Veliki Prešernovi nagradi fotografu Stojanu Kerblerju in koreografu ter plesalcu Milku Šparembleku
Upravni odbor Prešernovega sklada je razglasil letošnje prejemnike najvišjih nagrad za dosežke na področju umetnosti.
Odpri galerijo
Prijatelja, 1970, fotografija na srebroželatinskem papirju. FOTO: Stojan Kerbler
V ljubljanski Operi je potekala razglasitev ene najtežje pričakovanih vsakoletnih novic na kulturnem koledarju. Upravni odbor Prešernovega sklada, ki ga od lanskega oktobra vodi Ira Ratej, je objavil letošnji seznam Prešernovih nagrajencev, dobitnikov tradicionalno najvišjih slovenskih nagrad za dosežke na področju umetnosti in kulture.
Nagrade ohranjajo tradicionalen okvir. Prešernovo nagrado prejmejo ustvarjalci, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko kulturno zakladnico, nagrado Prešernovega sklada pa prejmejo ustvarjalci za umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih pred podelitvijo in prav tako pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice.
Aktualni minister za kuturo Zoran Poznič je uvodoma znova opozoril, da so slovenski umetnostni dosežki včasih premalo cenjeni. Tisto, kar je najžlahtnejše, je večkrat prezanemarjeno. Kulturno segamo do zvezd, je prepričan.
Odbor Prešernovega sklada, ki se mu letos izteče mandat, je po besedah Ratejeve prejel 41 predlogov za Prešernovo nagrado in 63 predlogov za nagrado Prešernovega sklada. Strokovne komisije so odboru predložile 20 končnih predlogov, 7 za Prešernovo nagrado in 13 za nagrado Prešernovega sklada.
Nova predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada je Ira Ratej
Möderndorfer odstopil iz UO Prešernovega sklada, vlada za nadomestnega člana predlagala Aleša Novaka
Veliki Prešernovi nagradi prejmeta:
fotograf Stojan Kerbler
koreograf in plesalec Milko Šparemblek
igralka Nina Ivanišin
akordeonist in skladatelj Luka Juhart
režiser Rok Biček
kostumograf Alan Hranitelj
oblikovalec Nejc Prah
prevajalka Suzana Koncut
Kot vselej bodo nagrade tudi letos podelili na slavnosti v Cankarjevem domu 7. februarja, večer pred kulturnim praznikom, ki je posvečen Francetu Prešernu. Letošnje nagrade bodo podelili že štiriinsedemdesetič.
Mojster fotografije, ptujski fotograf Stojan Kerbler, rojen 1938 na Ptujski gori, je pred dvema letoma, ob osemdesetletnici, dočakal veliko retrospektivno razstavo v ljubljanski Moderni galeriji, lani še dopolnjeno v Umetnostni galeriji Maribor. Obe razstavi sta zajeli širok časovni razpon njegovega fotografskega ustvarjanja, ki sega od poznih 50. let minulega stoletja pa vse do leta 2014.
Kerbler, pionir sodobne slovenske fotografije, je bil vse življenje dejaven v fotografskih klubih. Leta 1963 je bil v Ljubljani med soustanovitelji Fotogrupe ŠOLT, po diplomi se je včlanil v Fotoklub Maribor. Za cikel Haložani je leta 1979 prejel nagrado Prešernovega sklada.
Cikla Haložani in nadaljevanje, cikel Koline, pomenita njegov ustvarjalni zenit, retrospektiva pa je prek portretov fotografov in t. i. tovarniških fotografij prešla k zadnjemu pomembnejšemu ciklu Dvorišča, kjer se je gledalec v Kerblerjevem opusu prvič srečal s podobo, na kateri ni človeka, sledila je še serija Prostori, znova podobe brez ljudi.
Stojan Kerbler je mednarodni mojster fotografije, častni član nekaterih nacionalnih fotografskih zvez, aktiven član in funkcionar slovenske zveze, preučevalec zgodovine slovenske fotografije in pred vsem tem še izjemen avtor. Njegove fotografije pa so že desetletja v zgodovinski zbirki Mednarodnega združenja za fotografsko umetnost FIAP v francoskem Reimsu, v fotografskem muzeju v belgijskem Charleoroiju in v zbirki ameriške organizacije za fotografsko umetnost PSA v Darienu.
