Umrl je Peter Kolšek
V 68. letu starosti je po hudi bolezni odšel dolgoletni urednik, novinar in kolumnist Dela, pesnik in publicist.
Odpri galerijo
V ospredju Kolškovega pisanja je bila kultura, z veliko in malo začetnico. FOTO: Igor Modic
»Pesnik, esejist, komentator, kritik, kolumnist in urednik Peter Kolšek je ena najprepoznavnejših novinarskih osebnosti zadnjih treh desetletji pri nas. Njegov novinarski opus ni fascinanten samo zaradi obsega in žanrske raznovrstnosti, ampak predvsem zaradi vrhunske refleksije, avtonomnega kritičnega duha in stilne izbrušenosti, ki ji v slovenskem medijskem prostoru le težko najdemo primerjavo.« – Tako smo januarja letos napisali v utemeljitev nagrade za življenjsko delo, ki jo je Kolšek prejel na slovesnosti ob 60. letnici izhajanja časnika Delo.
Kolšek je diplomiral iz primerjalne književnosti in slovenistike. Sprva je poučeval slovenščino ljubljanske gimnazijce. Leta 1987 se je zaposlil v časopisni hiši Delo. Skoraj vsa devetdeseta leta prejšnjega stoletja je bil urednik Delove kulture, zatem je dolgo urejal prilogo Književni listi, najstarejšo knjižno prilogo pri nas, tudi po upokojitvi je ostal redni kolumnist Sobotne priloge. Svojo zadnjo kolumno je napisal 30. marca letos, naslednjo bi moral 25. maja, le nekaj dni za svojim rojstnim 68. rojstnim dnevom.
Kolšek je avtor osmih pesniških zbirk, zadnje z naslovom Slavospevi, ki jih pojejo vrane (2017), kritiških in kolumnističnih knjig, med njimi zbirke kolumn Vaserkeber in druge zgodbe (2010), epistoralnega romana Navadna razmerja, ki sta ga napisala skupaj z Brino Švigelj-Mérat, več pesniških antologij, najpomembnejša med njimi je Nevihta sladkih rož: antologija slovenske poezije 20. stoletja (2006), prav pred kratkim pa je podpisal še dokumentarno esejistično monografijo Reci tvoji roki, da jo poljubljam, v kateri se je lotil Cankarjevega odnosa do žensk. Je tudi soavtor več srednješolskih učbenikov in spremnih besedil.
V ospredju Kolškovega pisanja je bila kultura, z veliko in malo začetnico. Tej najpomembnejši dami slovenske zgodovine, za katero radi rečemo, da je porodila duha naše države, je posvetil nepregledno število novinarskih in publicističnih zapisov. »Literatura, še zlasti poezija, film, televizija, kulturna politika, najrazličnejši družbeni fenomeni, pa tudi vsakdanja banalnost realne politike – vse to je našlo odziv v Kolškovem lucidnem in dosledno argumentiranem pisanju, velikokrat začinjenim s pronicljivo ironijo in blagohotnim humorjem, kot pritiče tistim, ki se lahko pohvalijo z žlahtno klasično izobrazbo in razgledanostjo, brez katerih suveren, relevanten in obenem ves čas dvomeč intelektualni razgled tako rekoč ni mogoč,« smo januarja še zapisali v obrazložitvi.
Kolšek je bil prejemnik tudi drugih novinarskih nagrad, med njimi leta 2014 nagrade za življenjsko delo Društva novinarjev Slovenije. Bil je nominiran za Rožančevo nagrado.
Rojen je bil 17. maja 1951 v Celju.
Preberite še:
Trideset let v dveh prizorih
Trideset let v dveh prizorih
Kolšek je diplomiral iz primerjalne književnosti in slovenistike. Sprva je poučeval slovenščino ljubljanske gimnazijce. Leta 1987 se je zaposlil v časopisni hiši Delo. Skoraj vsa devetdeseta leta prejšnjega stoletja je bil urednik Delove kulture, zatem je dolgo urejal prilogo Književni listi, najstarejšo knjižno prilogo pri nas, tudi po upokojitvi je ostal redni kolumnist Sobotne priloge. Svojo zadnjo kolumno je napisal 30. marca letos, naslednjo bi moral 25. maja, le nekaj dni za svojim rojstnim 68. rojstnim dnevom.
Kolšek je avtor osmih pesniških zbirk, zadnje z naslovom Slavospevi, ki jih pojejo vrane (2017), kritiških in kolumnističnih knjig, med njimi zbirke kolumn Vaserkeber in druge zgodbe (2010), epistoralnega romana Navadna razmerja, ki sta ga napisala skupaj z Brino Švigelj-Mérat, več pesniških antologij, najpomembnejša med njimi je Nevihta sladkih rož: antologija slovenske poezije 20. stoletja (2006), prav pred kratkim pa je podpisal še dokumentarno esejistično monografijo Reci tvoji roki, da jo poljubljam, v kateri se je lotil Cankarjevega odnosa do žensk. Je tudi soavtor več srednješolskih učbenikov in spremnih besedil.
Kolškov novinarski opus ni fascinanten samo zaradi obsega in žanrske raznovrstnosti, ampak predvsem zaradi vrhunske refleksije, avtonomnega kritičnega duha in stilne izbrušenosti. FOTO: Jure Eržen
V ospredju Kolškovega pisanja je bila kultura, z veliko in malo začetnico. Tej najpomembnejši dami slovenske zgodovine, za katero radi rečemo, da je porodila duha naše države, je posvetil nepregledno število novinarskih in publicističnih zapisov. »Literatura, še zlasti poezija, film, televizija, kulturna politika, najrazličnejši družbeni fenomeni, pa tudi vsakdanja banalnost realne politike – vse to je našlo odziv v Kolškovem lucidnem in dosledno argumentiranem pisanju, velikokrat začinjenim s pronicljivo ironijo in blagohotnim humorjem, kot pritiče tistim, ki se lahko pohvalijo z žlahtno klasično izobrazbo in razgledanostjo, brez katerih suveren, relevanten in obenem ves čas dvomeč intelektualni razgled tako rekoč ni mogoč,« smo januarja še zapisali v obrazložitvi.
Kolšek je bil prejemnik tudi drugih novinarskih nagrad, med njimi leta 2014 nagrade za življenjsko delo Društva novinarjev Slovenije. Bil je nominiran za Rožančevo nagrado.
Rojen je bil 17. maja 1951 v Celju.
Novinarski sopotniki o Petru
Igor Bratož. FOTO: Jože Suhadolnik
Igor Bratož
»... in upam, da se še kdaj vidimo. Peter.« – Kdaj se človek nauči bolj previdno brati take navidez nedolžne navržke na koncu sporočil, sem pomislil, ko sem izvedel, da se je nepričakovano poslovil samosvoj gospod, ki me je pred poltretjim desetletjem zvabil na Delo. Spominjam se njegovega nagovarjanja, njegovih besed, da je novinarski posel sicer lahko prozaično dolgočasen, a da mi bo še zmeraj in obljubljeno ostal stik s knjigami. To, strastna naveza s knjigami, branje za preživetje, je bilo tisto, o čemer sva se strinjala, da je bistveno za kolikor toliko spokojno, svojega imena vredno življenje.
Peter, ki sem ga najprej videval na hodnikih ljubljanske gimnazije Vič, kjer se je pred novinarstvom nekaj časa pečal s poučevanjem slovenščine, je bil človek dobro zasukane besede, ne po naključju je v neki majski razglednici o sebi zapisal: »Rodil sem se maja, šest let po svobodi. In prav dobro vem: če bi bili majniki drugačni, bi bilo tudi vse drugo drugače.« Prav tako ni bilo naključje, da mi je pred leti predal tajnikovanje nagradi kresnik, posvojenemu Delovemu projektu – on je bil tihi notar te srečne posvojitve – in ob primopredaji mi je navrgel nekaj podobno tolažilnega, češ da kljub drugim opravkom ne bom nikdar daleč od branja. Kresnik brez Petra, neprebrana knjiga, neizpit kozarec vina, otožnost.
»... in upam, da se še kdaj vidimo. Peter.« – Kdaj se človek nauči bolj previdno brati take navidez nedolžne navržke na koncu sporočil, sem pomislil, ko sem izvedel, da se je nepričakovano poslovil samosvoj gospod, ki me je pred poltretjim desetletjem zvabil na Delo. Spominjam se njegovega nagovarjanja, njegovih besed, da je novinarski posel sicer lahko prozaično dolgočasen, a da mi bo še zmeraj in obljubljeno ostal stik s knjigami. To, strastna naveza s knjigami, branje za preživetje, je bilo tisto, o čemer sva se strinjala, da je bistveno za kolikor toliko spokojno, svojega imena vredno življenje.
Peter, ki sem ga najprej videval na hodnikih ljubljanske gimnazije Vič, kjer se je pred novinarstvom nekaj časa pečal s poučevanjem slovenščine, je bil človek dobro zasukane besede, ne po naključju je v neki majski razglednici o sebi zapisal: »Rodil sem se maja, šest let po svobodi. In prav dobro vem: če bi bili majniki drugačni, bi bilo tudi vse drugo drugače.« Prav tako ni bilo naključje, da mi je pred leti predal tajnikovanje nagradi kresnik, posvojenemu Delovemu projektu – on je bil tihi notar te srečne posvojitve – in ob primopredaji mi je navrgel nekaj podobno tolažilnega, češ da kljub drugim opravkom ne bom nikdar daleč od branja. Kresnik brez Petra, neprebrana knjiga, neizpit kozarec vina, otožnost.
Ženja Leiler. FOTO: Jože Suhadolnik
Ženja Leiler
»Dragi Peter, prepošiljam ti prijazno pismo.« – Takole se je 25. aprila letos začela najina zadnja elektronska korespondenca. Prijazno pismo je bilo pismo profesorice slovenščine, ki je prebrala Petrovo knjigo o Cankarjevih ženskah Reci tvoji roki, da jo poljubljam in iskala stik z avtorjem.
»Hvala, draga Ženja, za preposlano pošto. /…/ Ko pa sva ravno pri pošti, ti naj potožim, da preživljam zelo zelo hude čase. /…/ Če se kdaj izkopljem iz teh betežnosti, te bom z veseljem videl. Lepe praznike ti želim,« se je glasil Petrov odgovor, spisan, kot običajno, v poznih nočnih, rečeno natančneje, zgodnjih jutranjih urah, v katerih je nastala marsikatera njegova pesem, spremna beseda, kolumna ali esej. »Veliko mislim nate! Prejšnji teden sem po naključju našla v službeni omari eno zelo simpatično fotografijo, ki ti jo, poslikano s telefonom (zato temu primerno neostro), pošiljam, da izvabi iz tebe kakšen nasmeh! Držim pesti zate. In pridem na obisk! Tu ni nobenega če!« sem suvereno odpisala. Prišel je odgovor: »Hvala, Ženja, krasno jabolko!«
Na tej fotografiji, nastali enkrat na začetku tega stoletja, zreva, oba mlajša za več kot 15 let, v objektiv Igorja Modica, takratnega Delovega fotografa, nasmejana. Z desno roko objemam Petra čez rame, v levi držim »krasno jabolko«.
V hipu sem razumela Petrov odgovor, ki je bil obenem toliko sladko šaljiv, kot je bil tudi kislo grenak. In Peter je bil prav to: občutljiva pesniška eksistenca, ranljivo odprta za presežno, a obenem strpno, čeprav sempatja z muko, prenašajoča prozaičnost življenjskega vsakdana. Bil je človek mehkega srca in toplega objema, neobčutljiv za tuzemske materialije, a simpatično trmast, če je šlo za njegove dnevne rituale. Znal je tudi zbosti, če se mu je zdelo, da je treba. To je storil z neko prav posebno bridko, a lucidno ironijo, značilno tudi za njegovo izrazito avtorsko pisanje, ki si mu jo težko zameril. Bil je eden tistih redkih ljudi, ki jih imaš preprosto rad.
Peter ni bil novinar v klasičnem pomenu besede, ni bil človek hipnega žurnalističnega instinkta, ampak umirjene distance. Skratka tiste posebne vrste časopisnih piscev, zaradi katerih ima to početje šele zares pravi smisel, pa čeprav ima ta smisel danes čedalje manj bralcev. Tudi zato sem mu hvaležna, da me je pred tako rekoč četrt stoletja prav on pripeljal na Delo. In včasih si predrzno domišljam, da morda »krasno jabolko« le ni padlo predaleč od drevesa …
»Dragi Peter, prepošiljam ti prijazno pismo.« – Takole se je 25. aprila letos začela najina zadnja elektronska korespondenca. Prijazno pismo je bilo pismo profesorice slovenščine, ki je prebrala Petrovo knjigo o Cankarjevih ženskah Reci tvoji roki, da jo poljubljam in iskala stik z avtorjem.
»Hvala, draga Ženja, za preposlano pošto. /…/ Ko pa sva ravno pri pošti, ti naj potožim, da preživljam zelo zelo hude čase. /…/ Če se kdaj izkopljem iz teh betežnosti, te bom z veseljem videl. Lepe praznike ti želim,« se je glasil Petrov odgovor, spisan, kot običajno, v poznih nočnih, rečeno natančneje, zgodnjih jutranjih urah, v katerih je nastala marsikatera njegova pesem, spremna beseda, kolumna ali esej. »Veliko mislim nate! Prejšnji teden sem po naključju našla v službeni omari eno zelo simpatično fotografijo, ki ti jo, poslikano s telefonom (zato temu primerno neostro), pošiljam, da izvabi iz tebe kakšen nasmeh! Držim pesti zate. In pridem na obisk! Tu ni nobenega če!« sem suvereno odpisala. Prišel je odgovor: »Hvala, Ženja, krasno jabolko!«
Na tej fotografiji, nastali enkrat na začetku tega stoletja, zreva, oba mlajša za več kot 15 let, v objektiv Igorja Modica, takratnega Delovega fotografa, nasmejana. Z desno roko objemam Petra čez rame, v levi držim »krasno jabolko«.
V hipu sem razumela Petrov odgovor, ki je bil obenem toliko sladko šaljiv, kot je bil tudi kislo grenak. In Peter je bil prav to: občutljiva pesniška eksistenca, ranljivo odprta za presežno, a obenem strpno, čeprav sempatja z muko, prenašajoča prozaičnost življenjskega vsakdana. Bil je človek mehkega srca in toplega objema, neobčutljiv za tuzemske materialije, a simpatično trmast, če je šlo za njegove dnevne rituale. Znal je tudi zbosti, če se mu je zdelo, da je treba. To je storil z neko prav posebno bridko, a lucidno ironijo, značilno tudi za njegovo izrazito avtorsko pisanje, ki si mu jo težko zameril. Bil je eden tistih redkih ljudi, ki jih imaš preprosto rad.
Peter ni bil novinar v klasičnem pomenu besede, ni bil človek hipnega žurnalističnega instinkta, ampak umirjene distance. Skratka tiste posebne vrste časopisnih piscev, zaradi katerih ima to početje šele zares pravi smisel, pa čeprav ima ta smisel danes čedalje manj bralcev. Tudi zato sem mu hvaležna, da me je pred tako rekoč četrt stoletja prav on pripeljal na Delo. In včasih si predrzno domišljam, da morda »krasno jabolko« le ni padlo predaleč od drevesa …
Jela Krečič. FOTO: Leon Vidic
Jela Krečič
Kot pisec je imel Peter Kolšek izostrenega duha, iskriv slog, s katerim je znal lasersko natančno osvetliti probleme sodobnega sveta in jih interpretirati. Podobna preciznost mišljenja je spremljala njegovo urednikovanje (kulturnih strani Dela in kasneje Književnih listov). Za vse njegovo delo, tudi delovanje v aktivu novinarjev Dela, sta bili značilni odločnost in vztrajnost moralne in strokovne avtoritete. Njegov prezgodnji odhod tako pušča veliko praznino v slovenskem prostoru. Praznino in bolečino pušča v vseh, ki smo ga imeli radi. Ne predstavljam si dobro, kako naprej brez dobrega prijatelja in nepogrešljivega zaupnika.
Kot pisec je imel Peter Kolšek izostrenega duha, iskriv slog, s katerim je znal lasersko natančno osvetliti probleme sodobnega sveta in jih interpretirati. Podobna preciznost mišljenja je spremljala njegovo urednikovanje (kulturnih strani Dela in kasneje Književnih listov). Za vse njegovo delo, tudi delovanje v aktivu novinarjev Dela, sta bili značilni odločnost in vztrajnost moralne in strokovne avtoritete. Njegov prezgodnji odhod tako pušča veliko praznino v slovenskem prostoru. Praznino in bolečino pušča v vseh, ki smo ga imeli radi. Ne predstavljam si dobro, kako naprej brez dobrega prijatelja in nepogrešljivega zaupnika.
Zdenko Matoz. FOTO: Jože Suhadolnik
Zdenko Matoz
Peter je bil analogen človek. Peter je bil kulturen človek in človek kulture. Peter je bil romantik in realist, pesnik in novinar. Bil je tudi poln zgodb, ki jih je rad delil z nami ob svojčas rednih nedelovnih srečanjih kulturne redakcije Dela. Ko sem prišel v kulturno redakcijo Dela, sem za sabo imel nekaj več kot 15 let novinarstva v različnih redakcijah. Kulturna redakcija pa se mi je pa vedno zdela tista, kjer se mislijo najzahtevnejše misli, kjer so besedila res tehtna in premišljena. In tako je tudi bilo.
Kot zelenec v redakciji sem na Petra, pa tudi celoten ešalon starejših novinarjev in novinark, gledal z neke mere strahospoštovanjem, kajti če kje, moraš pa ravno pri kulturnih besedilih imeti širino, moraš vedeti res veliko. In Peter je to širino imel. Ta je prišla do izraza tako v njegovih običajnih novinarskih prispevkih, člankih, intervjujih ter ocenah, še najbolj pa v kolumnah. Tam je rad popeljal svojo misel na nenavadne kraje, da je na koncu poudaril osnovno sporočilo. To znajo le veliki.
Peter je vedel, da je kultura sestavni del družbenega dogajanj, celo njen bistveni del, in je znal vpeti njeno pomembnost v širše družbeno okolje. Biti kulturen presega zgolj vljudnost za mizo, čeprav smo se z njim nemalokrat družili. In ker je bil pesnik, je tudi rad ob rojstnih dnevih sestavljal prigodnice, rime duhovito zaobljene, namenjeno točno določeni osebi. Te so vedno bile popoln zadetek.
Kdo bi vedel, komu boš sedaj pesnil prigodnice, zagotovo pa jih boš v kakšni kulturni družbi.
Peter je bil analogen človek. Peter je bil kulturen človek in človek kulture. Peter je bil romantik in realist, pesnik in novinar. Bil je tudi poln zgodb, ki jih je rad delil z nami ob svojčas rednih nedelovnih srečanjih kulturne redakcije Dela. Ko sem prišel v kulturno redakcijo Dela, sem za sabo imel nekaj več kot 15 let novinarstva v različnih redakcijah. Kulturna redakcija pa se mi je pa vedno zdela tista, kjer se mislijo najzahtevnejše misli, kjer so besedila res tehtna in premišljena. In tako je tudi bilo.
Kot zelenec v redakciji sem na Petra, pa tudi celoten ešalon starejših novinarjev in novinark, gledal z neke mere strahospoštovanjem, kajti če kje, moraš pa ravno pri kulturnih besedilih imeti širino, moraš vedeti res veliko. In Peter je to širino imel. Ta je prišla do izraza tako v njegovih običajnih novinarskih prispevkih, člankih, intervjujih ter ocenah, še najbolj pa v kolumnah. Tam je rad popeljal svojo misel na nenavadne kraje, da je na koncu poudaril osnovno sporočilo. To znajo le veliki.
Peter je vedel, da je kultura sestavni del družbenega dogajanj, celo njen bistveni del, in je znal vpeti njeno pomembnost v širše družbeno okolje. Biti kulturen presega zgolj vljudnost za mizo, čeprav smo se z njim nemalokrat družili. In ker je bil pesnik, je tudi rad ob rojstnih dnevih sestavljal prigodnice, rime duhovito zaobljene, namenjeno točno določeni osebi. Te so vedno bile popoln zadetek.
Kdo bi vedel, komu boš sedaj pesnil prigodnice, zagotovo pa jih boš v kakšni kulturni družbi.
Peter Rak. FOTO: Blaž Samec
Peter Rak
Pri Petru Kolšku sem imel vedno občutek, da mu je uredniško in v določeni meri tudi novinarsko delo, kolikor je bilo zamejeno s poročevalskim značajem, nekoliko odveč. Sicer se mu je posvečal z vso natančnostjo in skrbnostjo, znal je tudi pogodrnjati, če mu kaj ni bilo pogodu, vendar je bil predvsem esejist, publicist in pesnik. Morda ocena, da je bil človek nekega drugega časa, zveni klišejsko, vendar je vseeno dovolj točna. Kultura zanj nikoli ni bila zbir dogodkov, kjer so včerajšnja predstava, knjiga ali koncert že pozabljena, saj smo ob umetniški hiperprodukciji že v pričakovanju današnjih in jutrišnjih atrakcij, temveč priložnost za poglobljeno (avto)refleksijo. Ki jo je treba natančno dozirati, poznavalsko degustirati in se – če si umetniško delo to zasluži – nato povsem prepustiti njegovim čarom. Nekako tako kot je znal vsako popoldne počasi popiti kozarček refoška in je bil na izletu po New Yorku navkljub vsem tamkajšnjim čudesom sila nejevoljen, ker te sorte vina ni uspel stakniti v nobenem baru. Ob tem je bil izredno očarljiv sogovornik, ki je z nekaj ironije, vendar povsem brez cinizma opazoval ta svet, zelo zadržan v svojih željah in zahtevah, vendar po svoje bonvivan. Kot rečeno, nekdo iz nekega drugega časa.
Pri Petru Kolšku sem imel vedno občutek, da mu je uredniško in v določeni meri tudi novinarsko delo, kolikor je bilo zamejeno s poročevalskim značajem, nekoliko odveč. Sicer se mu je posvečal z vso natančnostjo in skrbnostjo, znal je tudi pogodrnjati, če mu kaj ni bilo pogodu, vendar je bil predvsem esejist, publicist in pesnik. Morda ocena, da je bil človek nekega drugega časa, zveni klišejsko, vendar je vseeno dovolj točna. Kultura zanj nikoli ni bila zbir dogodkov, kjer so včerajšnja predstava, knjiga ali koncert že pozabljena, saj smo ob umetniški hiperprodukciji že v pričakovanju današnjih in jutrišnjih atrakcij, temveč priložnost za poglobljeno (avto)refleksijo. Ki jo je treba natančno dozirati, poznavalsko degustirati in se – če si umetniško delo to zasluži – nato povsem prepustiti njegovim čarom. Nekako tako kot je znal vsako popoldne počasi popiti kozarček refoška in je bil na izletu po New Yorku navkljub vsem tamkajšnjim čudesom sila nejevoljen, ker te sorte vina ni uspel stakniti v nobenem baru. Ob tem je bil izredno očarljiv sogovornik, ki je z nekaj ironije, vendar povsem brez cinizma opazoval ta svet, zelo zadržan v svojih željah in zahtevah, vendar po svoje bonvivan. Kot rečeno, nekdo iz nekega drugega časa.
Slavko Pezdir. FOTO: Jože Suhadolnik
Slavko Pezdir
Ko sva jeseni 1970 s Petrom Kolškom vpisala na ljubljanski filozofski fakulteti slovenistiko in komparativistiko, se še nisva poznala, čeprav sva oba prihajala s celjskega, le da iz različnih krajev in z različnih gimnazij. Poslej sva sva si skorajda brez trajnejše časovne prekinitve tovariško in prijateljsko delila študijske in delovne interese ter poklicne izzive, znance, prijatelje ter delovne kolege in sodelavce vse do upokojitve, ki sva jo oba dočakala kot dolgoletna časnikarja oziroma sodelavca v uredništvu Delove kulture.
Kot dolgoletni časopisni urednik, časnikar, kolumnist, kritik, publicist in pesnik bo ostal pokojni stanovski kolega in osebni prijatelj v meni trajno zapisan s svojo človeško dobrodušnostjo, zaupljivostjo in lahkotno samoironijo, široko razgledanostjo in hladno razumniško distanco, blago posmehljivostjo, jezikovno in slogovno izbrušenostjo ter zgledno ekonomičnostjo izbranega izrazja. Do zadnjih ur je ostal zgledno zvest sebi, svojemu življenjskemu izkustvu in prepričanju, izbranim vrednotam ter interesom, a tudi zemeljski naravi, njenim čudežem in darovom ter svojim najbližjim družinskim članom, prijateljem in stanovskim kolegom.
Ko sva jeseni 1970 s Petrom Kolškom vpisala na ljubljanski filozofski fakulteti slovenistiko in komparativistiko, se še nisva poznala, čeprav sva oba prihajala s celjskega, le da iz različnih krajev in z različnih gimnazij. Poslej sva sva si skorajda brez trajnejše časovne prekinitve tovariško in prijateljsko delila študijske in delovne interese ter poklicne izzive, znance, prijatelje ter delovne kolege in sodelavce vse do upokojitve, ki sva jo oba dočakala kot dolgoletna časnikarja oziroma sodelavca v uredništvu Delove kulture.
Kot dolgoletni časopisni urednik, časnikar, kolumnist, kritik, publicist in pesnik bo ostal pokojni stanovski kolega in osebni prijatelj v meni trajno zapisan s svojo človeško dobrodušnostjo, zaupljivostjo in lahkotno samoironijo, široko razgledanostjo in hladno razumniško distanco, blago posmehljivostjo, jezikovno in slogovno izbrušenostjo ter zgledno ekonomičnostjo izbranega izrazja. Do zadnjih ur je ostal zgledno zvest sebi, svojemu življenjskemu izkustvu in prepričanju, izbranim vrednotam ter interesom, a tudi zemeljski naravi, njenim čudežem in darovom ter svojim najbližjim družinskim članom, prijateljem in stanovskim kolegom.
Jožica Grgič. FOTO: Jože Suhadolnik
Jožica Grgič
Peter Kolšek je imel dobrodušen obraz. S takim obrazom je pogosto rekel marsikaj, kar ni bilo dobrodušno, ampak zbadljivo, posmehljivo, obešenjaško ... Njemu ni nihče ničesar zameril, kajti dobrodušni obraz je bil odsev njegovega dobronamernega in iskrenega značaja. Nihče mu ni zameril tudi zato, ker je užival spoštovanje vseh sodelavcev, četudi smo se znali iz njega tudi ponorčevati – zaradi njegovega trmastega vztrajanje pri svojem in nekaterih pogledov, ki so se nam zdeli zastareli. Mnenje, vselej neomajno, pa je imel o vsem in ga je tudi povedal. Tako je znal pokomentirati tudi oblačila sodelavk, predvsem smo bile vedno deležne njegove pohvale, če smo prišle v službo v lahkotnih oblekah ali krilih živahnejših barv. Najbolj so mi všeč ženske v krilih, ki plapolajo in na katerih je cvetlični vzorec, je nekoč dejal. Bilo je smešno, kajti že dolgo ni bilo videti nobene ženske v krilu, kakršnega je opisal, in ko sem ga vprašala, zakaj mu je to tako lepo, je rekel, da je že kot fantek občudoval tako oblečene ženske in tako je ostalo.
Peter je bil z eno nogo v prejšnjem času, z drugo nogo pa v tem trenutku, s katerim si ni bil nikoli docela domač, a ga je vanj silil novinarski poklic. Digitalni svet mu je bil tuj, domače mu je bilo življenje, domači smo mu bili ljudje, ki smo z njim prehodili del življenjske poti, domače mu je bilo naše druženje v zanj nujni domači gostilni s prav tako hrano in s prav točno določeno sorto vina. Če smo izbrali gostilno, ki tega ni imela, ni skrival nezadovoljstva.
Peter Kolšek je bil človek železnih navad, že kar obredov, ki se jim dobesedno za nobeno ceno ni bil pripravljen odpovedati. Vsi smo jih poznali – saj Peter ni ničesar skrival ali se pretvarjal –, ter se na ta račun šalili, a smo to zvestobo njim, ki je v njegovem primeru pomenila tudi zvestobo sebi, spoštovali. Na seznamu njegovih obredov je bilo tudi pisanje kolumn za Delovo Sobotno prilogo še po upokojitvi in vse do smrti kljub težki bolezni.
Peter Kolšek je imel dobrodušen obraz. S takim obrazom je pogosto rekel marsikaj, kar ni bilo dobrodušno, ampak zbadljivo, posmehljivo, obešenjaško ... Njemu ni nihče ničesar zameril, kajti dobrodušni obraz je bil odsev njegovega dobronamernega in iskrenega značaja. Nihče mu ni zameril tudi zato, ker je užival spoštovanje vseh sodelavcev, četudi smo se znali iz njega tudi ponorčevati – zaradi njegovega trmastega vztrajanje pri svojem in nekaterih pogledov, ki so se nam zdeli zastareli. Mnenje, vselej neomajno, pa je imel o vsem in ga je tudi povedal. Tako je znal pokomentirati tudi oblačila sodelavk, predvsem smo bile vedno deležne njegove pohvale, če smo prišle v službo v lahkotnih oblekah ali krilih živahnejših barv. Najbolj so mi všeč ženske v krilih, ki plapolajo in na katerih je cvetlični vzorec, je nekoč dejal. Bilo je smešno, kajti že dolgo ni bilo videti nobene ženske v krilu, kakršnega je opisal, in ko sem ga vprašala, zakaj mu je to tako lepo, je rekel, da je že kot fantek občudoval tako oblečene ženske in tako je ostalo.
Peter je bil z eno nogo v prejšnjem času, z drugo nogo pa v tem trenutku, s katerim si ni bil nikoli docela domač, a ga je vanj silil novinarski poklic. Digitalni svet mu je bil tuj, domače mu je bilo življenje, domači smo mu bili ljudje, ki smo z njim prehodili del življenjske poti, domače mu je bilo naše druženje v zanj nujni domači gostilni s prav tako hrano in s prav točno določeno sorto vina. Če smo izbrali gostilno, ki tega ni imela, ni skrival nezadovoljstva.
Peter Kolšek je bil človek železnih navad, že kar obredov, ki se jim dobesedno za nobeno ceno ni bil pripravljen odpovedati. Vsi smo jih poznali – saj Peter ni ničesar skrival ali se pretvarjal –, ter se na ta račun šalili, a smo to zvestobo njim, ki je v njegovem primeru pomenila tudi zvestobo sebi, spoštovali. Na seznamu njegovih obredov je bilo tudi pisanje kolumn za Delovo Sobotno prilogo še po upokojitvi in vse do smrti kljub težki bolezni.
Jelka Šutej Adamič. FOTO: Jože Suhadolnik
Jelka Šutej Adamič
»Oj, pravkar sem se vrnila in se ti kar takoj javljam. Šumenje morja, dišave bližajočega poletja, dobra družba. In ti? Na balkonu že čakaš pogled na prve letošnje akacije, katerih cvetovi te spominjajo na bele ženske hlačke, ki se sušijo v vetru. In se jeziš, da pomladi ne boš zmogel ujeti od blizu ...«
In s kom se bom zdaj »pogovarjala« v noči, komu skušala predstaviti vse lepote dneva in natrositi zrna žalosti? Kje boš v jutrih, ko bom odprla siv računalnik, da bi na mejlu našla tvoje izbrane besede, spodbudne misli ter mračne skrbi vse bolj nemočnega telesa? Med zadnjimi, predprvomajskimi, je zvenelo takole: »Noge mi razpadajo, vnetje na desni goleni se ne unese, za povrh me je začelo spet srbeti. Sliši se grozno in tako tudi je. Prekleti prazniki!!«
Listam tvoje pesmi, tako bom vedno s teboj. In živi so spomini – koliko divjega smo prestali skupaj, med novinarjenjem in zunaj njega, se smejali tvojim računalniškim prigodam, sočustvovali s teboj, ko si pripovedoval, kako neznansko nadležni so beneški komarji, godrnjal, če v gostilni, kjer smo martinovali, niso premogli juhe. Pilil si naša besedila z izbranim besednjakom, posredno pa si nas učil s svojimi publicističnimi biseri, še do zadnjega sem težko pričakovala Sobotno prilogo, v kateri je bila tvoja kolumna, vedno hkrati poučna in lirična, odločna in mehko zaobljena.
Pisala ti bom tja, morda v Sapfin vrt, kamor si si zaželel stopiti v eni od svojih pesmi: »... naj pridem v tvoj vrt! Naj si napasem oči na tvojih dekletih, naj vidim, kako jim pristojijo ogrinjala ...«
»Oj, pravkar sem se vrnila in se ti kar takoj javljam. Šumenje morja, dišave bližajočega poletja, dobra družba. In ti? Na balkonu že čakaš pogled na prve letošnje akacije, katerih cvetovi te spominjajo na bele ženske hlačke, ki se sušijo v vetru. In se jeziš, da pomladi ne boš zmogel ujeti od blizu ...«
In s kom se bom zdaj »pogovarjala« v noči, komu skušala predstaviti vse lepote dneva in natrositi zrna žalosti? Kje boš v jutrih, ko bom odprla siv računalnik, da bi na mejlu našla tvoje izbrane besede, spodbudne misli ter mračne skrbi vse bolj nemočnega telesa? Med zadnjimi, predprvomajskimi, je zvenelo takole: »Noge mi razpadajo, vnetje na desni goleni se ne unese, za povrh me je začelo spet srbeti. Sliši se grozno in tako tudi je. Prekleti prazniki!!«
Listam tvoje pesmi, tako bom vedno s teboj. In živi so spomini – koliko divjega smo prestali skupaj, med novinarjenjem in zunaj njega, se smejali tvojim računalniškim prigodam, sočustvovali s teboj, ko si pripovedoval, kako neznansko nadležni so beneški komarji, godrnjal, če v gostilni, kjer smo martinovali, niso premogli juhe. Pilil si naša besedila z izbranim besednjakom, posredno pa si nas učil s svojimi publicističnimi biseri, še do zadnjega sem težko pričakovala Sobotno prilogo, v kateri je bila tvoja kolumna, vedno hkrati poučna in lirična, odločna in mehko zaobljena.
Pisala ti bom tja, morda v Sapfin vrt, kamor si si zaželel stopiti v eni od svojih pesmi: »... naj pridem v tvoj vrt! Naj si napasem oči na tvojih dekletih, naj vidim, kako jim pristojijo ogrinjala ...«
Blaž Lukan. FOTO: Blaž Samec
Blaž Lukan
»Nikoli se ne bi mislil, da me boš kdaj prevažal s čolnom po morju,« mi je rekel, ko sem ga neko zvezdno noč odpeljal k Jelki na nasprotno stran kanala. In jaz si nikoli nisem mislil, da se bom kdaj na tak način – in tako zgodaj – poslavljal od njega. Bil je tudi moj urednik, vedno kratek in jedrnat v napotkih ter duhovit in natančen v komentarjih, predvsem pa nepopustljiv. Ena mojih prvih nalog na Delu je bil članek o Antonu Martinu Slomšku. Nič ni pomagalo izmotavanje, da ničesar ne vem o tej temi in da sploh nimam odnosa do nje, to je bila preprosto novinarska naloga, ki se ji ni bilo mogoče izogniti; kar naj si vzamem čas … Ja, nepopustljivost se mi zdi najboljša oznaka za njegovo vztrajnost, doslednost, nekakšno nujnost, ki ji potem, ko jo je prepoznal, ni bilo mogoče ugovarjati.
Nepopustljivost do sebe, kolegov, prijateljev, družbe, politike, nepopustljivost, ki je več kot zgolj trma, je etična kategorija, ki kakor da ni iz tega časa in sveta. In prav tak se mi je Peter včasih zdel: kakor da prihaja iz nekega drugega časa, čeprav ga je, paradoksno, njegov čas močno zanimal in vznemirjal; dokaz je njegovo pristno zanimanje za film. Ampak tako domače se je počutil, denimo, v klasični slovenski literaturi, ta »klasičnost« in občutek za red sta se odražala tudi v slogu njegovih kolumn, celo najobičajnejših novinarskih člankov, predvsem pa v njegovi poeziji. A klasičnost, nujno dopolnjena z vitalizmom, nenavadno nalezljivim veseljem do življenja, s smislom za lepo preprostost, z neubranljivim humorjem in s treznim razumevanjem neprijetnih tem, pa z iskrenim sočutjem do bližnjih. – Vse to je bil Peter, pravzaprav je Peter, kakršen bo ostal v mojem spominu.
»Nikoli se ne bi mislil, da me boš kdaj prevažal s čolnom po morju,« mi je rekel, ko sem ga neko zvezdno noč odpeljal k Jelki na nasprotno stran kanala. In jaz si nikoli nisem mislil, da se bom kdaj na tak način – in tako zgodaj – poslavljal od njega. Bil je tudi moj urednik, vedno kratek in jedrnat v napotkih ter duhovit in natančen v komentarjih, predvsem pa nepopustljiv. Ena mojih prvih nalog na Delu je bil članek o Antonu Martinu Slomšku. Nič ni pomagalo izmotavanje, da ničesar ne vem o tej temi in da sploh nimam odnosa do nje, to je bila preprosto novinarska naloga, ki se ji ni bilo mogoče izogniti; kar naj si vzamem čas … Ja, nepopustljivost se mi zdi najboljša oznaka za njegovo vztrajnost, doslednost, nekakšno nujnost, ki ji potem, ko jo je prepoznal, ni bilo mogoče ugovarjati.
Nepopustljivost do sebe, kolegov, prijateljev, družbe, politike, nepopustljivost, ki je več kot zgolj trma, je etična kategorija, ki kakor da ni iz tega časa in sveta. In prav tak se mi je Peter včasih zdel: kakor da prihaja iz nekega drugega časa, čeprav ga je, paradoksno, njegov čas močno zanimal in vznemirjal; dokaz je njegovo pristno zanimanje za film. Ampak tako domače se je počutil, denimo, v klasični slovenski literaturi, ta »klasičnost« in občutek za red sta se odražala tudi v slogu njegovih kolumn, celo najobičajnejših novinarskih člankov, predvsem pa v njegovi poeziji. A klasičnost, nujno dopolnjena z vitalizmom, nenavadno nalezljivim veseljem do življenja, s smislom za lepo preprostost, z neubranljivim humorjem in s treznim razumevanjem neprijetnih tem, pa z iskrenim sočutjem do bližnjih. – Vse to je bil Peter, pravzaprav je Peter, kakršen bo ostal v mojem spominu.
Milan Vogel. FOTO: Jože Suhadolnik
Milan Vogel
S Petrom smo se poznali dolgo, a se je to poznanstvo žal prehito končalo. Pa saj se ni. Vedno bo sedel za našo mizo, dobrovoljen, tudi malo namrščen, če mu kaj ni bilo všeč. Tak je bil in takega smo z veseljem sprejemali. Še posebno dekleta so večkrat potočila kakšno solzo razočaranja, da niso edina v njegovem svetu širokega obzorja ženskega sveta. Če pomislim samo na uredništvo kulturne redakcije, smo bili drugi moški v primerjavi z njim palčki. O njegovih kvalitetah je bilo že veliko lepega povedanega, zato bom sam opozoril le na nakaj trnutkov iz več kot štiridesetletnega sobivanja.
Nepozabno je, ko smo v bivšem stanovanju starši na veliko debatirali v kuhinji, otroka, Mica in Voranc, pa sta v sobi z barvicami pobarvala stene in si hodila umivat roke k sosedom, da ne bi mi opazili. Ali zimski dnevi na Starem vrhu, kamor nismo nesli vina, ker mu je tast rekel, da je v koči. A na vseh steklenicah je pisalo “strup” in si ga nismo upali piti. A Strup se je pisal vinogradnik.
Znana so njegova pota po vino v Belo krajino k mojemu sosedu, kjer so bile ob vinu tudi klobase. Enega od dogodkov je opisal tudi Milan Kleč v svoji knjig Knjige. Ker je prišel ves »ogvantan«, ga je Peter označil za mrliškega oglednika. Vsem, ki smo bili iz kulturne redakcije na martinovanju v Kočah, kjer je natakar sedmim ljudem skoraj vsako uro natočil iz buteljke vino, pa še ga je ostalo v steklenici, bo ostalo v spominu, kako je Peter vse bolj mrko gledal, potem pa le rekel: »Ali v tej hiši nimate poštenega vina, da bi ga postavili na mizo!« In še se bi našlo podobnih trenutkov.
Peter nikoli ni bil pesimističen, ob mojem zadnjem obisku pri njem na velikonočno nedeljo pa je bil precej potrt.
S Petrom smo se poznali dolgo, a se je to poznanstvo žal prehito končalo. Pa saj se ni. Vedno bo sedel za našo mizo, dobrovoljen, tudi malo namrščen, če mu kaj ni bilo všeč. Tak je bil in takega smo z veseljem sprejemali. Še posebno dekleta so večkrat potočila kakšno solzo razočaranja, da niso edina v njegovem svetu širokega obzorja ženskega sveta. Če pomislim samo na uredništvo kulturne redakcije, smo bili drugi moški v primerjavi z njim palčki. O njegovih kvalitetah je bilo že veliko lepega povedanega, zato bom sam opozoril le na nakaj trnutkov iz več kot štiridesetletnega sobivanja.
Nepozabno je, ko smo v bivšem stanovanju starši na veliko debatirali v kuhinji, otroka, Mica in Voranc, pa sta v sobi z barvicami pobarvala stene in si hodila umivat roke k sosedom, da ne bi mi opazili. Ali zimski dnevi na Starem vrhu, kamor nismo nesli vina, ker mu je tast rekel, da je v koči. A na vseh steklenicah je pisalo “strup” in si ga nismo upali piti. A Strup se je pisal vinogradnik.
Znana so njegova pota po vino v Belo krajino k mojemu sosedu, kjer so bile ob vinu tudi klobase. Enega od dogodkov je opisal tudi Milan Kleč v svoji knjig Knjige. Ker je prišel ves »ogvantan«, ga je Peter označil za mrliškega oglednika. Vsem, ki smo bili iz kulturne redakcije na martinovanju v Kočah, kjer je natakar sedmim ljudem skoraj vsako uro natočil iz buteljke vino, pa še ga je ostalo v steklenici, bo ostalo v spominu, kako je Peter vse bolj mrko gledal, potem pa le rekel: »Ali v tej hiši nimate poštenega vina, da bi ga postavili na mizo!« In še se bi našlo podobnih trenutkov.
Peter nikoli ni bil pesimističen, ob mojem zadnjem obisku pri njem na velikonočno nedeljo pa je bil precej potrt.
Valentina Plahuta Simčič FOTO: Jože Suhadolnik
Valentina Plahuta Simčič
Ko pomislim na Petra, pomislim na veliko lepih stvari. Pomislim denimo na zlate čase kulturne redakcije Dela pred dvajsetimi leti, ko je v četrtem nadstropju Dela vrelo od dobre energije, idej in veselja nad delom, ki smo ga opravljali. Srčika te redakcije je bil prav Peter Kolšek.
Novinar in urednik, ki je s svojo dobrodušno in humorno pojavo mehčal delovne napore svoje redakcije, ki je z ostrino in pronicljivostjo duha predstavljal pravega vodjo te raznolike in muhave družbe novinarjev, ki je bil s poštenim in nepreračunljivim odnosom do ljudi in sveta okoli sebe nesporna moralna avtoriteta.
Zame je bil Peter učitelj. Hote ali nehote sem se trudila zašpičiti stavke tako, kot jih je znal on, a sem v tem seveda vedno žalostno spodletela. Pisati tako, kot je znal Peter Kolšek, je znal samo Peter Kolšek, bil je briljanten in neponovljiv.
Kolikokrat sem se ustavila ob kakem njegovem stavku in razmišljala, kako ga je lahko naenkrat presvetila tako lepa metafora kot nagajiv humor, pa čeprav je bila tematika, o kateri je bilo govora, povsem banalna bogvekateraže kulturnopolitična zdraha. Petru je bil v zibelko položen redek pisateljski talent, ki se je plemenitil in navdihoval pri slovenski literaturi, hkrati pa je ohranil nekaj štajerske podeželske navihanosti in nagajivosti.
Po zlatih časih za slovensko časopisje in kulturo so prišli malce drugačni časi, marsikaj se je sfižilo, a o tem na tem mestu nima smisla razpravljati. Hvaležna sem za čas, ki sem ga imela priložnost preživeti kot Petrova sodelavka.
Ko pomislim na Petra, pomislim na veliko lepih stvari. Pomislim denimo na zlate čase kulturne redakcije Dela pred dvajsetimi leti, ko je v četrtem nadstropju Dela vrelo od dobre energije, idej in veselja nad delom, ki smo ga opravljali. Srčika te redakcije je bil prav Peter Kolšek.
Novinar in urednik, ki je s svojo dobrodušno in humorno pojavo mehčal delovne napore svoje redakcije, ki je z ostrino in pronicljivostjo duha predstavljal pravega vodjo te raznolike in muhave družbe novinarjev, ki je bil s poštenim in nepreračunljivim odnosom do ljudi in sveta okoli sebe nesporna moralna avtoriteta.
Zame je bil Peter učitelj. Hote ali nehote sem se trudila zašpičiti stavke tako, kot jih je znal on, a sem v tem seveda vedno žalostno spodletela. Pisati tako, kot je znal Peter Kolšek, je znal samo Peter Kolšek, bil je briljanten in neponovljiv.
Kolikokrat sem se ustavila ob kakem njegovem stavku in razmišljala, kako ga je lahko naenkrat presvetila tako lepa metafora kot nagajiv humor, pa čeprav je bila tematika, o kateri je bilo govora, povsem banalna bogvekateraže kulturnopolitična zdraha. Petru je bil v zibelko položen redek pisateljski talent, ki se je plemenitil in navdihoval pri slovenski literaturi, hkrati pa je ohranil nekaj štajerske podeželske navihanosti in nagajivosti.
Po zlatih časih za slovensko časopisje in kulturo so prišli malce drugačni časi, marsikaj se je sfižilo, a o tem na tem mestu nima smisla razpravljati. Hvaležna sem za čas, ki sem ga imela priložnost preživeti kot Petrova sodelavka.
Tina Lešničar Foto Tomi Lombar/delo
Tina Lešničar
Ko smo pred leti kolegi s kulturne redakcije Petru v slovo od Dela, ki ga nikoli ni zares zapustil, pisali kratke črtice spominov, da bi mu jih prebrali na poslovilni zabavi v Šestici, sem zapisala, da pravzaprav ne vem, kateri dogodek bi v zvezi s Petrom popisala, ker so zame prav vsi posebni. Tudi še tako banalni, kot je ta, ko sva šla enkrat na Berlinalu skupaj na kavo in se je skeptično namuznil ob novih čevljih, ki sem si jih kupila, da bi med filmsko mrzlico potešila svojo nečimrnost. Vsakič, ko pomislim na Petra Kolška, me prevzame globoko spoštovanje do neizpodbitne avtoritete slovenskega novinarstva, ob tem pa me objame val človeške topline in razumevanja, ki ju je oddajal.
Bil je moj prvi urednik in tega ne pozabiš nikoli. Ko sem prvič prišla na kulturo poleti leta 1999 kot študentka, da bi nadomeščala tajnico na dopustu, mi je že drugi dan zaupal pisanje novičk. To me je navdalo z neverjetnim ponosom in mi vzbudilo iskrico upanja, da novinarstvo v resnici lahko postane moj poklic. Čeprav so me njegovi članki spravljali v obup, češ da nikoli ne bom sposobna pisati tako domišljenih, tehtnih in lepih stavkov. Vedno mi je dal vedeti, da sem nepogrešljiv član redakcije, in vsak njegov napotek sem si resno vzela k srcu. Znal je iz mlade, zelene novinarke izvleči tisto, česar še sama ni vedela, da premore. S svojo razgledanostjo, dostojanstvenim razumevanjem bistva stvari je bil kot človek širokega horizonta, vedno zgled in mentor, h kateremu se lahko kadarkoli zatečeš po mnenje ali nasvet.
Danes, ko ga ni več, prebiram njegove članke in kolumne, ki ostajajo za njim, iz njih pa v življenje spet kličejo njegovo lucidno misel in z zdravo mero ironije zabeljen humor.
Ko smo pred leti kolegi s kulturne redakcije Petru v slovo od Dela, ki ga nikoli ni zares zapustil, pisali kratke črtice spominov, da bi mu jih prebrali na poslovilni zabavi v Šestici, sem zapisala, da pravzaprav ne vem, kateri dogodek bi v zvezi s Petrom popisala, ker so zame prav vsi posebni. Tudi še tako banalni, kot je ta, ko sva šla enkrat na Berlinalu skupaj na kavo in se je skeptično namuznil ob novih čevljih, ki sem si jih kupila, da bi med filmsko mrzlico potešila svojo nečimrnost. Vsakič, ko pomislim na Petra Kolška, me prevzame globoko spoštovanje do neizpodbitne avtoritete slovenskega novinarstva, ob tem pa me objame val človeške topline in razumevanja, ki ju je oddajal.
Bil je moj prvi urednik in tega ne pozabiš nikoli. Ko sem prvič prišla na kulturo poleti leta 1999 kot študentka, da bi nadomeščala tajnico na dopustu, mi je že drugi dan zaupal pisanje novičk. To me je navdalo z neverjetnim ponosom in mi vzbudilo iskrico upanja, da novinarstvo v resnici lahko postane moj poklic. Čeprav so me njegovi članki spravljali v obup, češ da nikoli ne bom sposobna pisati tako domišljenih, tehtnih in lepih stavkov. Vedno mi je dal vedeti, da sem nepogrešljiv član redakcije, in vsak njegov napotek sem si resno vzela k srcu. Znal je iz mlade, zelene novinarke izvleči tisto, česar še sama ni vedela, da premore. S svojo razgledanostjo, dostojanstvenim razumevanjem bistva stvari je bil kot človek širokega horizonta, vedno zgled in mentor, h kateremu se lahko kadarkoli zatečeš po mnenje ali nasvet.
Danes, ko ga ni več, prebiram njegove članke in kolumne, ki ostajajo za njim, iz njih pa v življenje spet kličejo njegovo lucidno misel in z zdravo mero ironije zabeljen humor.
