Virtualni 3D artefakti iz Emone na spletu

Ljubljana - O starih civilizacijah nam lahko še največ povedo zgradbe, kipi, orožje in najrazličnejši predmeti za vsakdanjo rabo iz takratne dobe. Najbolje jih je videti v izvirniku, druga možnost pa so različni grafični prikazi, med katerimi je seveda najnazornejši in torej najprimernejši tisti v treh dimenzijah, ker se najbolj približa originalu. Na primer rimsko antično mesto lahko vidimo »v živo« zlasti v Pompejih, antične predmete pa v katerem od muzejev, toda za telesno prizadete ljudi je včasih že pot od doma do najbližjega muzeja vsaj težavna, če že ne povsem nemogoča, kaj šele (razmeroma drago) potovanje iz Slovenije v južno Italijo ali še kam dlje. Rešitev je torej prostorski prikaz, poimenovan tudi s kratico 3D.

Virtualna Emona

Na Slovenskem je bilo kar nekaj antičnih mest. Med najpomembnejšimi so bila (Colonia Ulpia Traiana) Poetovio, (Claudia) Celeia in seveda Emona, uradno Colonia Iulia Aemona. Največ predmetov iz Emone imajo v Mestnem muzeju Ljubljana. Nekatere od njih si lahko v 3D tehniki že zdaj ogledamo iz domačega naslanjača. In tudi če bomo hoteli videti vse tam shranjene arheološke najdbe, nam kmalu ne bo več treba osebno tja - prvi koraki za izvedbo takega projekta so bili namreč že narejeni.

Začelo se je lani jeseni, ko je ministrstvo za kulturo (v skladu s Strategijo razvoja informacijske družbe v RS) imenovalo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani za »nacionalnega skrbnika e-vsebin s področja kulture«, je posebej za Delo povedala mag. Bernarda Županek, kustosinja za antiko iz Mestnega muzeja Ljubljana. Tako se je NUK v okviru Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si) odločila za oblikovanje zbirke, poimenovane Virtualna Emona. K sodelovanju je povabila Muzej in galerije mesta, katerega del je Mestni muzej Ljubljana, in podjetje IB-PROCADD. Razlog? Podjetje si je s 3D digitalizacijo kulturne dediščine pridobilo že precej tehničnih izkušenj, muzej pa je skrbnik izvirnih predmetov in dokumentacije.

Gre torej za projekt Narodne in univerzitetne knjižnice v okviru njene enote za razvoj in upravljanje digitalne knjižnice. Digitalizacijo arheoloških predmetov v enoti NUK za digitalno knjižnico usklajuje Mojca Šavnik. Kaj vse je že danes mogoče videti pri njih? Med drugim originalno fizično maketo izkopavanj najdišča na območju NUK2, pod katerim leži ena od mestnih četrti antične Emone. Maketa je v delovnem času knjižnice na ogled v informacijskem središču v pritličju NUK, njen 3D skenogram pa si lahko ogledamo na portalu dLib.si z vsakega računalnika, priključenega na internet. Pa ne samo z ene strani, na primer iz ptičje perspektive, temveč od koderkoli, saj ga lahko z miškinim kazalcem obračamo v poljubnih smereh. To velja tudi za 14 arheoloških predmetov. Bazo so namreč že pred časom začeli širiti še s 3D modeli dosedanjih najdb s tega dela antične prednice našega glavnega mesta.

V prvi fazi projekta so se prostorsko omejili na del rimskega mesta, ki danes leži med Slovensko, Zoisovo in Emonsko cesto. Gre za parcelo, namenjeno gradnji nove Narodne in univerzitetne knjižnice, NUK 2. V novo zgradbo bodo vključili tudi arheološke ostaline, vsaj delno in situ. Postopki v zvezi z gradnjo NUK 2 so zastali, razstava Virtualna Emona pa nam že danes omogoča ogled nekaterih predmetov in makete na tem prostoru ohranjenih najdb. Maketo je leta 2001 izdelala skupina pod vodstvom dr. Ljudmile Plesničar Gec, ki je takrat vodila tudi izkopavanja.