Plesna in koreografska kariera Milka Šparembleka je veličastna: baletni mojster, koreograf, režiser in dramaturg se je rodil leta 1928 na Prevaljah na Koroškem, po šolanju v Zagrebu, kjer je na filozofski fakulteti študiral komparativistiko, hkrati pa se je pri znamenitih hrvaških plesalcih in baletnih pedagogih Ani Roje in Oskarju Harmošu učil tudi klasični balet, se je izpopolnjeval v Parizu, kjer je bil član Ballets des Etoils de Paris, bil je tudi v skupini Mauricea Béjarta, in v New Yorku, kjer se je v sodobnih plesnih tehnikah izpopolnjeval pri znamenitih plesalcih Marthi Graham in Joséu Limonu.
V ljubljanski operi, kjer je pogosto sodeloval, so zapisali, da je ob mnogih antologijskih plesnih kreacijah, ki jih je izvajal na vseh pomembnejših svetovnih plesnih odrih, deloval tudi kot baletni mojster v bruseljskem Ballet du XXe Siecle Mauricea Béjarta, tri leta je bil direktor Metropolitanskega baleta v New Yorku, štiri leta direktor Gubelkian baleta v Lizboni, tri leta direktor Baleta v Lyonu, med letoma 1992 in 1994 pa je vodil baletni ansambel HNK v Zagrebu.
Koreografiji se je Šparemblek posvečal vse od leta 1955. Na oder je postavil več kot 150 baletnih, opernih in dramskih predstav, televizijskih oddaj ter umetniških filmov. Priznanja in mednarodni ugled si je pridobil kot sodelavec vrste opernih in baletnih gledališč, med njimi v Parizu, Bruslju, Veroni, Lizboni, Londonu, v Atenah, New Yorku, Rio de Janeiru in drugje.
Z ljubljanskim baletom je pirpravil niz odmevnih baletnih predstav, med njimi Baletno gledališče Stravinskega 1983, Triptih 1986, Vražji trilček 1995, ob stoti obletnici ljubljanskega baleta so v SNG Opera in balet pred dvema letoma ponovno oživili njegovo Pastoralno simfonijo na istoimensko skladbo Ludwiga van Beethovna, ki jo je za ljubljanski ansambel postavil leta 1986.
Leta 2007 je bil Šparemblek prvi dobitnik nagrade Pie in Pina Mlakarja za vrhunski mednarodni koreografski opus in umetniško obogatitev slovenske baletne umetnosti ob 60-letnici umetniškega ustvarjanja. Leta 1987 je bil prejemnik nagrade Prešernovega sklada za koreografijo, režijo in dramaturgijo uprizoritve Baletni triptih.
Luka Juhart je izjemen izvajalec sodobne komorne glasbe za harmoniko. Rodil se je 19. Septembra 1982 v Celju. Leta 2008 je končal podiplomski študij na Visoki šoli za glasbo v Würzburgu v razredu Stefana Hussonga. Na mednarodnih in državnih tekmovanjih si je prislužil številne nagrade, snemal je za radijske postave ter veliko nastopal kot solist ali v komornih zasedbah po Evropi.
Sodeloval je s številnimi vrhunskimi orkestri kot je Radijski simfonični orkester ÖRF z Dunaja, z Orkestrom Slovenske filharmonije, Münchenskim komornim orkestrom, Nemškim radijskim orkestrom iz Saarbrückna in drugimi. Oder si je delil za glasbeniki kot so Tomaž Lorenzo, Jerko Novak, Klara Tomljanovič, Uroš Rojko, Christoph Bossertom, Julian Belliem, Klaus Huber, Vinko Globokar, Stefan Beyer in Olivier Vivares. Zaradi njegovega mojstrstva na glasbilu posebej zanj pišejo številni tuji in domači skladatelji. Še posebej ljubi so mu sodobni komponitsti.
Suzana Koncut se je rodila 2. decembra 1965 v Kranju. Študiju francoščine in primerjalne književnosti je v letih 1991 in 1992 sledil študij sodobne francoske književnosti na Université Paris VIII. Uveljavila se je kot izvrstna prevajalka francoske in klasične literature, viden pečati je pustila tudi kot prevajalka dramskih besedil za gledališče in humanističnih del.
