Tiskane izdaje
Murska Sobota - Spalnica moje stare mame in očeta je bila povsem spremenjena. Črne, težke zavese, segajoče od stropa do tal, so zakrile omare ob steni in ostalo pohištvo in prostor naredile za polovico manjši. Ker skozi debelo blago zaves ni mogla prodreti dnevna svetloba, je v sobi ves čas gorela luč in razsvetljevala oder sredi prostora, na katerem je bila odprta krsta s starim očetom.
Sosedje, sorodniki in vaščani so prihajali, postali ob krsti, rekli kakšno o mesarskih in drugih dogodivščinah pokojnega, izrekli sožalje, popili pijačo in pojedli kos peciva ter odšli, da so dali prostor drugim. Stari oče je v svoji spalnici, ki sem jo skupaj z njegovo nočno posodo pod posteljo, staro, ročno barvano poročno fotografijo njega in stare mame in z meni kot otroku posebno ljubo "zlato" posteljo tako dobro poznal vse od otroštva, prebil še svojo zadnjo noč. Stara mama je s sestrama tisti del noči, ko je usahnil tok obiskovalcev, prespala v sobi poleg spalnice.
Naslednjega dne so se ob napovedani uri na dvorišču zbrali pogrebci. Starega očeta so v krsti prinesli iz hiše in krsto postavili na podstavek sredi dvorišča. Po besedah slovesa so jo naložili na "mrtveča kola", na črn lesen mrtvaški voz, in pogrebni sprevod se je počasi kot kača razvil z dvorišča proti pokopališču, kjer se je pogreb nadaljeval ob odprtem grobu in končal tako, da so pogrebniki krsto spustili vanj in jo zasuli.
Stari oče je umrl leta 1990 in takrat je na vaškem pokopališču že več kot desetletje stala tudi mrliška vežica. Toda stara mama, tako kot veliko drugih vaščanov, ni marala te novotarije. Za starega očeta je hotela tak pogreb, kakršni so bili pogrebi na Goričkem od nekdaj. Hotela se je od njega posloviti, kot se spodobi, doma, in se tudi je.
A moj ded je bil eden zadnjih v vasi, od katerih so se po smrti poslovili tako, po starem. Devetnajst let pozneje se je stara mama s tega sveta že poslovila drugače. Časi, ko "je mrtvec ležal doma", so bili takrat dokončno mimo in od nje smo se poslovili v mrliški vežici na vaškem pokopališču. V vežici, ki je bila zanjo skrunitev tradicije.
Umiranje in smrt smo takrat začeli izrinjati iz domov, skrivati v bolnišnice in domove ostarelih, skrb za pokojne in njihovo pripravo za zadnjo pot pa prepuščati pogrebnim podjetjem. Smrt je prenehala biti del vsakdanjega življenja, pravi sedaj etnologinja Pomurskega muzeja v Murski Soboti Jelka Pšajd, ki se je zadnjih petnajst let občasno, zadnjih pet let pa intenzivno ukvarjala z raziskovanjem in dokumentiranjem smrtnih šeg in pogrebnih praks v Pomurju in Porabju v obdobju, ki so ga pomnili njeni najstarejši sogovorniki, torej tam od 1940 do zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Tisti časi, ko so umrli pred pogrebom še ležali doma, so bili še polni šeg, vraž in običajev, povezanih z umiranjem, smrtjo in pogrebi. Tako, kot se počasi starajo in umirajo tisti, ki so te čase še doživeli, tako bi tudi spomin na vse to počasi zbledel iz našega kolektivnega spomina, zato je Pšajdova zbrala vse, kar je lahko in jih rešila pozabe. Pričevanja kakšnih stopetdesetih narečnih sogovornikov o umiranju in ravnanju z umrlimi v časih, ko smrt še ni bila tabu in je še nismo izrinili iz naših domov in zavesti, je zbrala v obsežni muzejski publikaciji in skupaj z oblikovalcem Gregorjem Purgajem predstavila tudi na občasni muzejski razstavi Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči.
Uokvirjen napis "Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči. Prazno mesto drugim pustil, njim ravno se tako zgodi," ki ga je Pšajdova med svojim raziskovanjem smrti našla v predprostoru stare hiše v Prlekiji, se avtorici zdi najboljši povzetek nekdanjega ravnanja ob smrti in gledanja nanjo: ljudje so umirali doma, obkroženi s svojci in zato pomirjeni sami s sabo in s svetom, ki so ga zapuščali. Na dan pogreba so pokojnika v krsti še zadnjič nesli čez prag domače hiše, da je napravil prostor drugim, novim generacijam, ki pa jih, tako opozarja napis, čaka ista usoda.
S smrtjo so se ljudje nekoč ukvarjali tudi takrat, ko ni bilo bolezni pri hiši. Obstajale so vraže in verovanja, po katerih naj bi se smrt napovedovala z različnimi znaki: nepričakovano odpiranje vrat v hiši, nenavaden ropot, oglašanje čuka ali sove, tuljenje psa... vse to so bili v Prekmurju in Porabju zlovešči napovedovalci smrti. Ljudje so smrt napovedovali tudi že ob poroki para - dejali so, da bo tisti od obeh mladoporočencev, ki bo na poročno noč prvi zaspal, pozneje tudi prvi umrl. Na Ženiku so govorili, da bo nekdo kmalu umrl, če na njivi niso zasejali enega ogona, v Gornji Radgoni pa so verjeli, da bodo izvedeli, kdaj umrejo, če bodo devetindevetdesetkrat šli k maši ob petkih...
