz čistega kristala. »Le lupinico razvij, pravljico iz nje izvij!«

Filigranska, krhka risba

Judita Krivec Dragan je njeno ustvarjalnost skozi vsa življenjska obdobja poudarila kot sodobno in sočasno z mednarodnim slikarstvom. Značilna je filigranska, krhka risba (Rdeča kapica), upodabljanje poznogotske kostumografije in arhitekture (Trnuljčica), posvečanje detajlom (Moj dežnik je lahko balon), poosebljanje predmetov (Sneguljčica), naklonjenost barvam (Palčica, Grdi raček) in skozi obdobja prestop od risbe k sliki. Marlenka Stupica je ustvarila izjemen opus, a se ni nikoli ponavljala. » Zato ostaja odprta za sanje,« je dejala. Milček Komelj je ilustratorko označil kot slikarsko pesnico; njen svet je čudežen, stiliziran, skrivnosten, razigran, aristokratski, prefinjen. Iz njega veje velika kulturna razgledanost, ali kot je dejal: »Človek ostrmi in podobe ga osrečujejo.« Delo je izšlo po vzoru Čudežnega vrta, zbirke zgodb in pesmi, ki jih je ilustrirala Jelka Reichman, čez leto dni pa lahko pričakujemo uknjiženo slikarsko ustvarjalnost Ančke Gošnik Godec.

Včeraj pa so v isti hiši predstavili tudi izid Andersenovih pravljic v prevodu Silvane Orel Kos. Ilustrirala jih je že pokojna Marija Lucija Stupica (1950-2002), ki je upodobila največ del tega danskega pravljičarja. V slikanici so zbrane Pastirica in dimnikar, Leteči Kovček, Svinjski pastir in Mala morska deklica. Njene podobe bi lahko obstajale tudi brez literature, bila je zagledana v 19. stoletje, oboževala je Bürgerjevo Lenoro, risala porcelanasto krhke deklice in otožne mladeniče in, piše Krivec Draganova, verjela, da imajo otroci radi svetlo in temno plat zgodbe.

Iz tiskane izdaje Dela.