Istočasno velja za odlično sodobno plesalko, ki se je kalila pri prvih slovenskih sodobnih koreografih, ljubezen do plesa pa jo je ponesla tudi v tujino. Spomnimo se je po sodelovanju s Plesnim Teatrom Ljubljana in Movens. Svojo ljubezen do plesa je razširila kot koreografinja, sprva v skupinskih projektih, kasneje pa tudi v samostojnih predstavah. Je ena izmed ustanoviteljev Društva za sodobni ples in avtorica prispevkov o gledaliških in plesnih predstavah.
Nejc Prah sodi med najbolj uspešne oblikovalce mlajše generacije.
Njegova ustvarjalnost se širi čez področja ilustracije, oblikovanja plakatov in črk do spletnega oblikovanja. Živi razpet med New Yorkom in Ljubljano.
Za njegova dela je značilno, da postavlja formo pred funkcijo, vsebina pa se podreja kompoziciji, barvam, tipografiji in simbolizmu.
Svojo izobraževalno pot je končal leta 2015 na podiplomskem študiju na elitni Yale University School of Art.
Za svoje delo je pridobil številne ugledne svetovne nagrade in postal eno vidnejših imen na mednarodnem oblikovalskem prizorišču z izrazitim avtorskim pečatom.
Alan Hranitelj je usodno zaznamoval kostumografijo, ne zgolj v Sloveniji, temveč je postavil nove standarde v svetovnem merilu. Rodil se je 3. marca 1968 v Zagrebu. V Slovenijo se je preselil v sredini osemdesetih let, prelomnica njegove ustvarjalne poti je bilo sodelovanje v kultni predstavi Krst pod Triglavom (1986). Deluje na področjih gledališča, filma, opere, in baleta ter tudi kot samostojni oblikovalec oblačil in dodatkov.
Podpisal se je pod na stotine kostumografi, med drugimi tudi za sloviti Cirque du Soilel. Prejel je številna odmevna priznanja in navduševal z razstavami po različnih kotičkih sveta, kjer so ga vsakič sprejeli z navdušenjem. Letos je bil tudi nominiran za Delovo osebnost leta.
Nina Ivanišin je slovenska filmska in gledališka igraka. Rodila se je 24. oktobra 1985 v Mariboru. Od decembra 2009 je članica SNG Drama v Ljubljani.
Že po zaključku študija na AGRFT je z odlično igro in karizmo pritegnila pozornost ljubiteljev gledališče, ko je eno sezono nastopala v SLG Celje, širše slovensko občinstvo jo je spoznalo po vlogi Aleksandre v filmu Slovenka Damjana Kozoleta. Do sedaj se je dokazala v številnih odmevnih filmskih, televizijskih in gledaliških vlogah ter si prislužila vrsto uglednih nagrad doma in v tujini.
Rok Biček je slovenski filmski režiser mlajše generacije. Rodil se je 17. oktobra 1985 v Novem mestu. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani je diplomiral iz filmske in televizijske režije. Že s svojim celovečernim prvencem Razredni sovražnik (2013) je pritegnil veliko pozornosti in opozoril, da imamo opravka z mojstrskim filmskim ustvarjalcem.
Film je bil tudi slovenski kandidat za oskarja za najboljši tujejezični film. Podoben uspeh je doživel tudi njegov drugi celovečerc Družina (2017). ZA oba filma je prejel nagrado vesna za najboljši film na Festivalu slovenskega filma.
Nagrade ohranjajo tradicionalen okvir. Prešernovo nagrado prejmejo ustvarjalci, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko kulturno zakladnico, nagrado Prešernovega sklada pa prejmejo ustvarjalci za umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih pred podelitvijo in prav tako pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice.
Aktualni minister za kuturo Zoran Poznič je uvodoma znova opozoril, da so slovenski umetnostni dosežki včasih premalo cenjeni. Tisto, kar je najžlahtnejše, je večkrat prezanemarjeno. Kulturno segamo do zvezd, je prepričan.
Odbor Prešernovega sklada, ki se mu letos izteče mandat, je po besedah Ratejeve prejel 41 predlogov za Prešernovo nagrado in 63 predlogov za nagrado Prešernovega sklada. Strokovne komisije so odboru predložile 20 končnih predlogov, 7 za Prešernovo nagrado in 13 za nagrado Prešernovega sklada.
