»V vojni se krepita značaj in domoljubje«

Poljska: Škandalozno vmešavanje nacionalistov v novi Muzej druge svetovne vojne v Gdansku.

Objavljeno
13. april 2017 18.38
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Muzej druge svetovne vojne v Gdansku, ki naj bi ga odprli že lani, je po dolgotrajnem nasprotovanju poljske desničarske vlade konec marca vendarle odprl svoja vrata.

Odprtje drage in arhitekturno izstopajoče ustanove je preprečevala s pojasnilom, da vsebinski koncept muzeja ni »dovolj domoljuben«.

Ambiciozno zasnovan Muzej druge svetovne vojne je postal jabolko spora med mednarodno skupino zgodovinarjev, ki je pripravila vsebinski koncept, in poljsko vladajočo stranko Pravo in pravičnost Jarosława Kaczyńskega.

Pri projektu, vrednem 120 milijonov dolarjev, so sodelovali nekateri najbolj ugledni poljski in tuji zgodovinarji druge svetovne vojne, med njimi Norman Davies z Oxforda in Timothy Snyder iz Yalea, ki v svojih delih izpostavljata poljske izgube med drugo svetovno vojno.

Postavitev je zasnovana mednarodno, številne države so podarile predmete. Impozantno stavbo je projektiral poljski arhitekturni biro Kwadrat, čigar projekt je izbrala žirija na čelu z uglednim ameriškim arhitektom poljskega rodu Danielom Libeskindom, ki je projektiral številne muzeje po svetu. Za direktorja muzeja so imenovali uglednega zgodovinarja Pawła Machcewicza.

Začetek pod nekdanjo vlado

Muzej druge svetovne vojne, ki so ga gradili osem let, je spodbudila takratna poljska vlada s premierom Donaldom Tuskom, aktualnim predsednikom Evropskega sveta iz danes opozicijske proevropske stranke Državljanska platforma. Gdansk so kot lokacijo izbrali zato, ker je bil prva Hitlerjeva tarča.

»V svetu so tudi drugi muzeji, posvečeni drugi svetovni vojni, toda vsi jo predstavljajo zgolj iz nacionalne perspektive. Za muzej v Gdansku pa smo želeli, da bi pripovedoval o vseh prizadetih narodih. Tako je mogoče drugo svetovno vojno dojeti iz več perspektiv,« je dejal zgodovinar Snyder.

Na tak način zasnovan muzej je bil moteč za vladajočo nacionalistično stranko Pravo in pravičnost. Menila je, da bi se moral bolj posvetiti Poljakom in jih prikazati kot katoličane, domoljube in pogumne vojake, vojno pa kot dobro priložnost za krepitev značaja, kakor je zahtevala ena od treh recenzij.

Eden od avtorjev projekta, zgodovinar Rafał Vnuk, je za časopis Gazeta Wyborcza to komentiral: »Mi predstavljamo tudi primere pozitivnih junakov, ne moremo pa predstavljati vojne kot obdobja krepitve značaja. Od samega začetka smo želeli prikazati vojno kot globalno izkušnjo in kaj je pomenila za običajnega človeka.«

Vodja stranke Pravo in pravičnost Jarosław Aleksander Kaczyński je že leta 2013 obljubil, da bo v primeru zmage na volitvah spremenil koncept muzeja. Ko je stranka leta 2015 prišla na oblast in ji še vedno ni uspelo vplivati na vsebino muzeja, je napovedala gradnjo drugega muzeja prav tako v Gdansku, osredotočenega zgolj na Poljsko.

Kulturni minister Piotir Gliński je napovedal združitev muzejev, kar bi mu omogočilo imenovanje novega direktorja po okusu desničarjev. Še enemu muzeju so se pozneje odpovedali, ker so tudi drugače prevzeli nadzor nad obstoječim.

Politika spomina

Stranka Pravo in pravičnost posebno pozornost posveča »politiki spomina«, s katero poudarja poljsko herojstvo in žrtvovanje v preteklosti. »Politika spomina« ima celo svoj oddelek znotraj kulturnega ministrstva za nadziranje medijev, interneta in sodstva.

Tako so poljski desni mediji ostro kritizirali nemško serijo Naše matere, naši očetje, v kateri so Poljaki med vojno prikazani kot antisemiti, poljski ambasador v Berlinu pa je nemški javni televiziji ZDF kot producentki serije poslal protestno pismo.

Poljskega filma Ida, nagrajenega z oskarjem, v katerem je prav tako prikazan poljski antisemitizem v tistem obdobju, pa najprej niso dovolili prikazati, pozneje pa so ga, vendar z dvanajstminutnim opozorilom pred predvajanjem, da so v njem zgodovinske netočnosti. Jana Tomasza Grossa, zgodovinarja z univerze Princeton, pa so na sodišču zaslišali zaradi obtožbe o »žaljenju naroda«, ker je napisal, da so Poljaki med drugo svetovno vojno pobili več Židov kakor Nemcev.

Absurdno zapletanje

Muzej druge svetovne vojne se je znašel na sodišču, celotno dogajanje v zvezi z njim pa je bilo tako absurdno, da so o njem pisali vsi veliki mediji po svetu. Tudi druge poteze poljske vlade, ki jo formalno vodi premierka Beata Szydło, dejansko pa Jarosław Kaczyński, ta čas poslanec v parlamentu, vzbujajo veliko pozornost svetovnih medijev.

V duhu preobražanja poljske družbe v skrajno katoliško, nacionalistično in avtoritarno so bili med drugim imenovanje ustavnih sodnikov, zamenjava vodstva državne televizije in radia, zakonodaja, ki omogoča nadzor nad državnimi mediji.

Zaradi tega je bila Poljska deležna ostrih kritik iz Bruslja. Množične demonstracije na poljskih ulicah pa je izzvala napoved sprejetja zakona, ki bi prepovedal splav in so ga umaknili samo zaradi silovitega pritiska državljanov.

Ker sodstvo na Poljskem ni avtonomno, je muzej na sodišču izgubil, direktorja Pawła Machcewicza so odstavili, namesto njega so imenovali novega, oblast pa je lahko vsebino prilagodila svojemu okusu in v skladu s tremi negativnimi recenzijami prejšnjega koncepta. Te so mu očitale, če jih povzamemo, »da muzej v glavnem sporoča, kako velikanska tragedija je vojna in ne poudarja pozitivnih plati vojskovanja, kakor so domoljubje, žrtvovanje in predanost«.