Izhodišče projekta

Območje, predvideno za NUK 2, je bilo pozidano razmeroma pozno, šele sredi 19. stoletja, kar je vzrok, da sodi med arheološko najbolje ohranjene dele Emone. Tam so odkrili ostanke štirih zgradb in ulično križišče med njimi, pod eno od ulic je še kloaka. Med najdbami je tudi veliko predmetov: keramične črepinje (od amfor do dragega, uvoženega namiznega posodja), steklene posode, kovanci, predmeti iz brona in železa, prav tako freske in mozaiki ter ostanki talnega ogrevanja in kanalizacije.

Tako je bilo na terenu, izhodišče projekta za virtualno Emono pa je bil barvni skenogram makete, na katerega bodo prihodnje leto »s tehniko geopozicioniranja postavili vse 3D objekte«, digitalizirane v okviru projekta. Teh predmetov je za zdaj 14, gre pa za oljenke, igralne žetone, lasno iglo, kadilnico in nagrobnik. Kot rečeno, bodo s pomočjo omenjene tehnike vse virtualno postavili na maketo, saj v Mestnem muzeju natančno vedo, kje so predmete našli. Ko bo šel uporabnik z miško čez skenogram makete, se mu bodo po besedah Šavnikove v nekaterih točkah pojavljali napisi, 3D skenogrami arheoloških predmetov, zgodbe o tedanjem času itd. To je projekt, »ki lahko z najrazličnejšimi novimi idejami traja v nedogled«, saj ga je mogoče vseskozi dopolnjevati tudi z morebitnimi na novo najdenimi predmeti.

Fizična razstava Emona, mit in resničnost bo trajala le še do konca leta, na spletu pa bo kmalu, in je deloma že, na ogled njena virtualna dvojčica, in to vsak dan, čez vse leto, v petek in svetek, podnevi in ponoči, le računalnik s priključkom na internet je treba imeti.

Velja poudariti, da lahko večina pomembnejših muzejev na ogled postavi komaj tri do pet odstotkov vsega, kar hranijo v depojih. Virtualna razstava je torej za vsak muzej odlična priložnost za večanje dostopnosti. Poleg tega lahko ustvarjalne zamisli prispeva vsak, »nove ideje so dobrodošle«.

In še nečesa ne smemo pozabiti. Pri vsem tem ne gre le za razstavo, namenjeno javnosti, temveč po besedah Župankove tudi za možnost natančnega dokumentiranja arheoloških predmetov in enako natančnega zapisa o stanju ohranjenosti, ki na fotografijah in z besednimi opisi ni možen. Tovrstno dokumentiranje prav tako omogoča analizo poškodb in tehnološkega postopka, izdelavo kalupov za natančne replike itd. »Ko imaš enkrat na voljo tako natančen model, pravzaprav zelo dobro vidiš, kako so izdelali izvirnik«, kje na njem so morebitni stiki, kje so ga tako ali drugače obdelali itd. Denimo oljenka, ki si jo bomo lahko še do konca leta ogledovali na fizični razstavi v Mestnem muzeju, je hkrati že zdaj prikazana tudi v 3D obliki na razstavi Virtualna Emona.

Sledi obdelava podatkov

Možnosti uporabe 3D tehnologije v kulturni dediščini so široke. Z njimi se poklicno ukvarja mlada raziskovalka iz gospodarstva Kaja Antlej. »V projektu nisem sodelovala samo jaz, temveč celotna ekipa 3D oddelka IB-PROCADD. Poskrbeli smo, da so se vsi izbrani predmeti 3D digitalizirali. Njihovo površino smo potem teksturirali, kar pomeni, da smo s pomočjo fotografij dodali še teksture in barve, da se predmeti bolj približajo izvirniku,« je posebej za Delo povedala Antlejeva. Za to se uporablja ročni laserski skener. Njegov žarek meri vsakokratno dolžino od laserja do točke na površini skeniranega predmeta, podatke pa z veliko hitrostjo pošilja računalniku, ki z ustreznim programom sproti računa obliko površine. Tovrstno skeniranje manjšega predmeta traja približno pol ure, sledi pa še obdelava podatkov, s katero dobimo njegov natančni digitalni 3D model. Poraba časa je seveda odvisna od velikosti in zapletenosti objekta. Denimo maketo rimskih izkopanin na celotnem območju NUK 2 so po besedah Šavnikove digitalizirali več kot 15 ur. Potem je prišla na vrsto še obdelava podatkov, kar je po številu delovnih ur trajalo več kot teden dni.

Tako nastane 3D skenogram, ki ga lahko uporabimo bodisi za virtualno razstavo ali za izdelavo replike. Pri 3D tiskalniku, ki lahko izdela tudi negativne naklone, vdrte površine in luknje, imamo namesto papirja prah. Tako je bilo vsaj v primeru sodelovanja 3D oddelka podjetja IB-PROCADD z Mestnim muzejem in NUK, čeprav so danes na voljo še druge možnosti, tudi vosek in umetna snov oziroma fotopolimer.

Pa še o prednosti virtualne razstave. Prostor je tam tako rekoč neomejen in omogoča postavitve, kakršne v muzejskih sobah in dvoranah niso možne. »Dodajaš informacije, omogočaš interaktivnost, da lahko obiskovalec sam dodaja zapiske, vprašanja itd., določaš mu pot, ga usmerjaš,« pojasnjuje Župankova. Če se izkaže, da se je kje prikradla kakšna napaka, jo enostavno popraviš. Na portalu Europeana bodo ti predmeti in vsa virtualna razstava dostopni tudi evropski javnosti.

Skenogrami na spletni strani portala dLib.si so zveste kopije izvirnikov, tako da tisti, ki si jih odpre, niti ne opazi razlike. Pasovna širina priklopa na internet prav tako ne bi smela biti problem, zatrjuje Županekova. Datoteke se odpirajo zelo hitro, razen morda pri maketi, pri kateri to traja »kakšno sekundico dlje, ker je pač večja«. Skenogrami so v Adobovem formatu PDF, ki ga imamo vsi. »Nikomur ni treba kupovati novih programov,« jo dopolni Šavnikova.

Okoriščanja s tujim delom ne bo

Toda po drugi strani je prav tako res, da so skenogrami, dostopni v PDF datotekah na portalu Digitalne knjižnice, tehniško rečeno nizkoresolucijski. Odločitev je bila sprejeta zaradi avtorskih in drugih sorodnih pravic in tudi zato, da njihovega dela ni mogoče izkoriščati v komercialne namene. Skratka, spletni obiskovalec, ki ima doma ali kje drugje tak tiskalnik, datotek vendarle ne more uporabiti za izdelavo replik.

Visokoresolucijski model je predviden za arhiv, za raziskovalno dejavnost, shranjen pa je tudi za primer, da bi izvirnik doletelo kaj hujšega - kraja, nesreča, požar, bombardiranje. V takem primeru bi ga lahko naredili na novo. Ne nujno s 3D tiskalnikom, saj ga je mogoče uporabiti denimo za izdelavo livarskega kalupa in ga potem odliti v pravem bronu. Tako bi se originalu še bolj približali.

Skupinica, ki je dosegla vse to, ne počiva na lovorikah. Njene članice načrtujejo novo, večjo razstavo o Emoni za leto 2014, ko bomo praznovali dvatisočletnico ustanovitve. No, približno rečeno. Danes namreč vemo samo to, da je leta 14 zagotovo že stala, ne pa tudi, kdaj natančno je bila zgrajena. »Leta 2014, ko bomo sprostili še dodatne prostore, bi radi to zaznamovali z nekoliko večjo fizično razstavo,« je še dodala Bernarda Županek. »Uporabili bi tudi nekaj od tega, kar smo naredili v sedanjem projektu.«