Travnik umetnosti
Muzej Prado v Madridu praznuje letos 200. obletnico odprtja.
Odpri galerijo
Do začetka marca si je mogoče v madridskem muzeju ogledati razstavo Muzej Prado 1819–2019. Prostor spomina.
Muzej ni le prostor prijetnega spomina, saj kdo pa še razmišlja tako, ampak je vedno tudi dialog s tukaj in zdaj ter še z jutri. Seveda ni prihodnosti brez preteklosti, a tudi preteklosti ni, če ne bo prihodnosti.
Zato za dobrimi starimi časi ne kaže jokati, ampak se je treba veseliti, da bi se skozi sedanjost podaljšali v spodbuden jutrišnji dan. Muzej Prado v Madridu praznuje letos 200. obletnico odprtja: ob tej priložnosti se ozirajo nazaj, jasno da se, tako je že po definiciji muzeja, a zrejo tudi naprej.
Najprej se vrnimo k zglednemu začetku. Začetki Prada – prado pomeni v španščini travnik – segajo v 19. november 1819, ko je vrata odprl tako imenovani Kraljevi muzej slikarstva in kiparstva, predhodnik današnje ustanove. Še pred tem si kaže prestavljati tedanji podeželski Madrid, kjer je arhitekt Juan de Villanueva dobil kraljevo naročilo, naj domisli prostor, v katerem bi predstavljali dosežke znanosti in pridobitve odkritij. Med francosko okupacijo so projekt spremenili, kajti Napoleonovemu bratu Josephu Bonaparteju, sprva kralju Neaplja in Sicilije ter pozneje še Španije, se je – po zgledu veličastnega pariškega Louvra – porodila ideja o muzeju umetnosti.
Kakor razlaga zgodovinopisje, se je po koncu vojne tudi novi suvereni vodja Ferdinand VII. odločil, da bo uresničil zamisel o hramu umetnosti, saj je bila njegova žena Marija Izabela Portugalska velika navdušenka nad umetninami in strastna zbirateljica. Tako je nastal Kraljevi muzej slikarstva in kiparstva, v katerem so najprej razstavili nekaj sto del iz dvorne zbirke. Namen je bil lep: umetnost naj ne bi bila več dostopna samo zamejenim elitam, ampak naj bi še vsak podanik dobil možnost uživati v lepem. Kaj nam ni lepota vsem v odrešitev?
Potem ko je bil muzej sprva za javnost odprt le nekaj dni v tednu, sčasoma pa čedalje več, so ga leta 1868 preimenovali v Narodni muzej Prado. Po številnih arhitekturnih transformacijah in povečavah, zadnja je bila pred leti pod arhitekturno taktirko Rafaela Monea, in širjenju zbirk je danes največji muzej v Španiji in ena najpomembnejših pinakotek na svetu: v njem je mogoče občudovati dela italijanske, flamske, nemške in francoske umetnosti, pa seveda tudi španske umetniške šole, ki zajemajo obdobje od 12. stoletja do začetka 20. stoletja. Obiskovalca lahko povsem posrka umetnostna zgodovina, če se ji le pusti zapeljati.
V okviru praznovanja dvestoletnice si je v Pradu, kjer se od nekdaj krepita občutje pripadnosti in španski kolektivni ponos, do 3. marca mogoče ogledati, recimo, razstavo Muzej Prado 1819–2019. Prostor spomina. Z njo postavljajo, kakor tudi na spletu predstavitveno pojasnjuje kurator Javier Portús, v ospredje dialog med muzejem in družbo; politiko ohranjanja dediščine v Španiji; trende, ki so vplivali na širitev muzejske zbirke in na preobrazbo v prostor, ki omogoča španskim in tujim avtorjem, intelektualcem in umetnikom, da premišljujejo o španski preteklosti in kolektivni identiteti. Manjkalo ne bo niti številnih drugih dogodkov in razstav, saj bo Prado ob tej priložnosti ponudil svoje umetnine drugim muzejem po državi. Še posebej bodo izpostavljena imena, kot so Goya, Fra Angelico, Hieronymus Bosch, El Greco, Peter Paul Rubens, Titian, Diego Velázquez in drugi.