Preberite tudi:
Nova predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada je Ira Ratej
Möderndorfer odstopil iz UO Prešernovega sklada, vlada za nadomestnega člana predlagala Aleša Novaka
Veliki Prešernovi nagradi prejmeta:
fotograf Stojan Kerblerkoreograf in plesalec Milko Šparemblek
Nagrade Prešernovega sklada prejmejo:
igralka Nina Ivanišin
akordeonist in skladatelj Luka Juhart
režiser Rok Biček
kostumograf Alan Hranitelj
oblikovalec Nejc Prah
prevajalka Suzana Koncut
Kot vselej bodo nagrade tudi letos podelili na slavnosti v Cankarjevem domu 7. februarja, večer pred kulturnim praznikom, ki je posvečen Francetu Prešernu. Letošnje nagrade bodo podelili že štiriinsedemdesetič.
Stojan Kerbler. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Mojster fotografije, ptujski fotograf Stojan Kerbler, rojen 1938 na Ptujski gori, je pred dvema letoma, ob osemdesetletnici, dočakal veliko retrospektivno razstavo v ljubljanski Moderni galeriji, lani še dopolnjeno v Umetnostni galeriji Maribor. Obe razstavi sta zajeli širok časovni razpon njegovega fotografskega ustvarjanja, ki sega od poznih 50. let minulega stoletja pa vse do leta 2014.
Kerbler, pionir sodobne slovenske fotografije, je bil vse življenje dejaven v fotografskih klubih. Leta 1963 je bil v Ljubljani med soustanovitelji Fotogrupe ŠOLT, po diplomi se je včlanil v Fotoklub Maribor. Za cikel Haložani je leta 1979 prejel nagrado Prešernovega sklada.
Cikla Haložani in nadaljevanje, cikel Koline, pomenita njegov ustvarjalni zenit, retrospektiva pa je prek portretov fotografov in t. i. tovarniških fotografij prešla k zadnjemu pomembnejšemu ciklu Dvorišča, kjer se je gledalec v Kerblerjevem opusu prvič srečal s podobo, na kateri ni človeka, sledila je še serija Prostori, znova podobe brez ljudi.
Stojan Kerbler je mednarodni mojster fotografije, častni član nekaterih nacionalnih fotografskih zvez, aktiven član in funkcionar slovenske zveze, preučevalec zgodovine slovenske fotografije in pred vsem tem še izjemen avtor. Njegove fotografije pa so že desetletja v zgodovinski zbirki Mednarodnega združenja za fotografsko umetnost FIAP v francoskem Reimsu, v fotografskem muzeju v belgijskem Charleoroiju in v zbirki ameriške organizacije za fotografsko umetnost PSA v Darienu.
Milko Šparemblek. FOTO: promocijsko gradivo
Plesna in koreografska kariera Milka Šparembleka je veličastna: baletni mojster, koreograf, režiser in dramaturg se je rodil leta 1928 na Prevaljah na Koroškem, po šolanju v Zagrebu, kjer je na filozofski fakulteti študiral komparativistiko, hkrati pa se je pri znamenitih hrvaških plesalcih in baletnih pedagogih Ani Roje in Oskarju Harmošu učil tudi klasični balet, se je izpopolnjeval v Parizu, kjer je bil član Ballets des Etoils de Paris, bil je tudi v skupini Mauricea Béjarta, in v New Yorku, kjer se je v sodobnih plesnih tehnikah izpopolnjeval pri znamenitih plesalcih Marthi Graham in Joséu Limonu.
V ljubljanski operi, kjer je pogosto sodeloval, so zapisali, da je ob mnogih antologijskih plesnih kreacijah, ki jih je izvajal na vseh pomembnejših svetovnih plesnih odrih, deloval tudi kot baletni mojster v bruseljskem Ballet du XXe Siecle Mauricea Béjarta, tri leta je bil direktor Metropolitanskega baleta v New Yorku, štiri leta direktor Gubelkian baleta v Lizboni, tri leta direktor Baleta v Lyonu, med letoma 1992 in 1994 pa je vodil baletni ansambel HNK v Zagrebu.
Koreografiji se je Šparemblek posvečal vse od leta 1955. Na oder je postavil več kot 150 baletnih, opernih in dramskih predstav, televizijskih oddaj ter umetniških filmov. Priznanja in mednarodni ugled si je pridobil kot sodelavec vrste opernih in baletnih gledališč, med njimi v Parizu, Bruslju, Veroni, Lizboni, Londonu, v Atenah, New Yorku, Rio de Janeiru in drugje.
