Zamolčane zasluge pisateljeve žene
Ivanka Kranjec je bila po ločitvi od moža Miška Kranjca izbrisana iz javnega življenja, po izstopu iz Zveze komunistov pa upokojena.
Odpri galerijo
Zakon med Ivanko in Miškom Kranjcem je bil zelo srečen, dokler je trajal. Foto osebni arhiv
Ljudsko pravico, ki se je s Slovenskim poročevalcem leta 1959 združila v časnik Delo, so soustvarjali tudi ljudje, o katerih javnost ni slišala skoraj nič. Ena od teh je bila Ivanka Bizjak.
Leta 1971, ko je bila v zdravilišču Radenci, si je v zvezek po spominu zapisovala nekatere dogodke iz svojega preteklega življenja, v katerem je doživela marsikaj trpkega, veliko ljubezen in razočaranje, od katerega si ni nikoli opomogla.
Ivanka začenja z opisovanjem, kako je kot mlada učiteljica leta 1930 v Prekmurju, v Veliki Polani, spoznala Miška Kranjca, svojega poznejšega moža. Takrat je bila že skoraj pred poroko z drugim, dokler ni zagledala Miška, ki je bil »z dolgimi lasmi, v ruski srajci, precej boemski, da ne rečem zanemarjen«. To je bila ljubezen na prvi pogled, čeprav je bil, kakor nadaljuje Ivanka, Miško čuden. »Imel je občutek manjvrednosti zaradi revščine, v kateri je živel. To je bila v vasi najrevnejša družina. Hiša: sobica brez poda, tri krat tri korake velika črna kuhinja brez poda, še manjša vežica prav tako, hlev na šestih mestih podprt, da se ne bi podrl, v njem pa dve kravici, v svinjaku, ki toliko da ni razpadel, pa dve svinji. Bilo je še majčkeno gospodarsko poslopje.« V družini so bili štirje otroci, sinovi, oče je že umrl. Mama je bila nepismena, toda silno bistra, revščina je bila nepopisna, a kar trije otroci so se šolali. Miško in brat sta bila v gimnaziji v Ljubljani in v glavnem sta bila ves čas lačna. Ko je Ivanka spoznala Miška, je bil v zadnjem letniku gimnazije. Ivanki je veliko govoril o svoji revščini in naravno je, da se je v njem razvil občutek za socialno pravičnost in malega človeka, kar je bila pozneje tema njegovih literarnih del in časopisnih člankov.
Ivanko so čisto prevzela Miškova pisma, imel je talent za pisanje, bila so polna izpovedi ljubezni in zanesenjaških načrtov. Ivanka je znala vsa na pamet, najbrž tudi še dolgo po tem, ko je on zapustil njo in njunega sina in vsa pisma, ki jih je pisal njej in ona njemu, odnesel, že pred tem pa jih je Ivanka nekaj sežgala. Sežgala jih je, ko je slutila, da bo mož odšel. Njegov odhod je bila Ivankina bolečina, ki ni nikoli nehala boleti. To je bila izdaja, je čez leta govorila svojemu sinu Mišku Kranjcu, znanemu fotografu, in njegovi ženi Cvetki. Izdaja pa je bila zanjo, predvojno in medvojno aktivistko v Prekmurju, ki je bilo ozemeljski, kulturni in jezikovni plen Madžarske, nekaj najbolj podlega.
Ivanka je živela za fanta in pozneje moža Miška, zanjo je bil on začetek in konec vsega, je zapisala v tisti zvezek v Radencih 26 let po ločitvi. Ni bila ena tistih žensk, ki za odhod partnerja krivijo drugo žensko. Ne, ona ni zamerila njej, njihovi mladi gospodinjski pomočnici, zaradi katere jo je mož zapustil, Ivanka je še naprej ostala v stikih z njo. Zamerila je izključno njemu. Zaradi ljubezni do njega je tolkla revščino, tudi zaradi njegove ilegalne komunistične dejavnosti je bila v zaporu, ki ji je pustil posledice za vse življenje. Ko je svoji mami, vdovi, povedala, da se bo poročila z Miškom Kranjcem, ji je ta rekla, da jo bo razdedinila, bil je prereven in sploh ji ni bil všeč. Res jo je razdedinila.
Ivanka je bila iz premožne družine iz Polzele, učiteljice pa so v tistih časih nameščali z državnim dekretom, in tako se je znašla v Prekmurju, kjer je najprej službovala v Ormožu in s prekinitvami v Veliki Polani, kjer je spoznala Miška Kranjca. Po ločitvi leta 1957 pa se je zgodilo še nekaj, kar jo je močno prizadelo. Ivanka, takrat učiteljica razrednega pouka na šoli Vita Kraigherja v Ljubljani, je bila kljub svojemu medvojnemu odporništvu in dokumentiranim zaslugam za slovenščino v Prekmurju izbrisana iz javnega življenja. O njenih zaslugah se ni več govorilo, o njej pripovedujejo le še starejši zgodovinski zapisi. Ko pa je leta 1962 vrnila člansko izkaznico Zveze komunistov, ker da se za tako družbo ni borila, so jo nemudoma predčasno upokojili.
Miško Kranjec je bil že pred vojno aktiven komunist, za komunizem je navdušil tudi Ivanko, ki je z njim sodelovala pri širjenju komunistične ideje. Ko je leta 1934 Komunistična partija Slovenije ustanovila časopis Ljudska pravica, je imel ta sedež v Lendavi, Miško Kranjec je bil urednik, Ivanka pa je opravljala lektorska, tajniška in organizacijska dela. Časopis je nastajal v nenavadnih okoliščinah. Miško in Ivanka sta članke izmenično s kolesom vozila iz Velike Polane v Lendavo, kjer so časopis tiskali, natisnjenega pa sta tudi s kolesom vozila v Mursko Soboto, kjer sta ga dala na vlak za Ljubljano.
Ko so leta 1941 Madžari okupirali Prekmurje, so ga hoteli čim hitreje madžarizirati – uvedli so madžarščino kot učni jezik, uničevali slovenske knjige. Iz Prekmurja so izgnali tiste slovenske izobražence, ki so se tja preselili med obema vojnama. Ivanka je aktivno delovala proti uvedbi madžarščine v šolo, nasprotovala je zahtevi po oddaji vseh slovenskih učbenikov, knjig v knjižnicah in šolskih pripomočkov, kot so zemljevidi ipd. Pridobila je tudi izjave katoliških duhovnikov, ki so želeli ohraniti slovenščino v cerkvi. Ker so madžarske okupacijske oblasti pobirale knjige v slovenščini, so jih nekateri domači učitelji skrili ali pa so jih razdelili ljudem. Pri Ivanki doma je bila knjižnica za sposojanje. V šoli, kjer je bila zaposlena, je rešila nekaj knjig in zemljevid Slovenije, ki je bil po osvoboditvi prvi zemljevid v polanski šoli.
Miško Kranjec in somišljeniki so začeli ustanavljati prekmursko četo in odpor, bili so izdani, razen Kranjca in še enega odpornika so vse pobili. Od takrat je bil Miško v ilegali. Ivanko pa so Madžari začeli zapirati, zaprli so jo večkrat, skupaj je prebila v zaporih skoraj tri leta. Ko so jo aretirali leta 1943, so jo peljali na sojenje v Budimpešto, kjer bi jo verjetno obsodili na smrt. A je žandarjem pobegnila. Skočila je z vlaka, se skrivala na neki kmetiji in si s psom delila njegovo hrano. Pretihotapila se je v Budimpešto, se tam skrivala pri raznih ljudeh, bila zaprta, po izpustitvi iz zapora pa konfinirana v Budimpešti. Ko so ob koncu vojne leta 1945 prišli v Budimpešto Rusi, so jo z letalom odpeljali v Beograd in od tam je prišla nazaj v Prekmurje.
Mišku Kranjcu je šele leta 1944 uspelo pobegniti v partizane.
Sin Miško Kranjec se jima je rodil leta 1947, ko je bila Ivanka stara 41 let. Poleg poučevanja je popravljala moževe knjige, in to ne le jezikovno.
Miško in Ivanka sta sta se ločila po 25 letih zakona. Potem ko je izstopila iz partije, se je družila s političnimi oporečniki, ki so se redno zbirali v njenem stanovanju v Ljubljani. Sin Miško, ki je s svojo družino živel v istem stanovanju, se spominja, da so vedno živahno debatirali, predvsem o politiki.
Ivanka je umrla leta 1993, deset let za nekdanjim možem, ki pa je bil, kakor pravi njegov sin, zadnja leta tudi zagrenjen, ker ga je razočaral komunizem, kakršnega si ni želel.
