V glavi amerikanizacija, v telesu konzum

Ljubljana – Prazniki. Čas, ko rajamo. In odpadki z nami. Američani, recimo, jih ustvarijo 25 odstotkov več kot sicer. Pošljejo toliko voščilnic, da bi z njimi napolnili desetnadstropni nogometni stadion. Pokupijo 50 milijonov drevesc in jih nato 30 milijonov odvržejo na smetišče. Poleg tega vsak zavrže še vsaj 45 kilogramov užitne hrane. Smo mi kaj manj nepremišljeni, brezglavi, razsipni, požrešni? Zoja Brejc iz društva Ecoguerilla nedvoumno odgovarja: »Verjamem, da ne. Preprosto, amerikanizacija je v naših glavah, potrošništvo pa v telesu.«

Ni zapravljanje med prazniki dobro? Vsaj načeloma? Ne trošimo le zato, ker z darili tako radi izkazujemo naklonjenost?
Pogosto so darila instant pozornosti, s katerimi želimo nadoknaditi manko pristnih medčloveških odnosov med letom. Seveda pa so kdaj darila tudi povsem na mestu, sploh če podarjamo nekaj, kar bo obdarovanca resnično razveselilo. Ni pa treba izražati naklonjenosti le v lično zavitih paketih, lahko podarimo predvsem svoj čas in priredimo izmenjalno zabavo (ang. swap party), »porecikliramo«, recimo, lanska darila in prihranimo kar precej energije – svoje in produkcijske.

Jih ne razočaramo, ker podarjamo že podarjeno?
Še vedno bolje kot podarjati neosebna darila. Ali pa prejeto le kopičiti in nikdar ne uporabiti. Takšna izmenjava je zabavna, ker stvari pripovedujejo svoje zgodbe: od koga smo jih dobili, ob kateri priložnosti, zakaj jih dajemo naprej itd.

Predlagate praznike brez nakupov. Ste načrtovano idealisti?
Predvsem načrtovano nismo materialisti. Ne želimo groziti ali žugati, poskušamo pa navduševati. Zavzemamo se za zmanjšanje pretirane potrošnje, ne vztrajamo, naj kupci kar bojkotirajo trgovine. Da bi zmanjšali kolektivni praznični ogljični odtis pa smo že drugo leto zapored organizirali izmenjalno zabavo, ki se je začela s humornimi vložki improvizacijske skupine Same lame, kmalu pa se je spremenila v triurno soustvarjanje živega gledališča. Še pri največjih dvomljivcih se je narisal nasmeh na obrazu in sprožilo zadovoljno vzklikanje ob razdeljevanju prikupno interpretiranih stvari, ki so pridobile novo vrednost, novega lastnika in zadovoljile mavrico različnih okusov.

Je namen ozaveščanja dosežen s takšnimi akcijami, ki so bolj estetske kot politične, bolj mehke kot brutalne? Ne prepričujete že prepričanih?
Kompleksnejša je tema, lahkotneje jo podajamo, sicer se ljudje prestrašijo in ne prisluhnejo. Najprej je treba vzbuditi pozornost, nato pa jih navdušiti za konkretno akcijo. Prepričujemo jih z lastnim izkustvom, to vedno vžge.

Ob dnevu brez nakupov, 27. novembra, je bilo v trgovinah celo več kupcev kot ponavadi.
Verjetno res niso bile nič manj prazne. Razumljivo, že novembra trgovci z različnimi komercialnimi pristopi spodbujajo nakupe. Bistveno je, da enkrat na leto preusmerimo pozornost tudi na temo pretirane potrošnje.

Imamo letos Ljubljančani vseeno kakšen dober razlog za kolektivno zadovoljstvo?
Zagotovo se kolektivni okoljevarstveni duh krepi. Pozorni postajamo na okoljske teme, počasi se začenjamo zavedati tudi lastne odgovornosti. Spremembe navad bodo prišle iz notranje motivacije in ne s prepovedmi.

In še vedno nas morate vleči za rokav in opozarjati, naj bomo bolj previdni z nakupi.
Na dolgi rok bi morali zmanjšati proizvodnjo, na kratkega pa spodbujamo k bolj odgovorni, premišljeni in zmernejši potrošnji trajnostnih izdelkov in storitev: manj kupovati, več reciklirati, bolj razmisliti, ali mora biti, denimo, sirček zavit v tri prelepe ovojne papirje, pa večkrat prebrati deklaracijo živil. Proizvajalce je treba počasi prepričati za pristop od zibke do zibke (ang. cradle to cradle), torej kako podaljšati življenjski cikel izdelka oziroma kako ga po uporabi reciklirati ali umetniško predelati.

Kaj pa blagovna menjava? Ta nekoliko predzgodovinski koncept ni vreden naše pozornosti? Je mogoče kapitalizem vsaj oplemenititi z njo?
Nisem prepričana, da bi skok v prazgodovino kaj rešil. Ne moremo kar nenadoma zanemariti svojega urbanega življenja. Smo pa za zmernost in počasen prehod do trajnostne in odgovorne družbe do sočloveka in narave.

Toda izmenjava daril, ki ste jo priredili, vsaj spominja na takšne starodavne menjalne odnose.
To je del rešitve. Z izmenjavo želimo zgolj opomniti, da imamo doma toliko stvari, ki jih ne uporabljamo. Kdo drug bi jih z veseljem. Januarja načrtujemo zabavo izmenjevanja pustnih mask, da nam jih ne bo treba vsako leto znova in znova kupovati.

Ste detektirali tudi povsem naše probleme? Ali res lahko vse globalno prenesemo na lokalno?
Potrošniki smo večinoma povsod neodgovorni, ne razmišljamo, od kod vse pride, kaj dajemo v usta ali navlečemo čezse. Mislim, da zadostujejo globalni kazalniki.

Se pa Ljubljana gotovo sooča s svojimi posebnimi zadregami. Recimo s prometom. Kako bi se ga lotili?
Seveda v oči zbode gost promet, stanje v konicah, kakšni so izpusti ogljikovega dioksida lahko samo slutimo. Sem pa opazila, da je na voljo vedno več izposojevalnic koles in električnih polnilnic. Sicer pa kako odpraviti zamaške, če želi imeti vsak svoj avto? V EcoGuerilli lahko le spodbujamo, naj si avto deli več ljudi.

Videti je, da promet ob živce najbolj spravlja tiste, ki so v njem soudeleženi. Ustvarjamo zamaške in se nad njimi pritožujemo. Lušten paradoks?
Vse več prebivalcev mestnega središča, Šiške in Bežigrada se zato raje preusmeri na kolo. Pozimi marsikdo sicer obupa, ampak iz izkušenj vem, da se je bolj sproščujoče tudi sprehoditi do službe kot drenjati na cesti. Pa še brezplačno je.