Ljudje so nekoč umirali na postelji, na kateri so se rodili. Že o umiranju se je v naših krajih oblikovalo kar nekaj šeg in vraž, ki so z institucionalizacijo in hospitalizacijo smrti izginile. Tako so včasih umirajočemu, ki je umiral dolgo in težko, dali piti vodo iz dlani, so Pšajdovi povedali domačini v Peskovcih na Goričkem. Tako naj bi bolnik lažje odšel na oni svet. Domači so ob umirajočem bedeli, molili in mu lajšali zadnje dni in ure. Verjeli so, da prižgana blagoslovljena sveča lajša umiranje in pokojnemu pomaga razsvetliti pot v nebesa.
In ko je umirajoči umrl, tja do leta 1960 smrti niso ugotavljali zdravniki ali mrliško pregledna služba, ampak so tudi to opravili v okviru domače vasi. V Peskovcih je bil za ugotavljanje smrti na primer zadolžen "mali rijtar", vaški kurir oziroma razglaševalec uradnih sporočil in razglasov, ponekod, kot na primer na Kukeču, pa je to opravljal posebej izbran vaščan, ki so mu pravili "smrtnjak". Ti domači pooblaščenci so smrt pogosto ugotavljali s preprostimi metodami, kot je bilo ogledalce, ki ga je umrlemu podržal pod nos. Če se to ni zarosilo, je bil človek res mrtev. Ali, kot je Pšajdova slišala reči v porabskem Gornjem Seniku, "v iži se je žutila mrtveča saga," v sobi je bilo že čutiti vonj po smrti.
Potem, ko so potrdili smrt, so pokojnika za pogreb pripravili domači in sosedje . Umivanje, oblačenje, dotikanje pokojnika nasploh nekoč ni bilo nič neobičajnega. Je bilo pač del življenjskega cikla in to so opravljali ali domači ali ljudje iz vasi, ženske so urejale ženske, moški moške. Pokojnega so umili in tudi ob tem so obstajale nekatere šege. Tako so na Kobilju še leta 1984 vodo, s katero so umili mrliča, zlili za plot prvega soseda - mejaša na vzhodno stran, da po odhodu pokojnika ne bi kaj slabega prišlo v hišo. Izpraznili ali samo z zavesami zakrili so največji prostor v hiši, v njem s priročnimi sredstvi postavili mrtvaški oder, nanj postavili krsto in umrlega dali vanjo. Prekrili so ogledala, ustavili uro, "verjeli so, da si pokojni "more doma počinouti", da se mora spočiti," zapiše Pšajdova.
Mrlič je doma ležal še dva ali tri dni in domači takrat niso delali ničesar drugega kot bedeli pri njem in se poslavljali. Najnujnejše okrog živine so za njih opravili sosedje. Mrliča so prihajali pogledat vaščani, tudi otroci so prišli in se tako že zgodaj seznanjali s celotnim življenjskim krogom. Pripovedovalci so Pšajdovi imeli veliko povedati o tem, kako so se ljudje spopadali s težavami, ki so posebno poleti ob dolgotrajnem ležanju merliča v odrti krsti prihajale z visokimi temperaturami. Truplo je včasih začelo "gor iti", ali je "napinjeno gratalo", kar so vse bili znaki začetka razpadanja trupla. Zato so včasih pod mrtvaški oder postavljali čebre s hladno vodo, da so ustavili razkrajanje in uporabljali druge priročne rešitve.
Na dan pogreba so ponekod takrat, ko so krsto z umrlim nesli čez prag, to trikrat dvignili in spustili v slovo in zato, da se njegova duša ne bi več vračala. Po slovesu na dvorišču je bilo v času vaških fotografov skoraj obvezno skupinsko fotografiranje pri še odprti krsti, nato pa prevoz z "mrtvečimi koulami" na pokopališče in pokop.
Veliko različnih šeg in navad je še popisanih v študiji Jelke Pšajd, saj so imeli po različnih vaseh v Pomurju in Porabju tudi te nekoliko različne, navade, šege in vraže pa so se razlikovale tudi glede na versko pripadnost kakšnega kraja ali družine. "Danes vsega tega ni več. Izgubili smo stik z umirajočimi in mrtvimi in postaja nas strah smrti. Obenem pa zato, ker se od svojih bližnjih več ne poslavljamo tako, kot je to bilo nekoč običajno, čutimo vrzel in ne moremo odžalovati do konca, ne moremo se povsem posloviti od umrlega. Po mojem mnenju tudi zato sedaj tako pretiravamo s krašenjem grobov in pokopališč in s prižiganjem neštetih sveč, kot bi hoteli nadomestiti pomanjkanje pristnega slovesa," pravi Pšajdova.