Svet je od nekdaj poln vprašanj, tudi o odnosu med kakovostjo in količino, a odkar je lahko marsikdo turist, se skoraj povsod porajajo tudi pomisleki o kvarni turistifikaciji v dobi potrošništva. Kako potem tak sodobnež z obveznim telefonom fotoaparatom v roki dojema umetnost v muzejih? (Res) misli, da je v njih, kot so kdaj cinični kritiki sodobnosti, kakor v nakupovalnih središčih? Smo postali potrošniki umetnosti, bolj ali manj površneži, ki poglobljeno in podrobneje ne vemo ničesar več? Se morda zato iz muzejev umikajo poznavalci in sladokusci, za katere je umetnost postoj, poglobitev, (vsaj nemi) pogovor? Morda se kaj podobnega sprašujejo tudi v Pradu, ki si ga je leta 2017 ogledalo 2,8 milijona obiskovalcev, še leto prej pa več kot tri milijone. (Za primerjavo: francoski Louvre je 2017. obiskalo 8,1 milijona ljudi). S takšno statistiko Prado sicer ni najbolje obiskan muzej niti v Španiji, saj ga v tem pogledu prekaša madridski Muzeju kraljice Sofije, medtem ko je na tretjem mestu Guggenheimov muzej v Bilbau.
V lepo preteklost se je lepo ozirati, tako narekuje splošna omika, zato ker ni prihodnosti brez preteklosti. A obrnimo prizmo: prav tako preteklosti ni brez prihodnosti, zato je Prado, ki se razprostira na 42.000 kvadratnih metrih, prvi muzej v Španiji in eden redkih na svetu, katerega zbirka je dostopna na spletu. Potem ko so digitalizacijo končali novembra lani (kot mecen se je zgodovinsko izkazala Telefónica), lahko zdaj javnost brezplačno dostopa do približno 12.000 dokumentov. Vsakdo je vabljen vsaj na muzejsko spletno stran, če že ni fizično v Madridu in ne mara čakati v vrstah ter občudovati umetnin v množici ljudi. Seveda ne bo v virtualnem svetu nikoli tako lepo kot v živo in od blizu, lahko pa je na spletu vsaj občasno zanimiv pomenek z umetnostno zgodovino, poučen in dobrodejen.
Zato za dobrimi starimi časi ne kaže jokati, ampak se je treba veseliti, da bi se skozi sedanjost podaljšali v spodbuden jutrišnji dan. Muzej Prado v Madridu praznuje letos 200. obletnico odprtja: ob tej priložnosti se ozirajo nazaj, jasno da se, tako je že po definiciji muzeja, a zrejo tudi naprej.
Po zgledu Louvra
Najprej se vrnimo k zglednemu začetku. Začetki Prada – prado pomeni v španščini travnik – segajo v 19. november 1819, ko je vrata odprl tako imenovani Kraljevi muzej slikarstva in kiparstva, predhodnik današnje ustanove. Še pred tem si kaže prestavljati tedanji podeželski Madrid, kjer je arhitekt Juan de Villanueva dobil kraljevo naročilo, naj domisli prostor, v katerem bi predstavljali dosežke znanosti in pridobitve odkritij. Med francosko okupacijo so projekt spremenili, kajti Napoleonovemu bratu Josephu Bonaparteju, sprva kralju Neaplja in Sicilije ter pozneje še Španije, se je – po zgledu veličastnega pariškega Louvra – porodila ideja o muzeju umetnosti.
Kakor razlaga zgodovinopisje, se je po koncu vojne tudi novi suvereni vodja Ferdinand VII. odločil, da bo uresničil zamisel o hramu umetnosti, saj je bila njegova žena Marija Izabela Portugalska velika navdušenka nad umetninami in strastna zbirateljica. Tako je nastal Kraljevi muzej slikarstva in kiparstva, v katerem so najprej razstavili nekaj sto del iz dvorne zbirke. Namen je bil lep: umetnost naj ne bi bila več dostopna samo zamejenim elitam, ampak naj bi še vsak podanik dobil možnost uživati v lepem. Kaj nam ni lepota vsem v odrešitev?
Prostor spomina
Potem ko je bil muzej sprva za javnost odprt le nekaj dni v tednu, sčasoma pa čedalje več, so ga leta 1868 preimenovali v Narodni muzej Prado. Po številnih arhitekturnih transformacijah in povečavah, zadnja je bila pred leti pod arhitekturno taktirko Rafaela Monea, in širjenju zbirk je danes največji muzej v Španiji in ena najpomembnejših pinakotek na svetu: v njem je mogoče občudovati dela italijanske, flamske, nemške in francoske umetnosti, pa seveda tudi španske umetniške šole, ki zajemajo obdobje od 12. stoletja do začetka 20. stoletja. Obiskovalca lahko povsem posrka umetnostna zgodovina, če se ji le pusti zapeljati.
