Več glasbe, manj inovativnosti?

Avdiovizualni dogodki, torej takšni, v katerih se slušno prepleta z videnim, so na domačih tleh prej izjema kot pravilo in se zgolj priložnostno pojavljajo kot samostojne prireditve. Pogosteje jih je mogoče podoživeti v sklopu kakšnega žanrskega glasbenega festivala, že tradicionalno pa jih v svoj spremljevalni program vključuje tudi Animateka.

Tokrat je svojo vsakoletno prakso animiranja izbrane slovenske skupine razširila kar na vse festivalske dni. Ne mine torej dan brez stika glasbe s sliko, vendar izbor žal ne doseže pričakovanj iz prejšnjih let. V primerjavi z inovativnim in enkratnim lanskoletnim nastopom skupine Katalena letošnji glasbeni repertoar deluje precej skopo in amatersko.

Otvoritveni večer je sicer postregel z odlično novo uglasbitvijo najstarejšega ohranjenega animiranega celovečerca Dogodivščine princa Ahmeda, ki sta ga spremljala avtor glasbe Andrej Goričar na klavirju in Oksana Pečeny na violini. Že tako monumentalna animirana upodobitev senc na izrazitih barvnih ploskvah je ob živih zvokih glasbil delovala še bolj čutno in doživeto, zgodbe iz Tisoč in ene noči pa so tako mrzlega ponedeljkovega večera na filmsko platno pričarale pridih eksotične romantike daljnih orientalskih svetov.

V čisto drugo smer je Kud Franceta Prešerna v torek stresla zasedba Na lepem Prijazni mutant, novejša različica priznane skupine iz konca osemdesetih. Skupaj z Ludvikom Bagarijem na vokalu so svoj psihedelični rock'n'roll začinili z igralčevim avtorskim recitalom groteskne pravljice Srceder, medtem ko so se na platnu za njimi predvajali animirani videoposnetki vodje zasedbe Vojka Aleksiča. Profesionalnemu nastopu sicer težko kaj očitamo, razočarale so le vizualizacije, saj se jih sploh ni videlo.

Največje glasbeno razočaranje je sledilo dan pozneje v Stari elektrarni, kjer je svoj premierni nastop doživel glasbeno-vizualni projekt trojca Mediocore. Spoj elektronike, videa in vokala se je v uvodni skladbi za trenutek slišal sveže in igrivo, v nadaljevanju pa s sodelujočimi glasbeniki zapadel v monotono preigravanje avtorskih pesmi in odvečnih priredb. Oder je izmenično zapolnjevalo deset glasbenikov, njihova količina pa ni zapolnila praznine malce prisiljeno ustvarjene glasbe. Enako je zvodenela priredba skladbe Imagine v čast tridesetletnici smrti Johna Lennona, ki ga je pevka Mojca Zalar zapela v duetu z vokalistom zasedbe Adam Damirjem Lisico, s katerim se vokalno nikakor nista ujela.

Projekt Mediocore naj bi mešal glasbo s čutnostjo, vendar te niso vzbudili niti subtilni napisi v videoposnetkih, kaj šele z glasbo popolnoma nekompatibilne amaterske animacije in dolgočasnimi videospoti. Že res, da je prvemu nastopu primerno trema naredila svoje, koncert pa je kontekstu animatečnih preteklih dogodkov, kjer so svojo pravo animirano upodobitev doživele zasedbe Moveknowledgement, Srečna mladina in lanska Katalena, žal popolnoma tuj.

Morda bo slab vtis sredinega večera v soboto popravila eksperimentalna zasedba Compagnia d'Arte Drummatica, ki bo svojo zvočno improvizirano kompozicijo kombinirala z eksperimentalnim filmom. Sicer pa Animateki slabega spremljevalnega programa ne moremo zameriti, sploh ker je v preteklosti poskrbela za toliko nepozabnih avdiovizualnih srečanj. Najbolj zagreti obiskovalci se najbrž še vedno spomnijo živih čričkov, ki sta jih na platno projicirala vizualna umetnika tandema Small But Dangers med koncertom skupine Moveknowledgement leta 2007. Za naslednjo edicijo Animateke njen programski direktor Igor Prassel ponovno obljublja glasbo priznane domače zasedbe v risanih gibljivih sličicah.