Leta 1971, ko je bila v zdravilišču Radenci, si je v zvezek po spominu zapisovala nekatere dogodke iz svojega preteklega življenja, v katerem je doživela marsikaj trpkega, veliko ljubezen in razočaranje, od katerega si ni nikoli opomogla.
Ljubezen na prvi pogled
Ivanka začenja z opisovanjem, kako je kot mlada učiteljica leta 1930 v Prekmurju, v Veliki Polani, spoznala Miška Kranjca, svojega poznejšega moža. Takrat je bila že skoraj pred poroko z drugim, dokler ni zagledala Miška, ki je bil »z dolgimi lasmi, v ruski srajci, precej boemski, da ne rečem zanemarjen«. To je bila ljubezen na prvi pogled, čeprav je bil, kakor nadaljuje Ivanka, Miško čuden. »Imel je občutek manjvrednosti zaradi revščine, v kateri je živel. To je bila v vasi najrevnejša družina. Hiša: sobica brez poda, tri krat tri korake velika črna kuhinja brez poda, še manjša vežica prav tako, hlev na šestih mestih podprt, da se ne bi podrl, v njem pa dve kravici, v svinjaku, ki toliko da ni razpadel, pa dve svinji. Bilo je še majčkeno gospodarsko poslopje.« V družini so bili štirje otroci, sinovi, oče je že umrl. Mama je bila nepismena, toda silno bistra, revščina je bila nepopisna, a kar trije otroci so se šolali. Miško in brat sta bila v gimnaziji v Ljubljani in v glavnem sta bila ves čas lačna. Ko je Ivanka spoznala Miška, je bil v zadnjem letniku gimnazije. Ivanki je veliko govoril o svoji revščini in naravno je, da se je v njem razvil občutek za socialno pravičnost in malega človeka, kar je bila pozneje tema njegovih literarnih del in časopisnih člankov.
Ivanka po ločitvi v svojem ljubljanskem stanovanju, kjer so se redno zbirali prijatelji. Foto Miško Kranjec
Bolečina, ki ni nehala boleti
Ivanko so čisto prevzela Miškova pisma, imel je talent za pisanje, bila so polna izpovedi ljubezni in zanesenjaških načrtov. Ivanka je znala vsa na pamet, najbrž tudi še dolgo po tem, ko je on zapustil njo in njunega sina in vsa pisma, ki jih je pisal njej in ona njemu, odnesel, že pred tem pa jih je Ivanka nekaj sežgala. Sežgala jih je, ko je slutila, da bo mož odšel. Njegov odhod je bila Ivankina bolečina, ki ni nikoli nehala boleti. To je bila izdaja, je čez leta govorila svojemu sinu Mišku Kranjcu, znanemu fotografu, in njegovi ženi Cvetki. Izdaja pa je bila zanjo, predvojno in medvojno aktivistko v Prekmurju, ki je bilo ozemeljski, kulturni in jezikovni plen Madžarske, nekaj najbolj podlega.
Zanjo je bil začetek in konec vsega
Ivanka je živela za fanta in pozneje moža Miška, zanjo je bil on začetek in konec vsega, je zapisala v tisti zvezek v Radencih 26 let po ločitvi. Ni bila ena tistih žensk, ki za odhod partnerja krivijo drugo žensko. Ne, ona ni zamerila njej, njihovi mladi gospodinjski pomočnici, zaradi katere jo je mož zapustil, Ivanka je še naprej ostala v stikih z njo. Zamerila je izključno njemu. Zaradi ljubezni do njega je tolkla revščino, tudi zaradi njegove ilegalne komunistične dejavnosti je bila v zaporu, ki ji je pustil posledice za vse življenje. Ko je svoji mami, vdovi, povedala, da se bo poročila z Miškom Kranjcem, ji je ta rekla, da jo bo razdedinila, bil je prereven in sploh ji ni bil všeč. Res jo je razdedinila.
Srečna zakonca Kranjec. Foto osebni arhiv
Izstop iz partije
Ivanka je bila iz premožne družine iz Polzele, učiteljice pa so v tistih časih nameščali z državnim dekretom, in tako se je znašla v Prekmurju, kjer je najprej službovala v Ormožu in s prekinitvami v Veliki Polani, kjer je spoznala Miška Kranjca. Po ločitvi leta 1957 pa se je zgodilo še nekaj, kar jo je močno prizadelo. Ivanka, takrat učiteljica razrednega pouka na šoli Vita Kraigherja v Ljubljani, je bila kljub svojemu medvojnemu odporništvu in dokumentiranim zaslugam za slovenščino v Prekmurju izbrisana iz javnega življenja. O njenih zaslugah se ni več govorilo, o njej pripovedujejo le še starejši zgodovinski zapisi. Ko pa je leta 1962 vrnila člansko izkaznico Zveze komunistov, ker da se za tako družbo ni borila, so jo nemudoma predčasno upokojili.
