Za otroke gre?
Še enkrat se je pokazalo, da v epidemiji nismo vsi enaki. Tu so otroci, ki doma nimajo urejenih razmer, otroci, ki doma nimajo računalnika, otroci, ki so vsaj v šoli dobili topel otrok.
Odpri galerijo
FOTO: Thinsktock Getty Images/istockphoto
Zdi se, da lažje dihamo, odprle so se knjigarne, tudi kavarne, in ja, tudi cerkve, in otroci so pričakovali, da se bodo odprle tudi šole. Za vse. Niso se. Okrog 150.000 šolarjev bo ostalo doma, medtem ko bodo starši v službi, in nadaljevalo pouk po zoomu.
In to naj bi bila vizija našega šolstva, ki tlakuje slovensko prihodnost, se je vprašala Manca Košir na facebooku in s številnimi drugimi, povezanimi v civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo, na ministrico za šolstvo naslovila odprto pismo.
Razmišljajmo za hip onkraj strahu, o prihodnosti novih generacij. Jih bomo pred vedno novimi grožnjami z mutiranimi virusi v prihodnje prepustili predvsem tehnologiji in jih vzgojili v orodja Krasnega novega sveta, da bodo z dodatkom some, droge sreče, uspavani in srečni, usmerjeni samo v zadovoljevanje hipnih užitkov, dirigiranih od zgoraj? Jih bomo vzgojili v ubogljive napajalnike Matrice spletnega nadzora ali jim lahko damo vsaj možnost, da ostanejo sočutni, srčni mladi ljudje, ki se na podlagi izkušenj učijo iz lastnih in naših napak in bodo zato lahko ustvarjali drugačno prihodnost?
Nekatere družine se imajo med karanteno čisto lepo, pravijo, tudi sama se ne pritožujem, a ne gre za to. Pravica do šolanja in izobraževanja je ena od osnovnih pravic otroka, in mislim, da bi nas moralo skrbeti tudi, kaj se bo v tega pol leta ali več zgodilo z otroki, ki se doma nimajo tako lepo.
Še enkrat se je pokazalo, da v epidemiji nismo vsi enaki. Tu so otroci, ki doma nimajo urejenih razmer, nimajo varstva, otroci, ki so vse dni v strahu pred nasiljem, otroci, ki doma nimajo računalnika, otroci, ki so vsaj v šoli dobili topel otrok, tudi otroci, ki jim nič ne manjka, jim pa manjka bližina, socializacija z vrstniki, in so se zdaj pogreznili v virtualne svetove. Za epidemijo covida-19 lahko pričakujemo epidemijo tesnobe.
Iniciativa Kakšno šolo hočemo poziva stroko in učitelje, da najdejo rešitve za negotov čas, ki je pred nami; je nekaj dobrih predlogov, kot je recimo šola v naravi, kjer bi lahko otroci, morda vsaj enkrat tedensko, sedeli v krogu, v naravi, na varni razdalji, in morda pripovedovali iz lastne izkušnje, kakšno šolo hočejo. Socialni stiki niso ključni samo za srečno življenje, temveč tudi za učenje, pravi Manca. Podpišem.
In to naj bi bila vizija našega šolstva, ki tlakuje slovensko prihodnost, se je vprašala Manca Košir na facebooku in s številnimi drugimi, povezanimi v civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo, na ministrico za šolstvo naslovila odprto pismo.
Razmišljajmo za hip onkraj strahu, o prihodnosti novih generacij. Jih bomo pred vedno novimi grožnjami z mutiranimi virusi v prihodnje prepustili predvsem tehnologiji in jih vzgojili v orodja Krasnega novega sveta, da bodo z dodatkom some, droge sreče, uspavani in srečni, usmerjeni samo v zadovoljevanje hipnih užitkov, dirigiranih od zgoraj? Jih bomo vzgojili v ubogljive napajalnike Matrice spletnega nadzora ali jim lahko damo vsaj možnost, da ostanejo sočutni, srčni mladi ljudje, ki se na podlagi izkušenj učijo iz lastnih in naših napak in bodo zato lahko ustvarjali drugačno prihodnost?
Nekatere družine se imajo med karanteno čisto lepo, pravijo, tudi sama se ne pritožujem, a ne gre za to. Pravica do šolanja in izobraževanja je ena od osnovnih pravic otroka, in mislim, da bi nas moralo skrbeti tudi, kaj se bo v tega pol leta ali več zgodilo z otroki, ki se doma nimajo tako lepo.
Še enkrat se je pokazalo, da v epidemiji nismo vsi enaki. Tu so otroci, ki doma nimajo urejenih razmer, nimajo varstva, otroci, ki so vse dni v strahu pred nasiljem, otroci, ki doma nimajo računalnika, otroci, ki so vsaj v šoli dobili topel otrok, tudi otroci, ki jim nič ne manjka, jim pa manjka bližina, socializacija z vrstniki, in so se zdaj pogreznili v virtualne svetove. Za epidemijo covida-19 lahko pričakujemo epidemijo tesnobe.
Iniciativa Kakšno šolo hočemo poziva stroko in učitelje, da najdejo rešitve za negotov čas, ki je pred nami; je nekaj dobrih predlogov, kot je recimo šola v naravi, kjer bi lahko otroci, morda vsaj enkrat tedensko, sedeli v krogu, v naravi, na varni razdalji, in morda pripovedovali iz lastne izkušnje, kakšno šolo hočejo. Socialni stiki niso ključni samo za srečno življenje, temveč tudi za učenje, pravi Manca. Podpišem.