V okviru praznovanja dvestoletnice si je v Pradu, kjer se od nekdaj krepita občutje pripadnosti in španski kolektivni ponos, do 3. marca mogoče ogledati, recimo, razstavo Muzej Prado 1819–2019. Prostor spomina. Z njo postavljajo, kakor tudi na spletu predstavitveno pojasnjuje kurator Javier Portús, v ospredje dialog med muzejem in družbo; politiko ohranjanja dediščine v Španiji; trende, ki so vplivali na širitev muzejske zbirke in na preobrazbo v prostor, ki omogoča španskim in tujim avtorjem, intelektualcem in umetnikom, da premišljujejo o španski preteklosti in kolektivni identiteti. Manjkalo ne bo niti številnih drugih dogodkov in razstav, saj bo Prado ob tej priložnosti ponudil svoje umetnine drugim muzejem po državi. Še posebej bodo izpostavljena imena, kot so Goya, Fra Angelico, Hieronymus Bosch, El Greco, Peter Paul Rubens, Titian, Diego Velázquez in drugi.
Največja gneča v muzeju je pred Boschevim triptihom Vrt zemeljskih naslad.
Med kakovostjo in količino
Svet je od nekdaj poln vprašanj, tudi o odnosu med kakovostjo in količino, a odkar je lahko marsikdo turist, se skoraj povsod porajajo tudi pomisleki o kvarni turistifikaciji v dobi potrošništva. Kako potem tak sodobnež z obveznim telefonom fotoaparatom v roki dojema umetnost v muzejih? (Res) misli, da je v njih, kot so kdaj cinični kritiki sodobnosti, kakor v nakupovalnih središčih? Smo postali potrošniki umetnosti, bolj ali manj površneži, ki poglobljeno in podrobneje ne vemo ničesar več? Se morda zato iz muzejev umikajo poznavalci in sladokusci, za katere je umetnost postoj, poglobitev, (vsaj nemi) pogovor? Morda se kaj podobnega sprašujejo tudi v Pradu, ki si ga je leta 2017 ogledalo 2,8 milijona obiskovalcev, še leto prej pa več kot tri milijone. (Za primerjavo: francoski Louvre je 2017. obiskalo 8,1 milijona ljudi). S takšno statistiko Prado sicer ni najbolje obiskan muzej niti v Španiji, saj ga v tem pogledu prekaša madridski Muzeju kraljice Sofije, medtem ko je na tretjem mestu Guggenheimov muzej v Bilbau.
Zbirka muzeja Prado
Zbirka obsega približno 8200 risb, 7600 slik, 4800 grafik in tisoč kipov. Je špansko vezivo in nacionalni ponos. V njem visi med drugim tudi kopija Da Vincijeve Mone Lize. V muzej, ki ga je v letih državljanske vojne vodil Pablo Picasso, čeprav predvsem na papirju, je, kakor se je ohranilo, leta 1961 poskusil skozi streho vlomiti tat – in se ubil.
Zbirka obsega približno 8200 risb, 7600 slik, 4800 grafik in tisoč kipov. Je špansko vezivo in nacionalni ponos. V njem visi med drugim tudi kopija Da Vincijeve Mone Lize. V muzej, ki ga je v letih državljanske vojne vodil Pablo Picasso, čeprav predvsem na papirju, je, kakor se je ohranilo, leta 1961 poskusil skozi streho vlomiti tat – in se ubil.
Poučno in dobrodejno
V lepo preteklost se je lepo ozirati, tako narekuje splošna omika, zato ker ni prihodnosti brez preteklosti. A obrnimo prizmo: prav tako preteklosti ni brez prihodnosti, zato je Prado, ki se razprostira na 42.000 kvadratnih metrih, prvi muzej v Španiji in eden redkih na svetu, katerega zbirka je dostopna na spletu. Potem ko so digitalizacijo končali novembra lani (kot mecen se je zgodovinsko izkazala Telefónica), lahko zdaj javnost brezplačno dostopa do približno 12.000 dokumentov. Vsakdo je vabljen vsaj na muzejsko spletno stran, če že ni fizično v Madridu in ne mara čakati v vrstah ter občudovati umetnin v množici ljudi. Seveda ne bo v virtualnem svetu nikoli tako lepo kot v živo in od blizu, lahko pa je na spletu vsaj občasno zanimiv pomenek z umetnostno zgodovino, poučen in dobrodejen.
