Galerija
Uboga Pepelka
Priredba Pepelke – odrske skovanke plesa, verzificirane besede in izvirne avtorske glasbe – je nastala kot produkt serije raziskovalnih improvizacij na otroških delavnicah koprskega gledališča, ki se osredotočajo predvsem na pravljice, njihov prenos na oder in dialog z najmlajšimi.
Katja Pegan, Patrik Greblo: Pepelka in jaz
režija Katja Pegan
Gledališče Koper, premiera, 4. 12. 2010
Prav zato je težko razumeti, kako je po vsej tej predvideno spontani, pedagoški, tako rekoč ekskluzivno neposredni medsebojni komunikaciji končni uprizoritveni rezultat lahko klecnil v tako izrazito enodimenzionalen izvedbeni učinek.
Predstava v svoji površinski in brzeči dogajalni mehaniki sproti ruši mostove kakršne koli možnosti poistovetenja, privrženosti, odklona ali simpatije do pravljičnih situacij in posameznih likov, vključno z rahločutno Pepelko. Je že res, da je zasnova uprizoritve opredeljena s »sodobno« mislijo; z namero dajanja prednosti predvsem (glasbenim) podobam in manj vsebini, vizualni privlačnosti in šele nato (če sploh) kakršni koli kritičnosti, a kaj, ko obenem ne ponudi nobenega alternativnega oziroma previdno podtaknjenega nauka, še manj čustvenih vzgibov. Poleg popreproščene, v kavbojke odete Pepelke (Ajda Smrekar), ki se ji v arhetipskem spopadu nevoščljivosti in hudobije pridružijo še z barvno vpadljivimi baročnimi krinolinami opravljene histerična mačeha (Mojca Fatur) in njeni naduti hčeri (Žane Bajda, Blaž Popovski), vlogo »naslovnega« Jaza prevzame Igor Štamulak kot komentator in usmerjevalec dogajanja. Ne le to, ponekod svoj glas posoja tudi drugim likom, kot denimo že kar bizarno pritlikavemu princu (Gaynor Johnson), kar pa plastenje dialogov brez jasno razberljivega motiva le po nepotrebnem zaplete.
Razen nekaj svetlih izjem, kamor lahko vstavimo prizore očarljivega plešočega srebrnega vrtinčenja vile (Mojca Fatur) in pa samo tekstovno priredbo, ki je duhovita, poslušna in melodična, je uprizoritev predvsem nabor epizod plastičnega direndaja brez globine ali vsaj njenega poskusa. Dramaturške luknje zevajo, zapolnila naj bi jih glasba (pravljično silovita melodika Patrika Grebla), ki bi racionalno raven pretkano preusmerila v čustveno, a tudi (otroške!) emotivne nianse zahtevajo svojsko mero logičnega zaporedja. Predstava, ki zanemari natančno vzročno posledičnost najbolj prepoznavnih vsebinskih skic (kot na primer motiv izgubljenega čeveljca in njegovo pomerjanje) oziroma te le oplazi ali pa jih dobesedno pomensko dotolče s prevlado pogosto neutemeljenega poplesavanja in njegove medle vsebine, je vse preveč raztresena in zmede celo tiste s predznanjem o protagonistkini usodi. Tokrat ji je njen čeveljček vse prej kot ulit. Uboga Pepelka – tako in drugače.
režija Katja Pegan
Gledališče Koper, premiera, 4. 12. 2010
Prav zato je težko razumeti, kako je po vsej tej predvideno spontani, pedagoški, tako rekoč ekskluzivno neposredni medsebojni komunikaciji končni uprizoritveni rezultat lahko klecnil v tako izrazito enodimenzionalen izvedbeni učinek.
Predstava v svoji površinski in brzeči dogajalni mehaniki sproti ruši mostove kakršne koli možnosti poistovetenja, privrženosti, odklona ali simpatije do pravljičnih situacij in posameznih likov, vključno z rahločutno Pepelko. Je že res, da je zasnova uprizoritve opredeljena s »sodobno« mislijo; z namero dajanja prednosti predvsem (glasbenim) podobam in manj vsebini, vizualni privlačnosti in šele nato (če sploh) kakršni koli kritičnosti, a kaj, ko obenem ne ponudi nobenega alternativnega oziroma previdno podtaknjenega nauka, še manj čustvenih vzgibov. Poleg popreproščene, v kavbojke odete Pepelke (Ajda Smrekar), ki se ji v arhetipskem spopadu nevoščljivosti in hudobije pridružijo še z barvno vpadljivimi baročnimi krinolinami opravljene histerična mačeha (Mojca Fatur) in njeni naduti hčeri (Žane Bajda, Blaž Popovski), vlogo »naslovnega« Jaza prevzame Igor Štamulak kot komentator in usmerjevalec dogajanja. Ne le to, ponekod svoj glas posoja tudi drugim likom, kot denimo že kar bizarno pritlikavemu princu (Gaynor Johnson), kar pa plastenje dialogov brez jasno razberljivega motiva le po nepotrebnem zaplete.
Razen nekaj svetlih izjem, kamor lahko vstavimo prizore očarljivega plešočega srebrnega vrtinčenja vile (Mojca Fatur) in pa samo tekstovno priredbo, ki je duhovita, poslušna in melodična, je uprizoritev predvsem nabor epizod plastičnega direndaja brez globine ali vsaj njenega poskusa. Dramaturške luknje zevajo, zapolnila naj bi jih glasba (pravljično silovita melodika Patrika Grebla), ki bi racionalno raven pretkano preusmerila v čustveno, a tudi (otroške!) emotivne nianse zahtevajo svojsko mero logičnega zaporedja. Predstava, ki zanemari natančno vzročno posledičnost najbolj prepoznavnih vsebinskih skic (kot na primer motiv izgubljenega čeveljca in njegovo pomerjanje) oziroma te le oplazi ali pa jih dobesedno pomensko dotolče s prevlado pogosto neutemeljenega poplesavanja in njegove medle vsebine, je vse preveč raztresena in zmede celo tiste s predznanjem o protagonistkini usodi. Tokrat ji je njen čeveljček vse prej kot ulit. Uboga Pepelka – tako in drugače.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji