Unesco: Cena svetovne dediščine

Kitajska in Italija tekmujeta med seboj v zanimivi tekmi, katera od teh držav s starodavno civilizacijo ima več krajevnih znamenitosti na seznamu svetovne dediščine organizacije OZN za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco).

Za kratek čas je vodila Kitajska, potem ko so na zasedanju odbora za svetovno dediščino 8. julija v Krakovu na seznam dodali otoček Gulangyu, ki leži zraven mesta Xiamen v pokrajini Fujian na jugu države.

Toda ko je Unesco v svetovno dediščino uvrstil benečanske obrambne utrdbe, zgrajene med 15. in 17. stoletjem, sta si državi razdelili prvo mesto. Tako Kitajska kot Italija imata zdaj vsaka po 52 krajevnih znamenitosti z dragoceno svetovno dediščino ter prepričljivo vodita pred Španijo, ki jih ima 46, ter Francijo z 42 znamenitostmi in Nemčijo z 41 krajevnimi znamenitostmi.

Vodilni položaj je Kitajska zasedla v primernem trenutku – ravno takrat, ko je država praznovala 30. obletnico pridružitve Unescu.

Wulingyuan, čudežen gozd z naravnimi stolpi iz kremenovega peščenjaka v pokrajini Huan, je na seznamu svetovne dediščine od leta 1992. Foto: Wikipedia

Po več desetletjih zanemarjanja kulturne zapuščine in po desetletni veliki kulturni revoluciji, med katero je bilo politično primerneje uničiti katero od starih zgradb ali spomenikov kakor jih zaščititi pred vandalstvom rdečegardistov, se je Kitajska leta 1987 pridružila tej organizaciji OZN. Pod Unescovo zaščito se je tako prvič znašlo šest krajevnih znamenitosti, med katerimi so bili Kitajski zid, cesarski palači Prepovedano mesto in Mukden ter najdišče »pekinškega človeka« v Zhoukoudianu pa tudi gora Tai v pokrajini Šandong.

Po streznitvi po obdobju uničevanja, ki je temeljilo na prepričanju, da »nova Kitajska« nikoli ne bo zaživela, če ne razbijejo temeljev fevdalne družbe in večtisočletnega cesarstva, je politično vodstvo v Pekingu naredilo obrat za 180 stopinj. Vse, kar so radikalni rdečegardisti razbijali, je bilo naenkrat deležno velike pozornosti in kolikor bolj so tujci, zlasti Japonci in Američani, ponujali denarno in tehnološko pomoč za obnovo, denimo Prepovedanega mesta in nato tudi Kitajskega zidu, toliko bolj so Kitajci občutili, da so prav to simboli njihovega nacionalnega ponosa.

Uničevanje dediščine zaradi gradnje

Kljub temu so leta na prehodu med tisočletjema posvetili predvsem gradnji. In to zelo različni. Gradili so ceste in železnice, letališča in trgovska središča, stanovanjske bloke in poslovne nebotičnike, pri tem pa pogosto na žrtveni oltar pospešenega razvoja polagali stare mestne četrti skupaj z dragocenimi objekti s tisočletno zgodovino. Ko so, denimo, v središču Pekinga v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj s hongkonškimi vlagatelji gradili poslovno središče Oriental Plaza, so porušili enega redkih gledališč pekinške opere, zgrajenega v obdobju dinastije Qing. In ko so blizu Trga nebeškega miru na začetku tega stoletja gradili sodobno stavbo središča za scenske umetnosti, so z zemljo zravnali celotno četrt »hutong« z ozkimi ulicami in tradicionalnimi hišami iz obdobij dinastij Ming in Qing.

Več starodavnih templjev so potopili, ko so na reki Jangce zgradili jez Treh sotesk, in po podatkih Sklada za svetovno dediščino so kar 70 odstotkov kitajskih krajevnih zgodovinskih znamenitosti, uvrščenih med spomenike prve ali druge stopnje, uničili v zadnjih 25 letih, da bi naredili prostor za gradnjo sodobnih mest.

Pod Unescovo zaščito je seveda tudi Kitajski zid. Foto: Wikipedia

Rušili so svojo identiteto

Nato je Kitajska spoznala, da je to, kar so porušili, pravzaprav njena identiteta. Zato se je posvetila rekonstrukciji uničenega, zaščiti preostalega in obnovi poškodovanega. Na začetku tega desetletja je namenila več kot 15 milijard dolarjev za obnovo starega dela mesta Xi'an, prve prestolnice kitajskega cesarstva, združenega v 3. stoletju pred našim štetjem. Več kot 1000 ljudi so preselili iz tiste mestne četrti, v kateri so rekonstruirali cesarsko rezidenco Daming iz obdobja dinastije Tang.

Po eni strani si je starodavna država prizadevala zaščititi kulturne spomenike zaradi povečevanja števila turistov na Kitajskem, po drugi strani pa si je želela v vsem biti prva. Zlasti kadar gre za dokaze o njeni civilizacijski veličini.

Pokrajine so se začele močno truditi, da bi se uvrstile na Unescov seznam svetovne dediščine, saj je to pomenilo, da bodo od osrednje vlade dobile veliko denarja za ohranjanje dragocenih krajevnih znamenitosti.

Zavest o pomenu kulturnih dragocenosti se je na Kitajskem resda na splošno okrepila, vendar so se ponekod krajevni uradniki odločili za cenene metode restavriranja, ki so pravzaprav bliže uničevanju. Tako so, denimo, del Kitajskega zidu Xiaohekou v pokrajini Liaoning leta 2014 kratko malo zabetonirali, menda zato, da bi obiskovalce zaščitili pred padajočim kamenjem s starodavne stavbe, stare več kot 700 let. Iz znamenitega mostu so naredili poceni betonsko cesto.

Potem ko so z vseh strani kritizirali krajevno vodstvo v Liaoningu, so se restavriranja drugih delov Kitajskega zidu letos lotili s tradicionalnimi tehnikami. Pri Jiankouju, 70 kilometrov od Pekinga, poškodovane dele starodavnega zidu obnavljajo ne samo s starimi materiali, denimo s sivimi opekami in z riževo sluzjo, ampak tudi tako, da jim pomagajo mule, ki lahko edine prinesejo vse, kar potrebujejo za obnovo tega spomenika neprecenljive vrednosti, ne da bi se pri tem zid dodatno poškodoval.

Najvišje mesto na Unescovem seznamu

Kitajska je zasedla najvišje mesto na Unescovem seznamu, vendar ima še približno petdeset krajevnih znamenitosti in kulturnih spomenikov, za katere namerava zaprositi, da bi prejeli medaljo svetovne dediščine. Toda prav tu se pogosto pojavijo težave: prošnja je zelo draga, in ko jo organizacija OZN odobri, krajevna vlada, pristojna za krajevno znamenitost, poskuša na vse načine povrniti vložena sredstva.

Samo v šestih letih po tem, ko so Wulingyuan, čudežen gozd z naravnimi stolpi iz kremenovega peščenjaka v pokrajini Huan, dodali na Unescov seznam leta 1992, so na razdalji 39 kilometrov okoli zaščitenega parka zgradili več kot 400 hotelov ter nekaj sto prodajaln in drugih turističnih objektov, s katerimi je krajevna vlada poskušala povrniti denar, porabljen za postopek pri OZN.

Tudi Unescovi strokovnjaki pogosto pravijo, da jih skrbi zaradi protiučinkov statusa svetovne dediščine na ohranjanje nekaterih krajevnih znamenitosti. Ugotavljajo, da je bila pred tremi desetletji uvrstitev nekega kulturnega spomenika ali naravnega parka na Unescov seznam bolj povezana s ponosom kakor z dobičkom. Vse se je spremenilo, potem ko so leta 1997 na seznam uvrstili mesti Pingyao v pokrajini Shanxi in Lijiang v pokrajini Junan. Samo v letu dni od takrat se je število obiskovalcev starodavnega mesteca Pingyao dobesedno potrojilo, prav za tolikokrat so se povečali tudi proračunski prihodki krajevne vlade do leta 2000. Podobno gospodarsko preobrazbo je doživelo mestece Lijiang, tekma za prostor na Unescovem seznamu pa je tako pridobila popolnoma drug pomen.

Samo letos je Unesco dodal dve novi kitajski krajevni znamenitosti na svoj seznam. Prva je tibetanska regija Hoh Xil (oziroma Kekexili, kakor ji pravijo Kitajci) v pokrajini Qinghai. Aktivisti za tibetanske pravice so se organizaciji OZN pritožili, češ da bo večja pozornost turistov, namenjena tej planoti, pospešila razseljevanje tibetanskih nomadskih živinorejcev.

Uvrstitev druge znamenitosti, otočka Gulangyu, na seznam svetovne dediščine je takoj spodbudila val dvomov o tem, ali bo slava res pomagala ohraniti ta kraj. Otok, na katerega je prepovedano priti z motornimi vozili in s kolesi, privlači turiste kot eden najlepših primerov mešanja kultur in narodnosti skozi zgodovino, vendar je že sedanjih deset milijonov obiskovalcev, kolikor jih obišče Gulangyu vsako leto, vir velikih zaslužkov za 20.000 tamkajšnjih prebivalcev in hkrati čedalje večje zaskrbljenosti zaradi neizogibnega propadanja vsega, po čemer bo korakalo še več turistov.

Tako mora Kitajska čedalje pogosteje razmišljati o vprašanju, kako promovirati svojo kulturno dediščino in naravne lepote ter jih hkrati zaščititi pred škodljivimi stranmi turizma. Zveni znano? Vsekakor. Toda kje je rešitev?