Z ljubljanskim baletom je pirpravil niz odmevnih baletnih predstav, med njimi Baletno gledališče Stravinskega 1983, Triptih 1986, Vražji trilček 1995, ob stoti obletnici ljubljanskega baleta so v SNG Opera in balet pred dvema letoma ponovno oživili njegovo Pastoralno simfonijo na istoimensko skladbo Ludwiga van Beethovna, ki jo je za ljubljanski ansambel postavil leta 1986.
Leta 2007 je bil Šparemblek prvi dobitnik nagrade Pie in Pina Mlakarja za vrhunski mednarodni koreografski opus in umetniško obogatitev slovenske baletne umetnosti ob 60-letnici umetniškega ustvarjanja. Leta 1987 je bil prejemnik nagrade Prešernovega sklada za koreografijo, režijo in dramaturgijo uprizoritve Baletni triptih.
Nagrajenci sklada
Luka Juhart. FOTO: osebni arhiv
Sodeloval je s številnimi vrhunskimi orkestri kot je Radijski simfonični orkester ÖRF z Dunaja, z Orkestrom Slovenske filharmonije, Münchenskim komornim orkestrom, Nemškim radijskim orkestrom iz Saarbrückna in drugimi. Oder si je delil za glasbeniki kot so Tomaž Lorenzo, Jerko Novak, Klara Tomljanovič, Uroš Rojko, Christoph Bossertom, Julian Belliem, Klaus Huber, Vinko Globokar, Stefan Beyer in Olivier Vivares. Zaradi njegovega mojstrstva na glasbilu posebej zanj pišejo številni tuji in domači skladatelji. Še posebej ljubi so mu sodobni komponitsti.
Suzana Koncut. FOTO: Igor Modic/Delo
Istočasno velja za odlično sodobno plesalko, ki se je kalila pri prvih slovenskih sodobnih koreografih, ljubezen do plesa pa jo je ponesla tudi v tujino. Spomnimo se je po sodelovanju s Plesnim Teatrom Ljubljana in Movens. Svojo ljubezen do plesa je razširila kot koreografinja, sprva v skupinskih projektih, kasneje pa tudi v samostojnih predstavah. Je ena izmed ustanoviteljev Društva za sodobni ples in avtorica prispevkov o gledaliških in plesnih predstavah.
Nejc Prah. FOTO: osebni arhiv
Njegova ustvarjalnost se širi čez področja ilustracije, oblikovanja plakatov in črk do spletnega oblikovanja. Živi razpet med New Yorkom in Ljubljano.
Za njegova dela je značilno, da postavlja formo pred funkcijo, vsebina pa se podreja kompoziciji, barvam, tipografiji in simbolizmu.
Svojo izobraževalno pot je končal leta 2015 na podiplomskem študiju na elitni Yale University School of Art.
Za svoje delo je pridobil številne ugledne svetovne nagrade in postal eno vidnejših imen na mednarodnem oblikovalskem prizorišču z izrazitim avtorskim pečatom.
Alan Hranitelj. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Podpisal se je pod na stotine kostumografi, med drugimi tudi za sloviti Cirque du Soilel. Prejel je številna odmevna priznanja in navduševal z razstavami po različnih kotičkih sveta, kjer so ga vsakič sprejeli z navdušenjem. Letos je bil tudi nominiran za Delovo osebnost leta.
Nina Ivanišin. FOTO: Blaž Samec/Delo
Že po zaključku študija na AGRFT je z odlično igro in karizmo pritegnila pozornost ljubiteljev gledališče, ko je eno sezono nastopala v SLG Celje, širše slovensko občinstvo jo je spoznalo po vlogi Aleksandre v filmu Slovenka Damjana Kozoleta. Do sedaj se je dokazala v številnih odmevnih filmskih, televizijskih in gledaliških vlogah ter si prislužila vrsto uglednih nagrad doma in v tujini.
Rok Biček. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Film je bil tudi slovenski kandidat za oskarja za najboljši tujejezični film. Podoben uspeh je doživel tudi njegov drugi celovečerc Družina (2017). ZA oba filma je prejel nagrado vesna za najboljši film na Festivalu slovenskega filma.