Poročna slika Ivanke in Miška Kranjca. Foto osebni arhiv
Miško Kranjec je bil že pred vojno aktiven komunist, za komunizem je navdušil tudi Ivanko, ki je z njim sodelovala pri širjenju komunistične ideje. Ko je leta 1934 Komunistična partija Slovenije ustanovila časopis Ljudska pravica, je imel ta sedež v Lendavi, Miško Kranjec je bil urednik, Ivanka pa je opravljala lektorska, tajniška in organizacijska dela. Časopis je nastajal v nenavadnih okoliščinah. Miško in Ivanka sta članke izmenično s kolesom vozila iz Velike Polane v Lendavo, kjer so časopis tiskali, natisnjenega pa sta tudi s kolesom vozila v Mursko Soboto, kjer sta ga dala na vlak za Ljubljano.
Upiranje madžarizaciji
Ko so leta 1941 Madžari okupirali Prekmurje, so ga hoteli čim hitreje madžarizirati – uvedli so madžarščino kot učni jezik, uničevali slovenske knjige. Iz Prekmurja so izgnali tiste slovenske izobražence, ki so se tja preselili med obema vojnama. Ivanka je aktivno delovala proti uvedbi madžarščine v šolo, nasprotovala je zahtevi po oddaji vseh slovenskih učbenikov, knjig v knjižnicah in šolskih pripomočkov, kot so zemljevidi ipd. Pridobila je tudi izjave katoliških duhovnikov, ki so želeli ohraniti slovenščino v cerkvi. Ker so madžarske okupacijske oblasti pobirale knjige v slovenščini, so jih nekateri domači učitelji skrili ali pa so jih razdelili ljudem. Pri Ivanki doma je bila knjižnica za sposojanje. V šoli, kjer je bila zaposlena, je rešila nekaj knjig in zemljevid Slovenije, ki je bil po osvoboditvi prvi zemljevid v polanski šoli.
Ivanka Kranjec in Edvard Kocbek. Foto osebni arhiv
Zapor
Miško Kranjec in somišljeniki so začeli ustanavljati prekmursko četo in odpor, bili so izdani, razen Kranjca in še enega odpornika so vse pobili. Od takrat je bil Miško v ilegali. Ivanko pa so Madžari začeli zapirati, zaprli so jo večkrat, skupaj je prebila v zaporih skoraj tri leta. Ko so jo aretirali leta 1943, so jo peljali na sojenje v Budimpešto, kjer bi jo verjetno obsodili na smrt. A je žandarjem pobegnila. Skočila je z vlaka, se skrivala na neki kmetiji in si s psom delila njegovo hrano. Pretihotapila se je v Budimpešto, se tam skrivala pri raznih ljudeh, bila zaprta, po izpustitvi iz zapora pa konfinirana v Budimpešti. Ko so ob koncu vojne leta 1945 prišli v Budimpešto Rusi, so jo z letalom odpeljali v Beograd in od tam je prišla nazaj v Prekmurje.
Mišku Kranjcu je šele leta 1944 uspelo pobegniti v partizane.
Poroka
Miško Kranjec in Ivanka sta se poročila leta 1931. Ker njeni mami ženin ni bil všeč, ni prišla na poroko. Poslala pa je Ivankino sestro in najmlajšega brata. V svojem dnevniku Ivanka opisuje poročni obred v cerkvi takole: »Župnik se je potrudil, da je bila poroka taka, kot je Polančani še niso videli. Moja obleka je bila zelo elegantna, on pa v črni obleki (kupila sva jo na kredit). Župnik je dal pogrniti zelen tepih po cerkvi vse do klečalnika, kamor sva morala poklekniti. Pevci – študenti so peli na koru.«Sin Miško Kranjec se jima je rodil leta 1947, ko je bila Ivanka stara 41 let. Poleg poučevanja je popravljala moževe knjige, in to ne le jezikovno.
Druženje z oporečniki
Miško in Ivanka sta sta se ločila po 25 letih zakona. Potem ko je izstopila iz partije, se je družila s političnimi oporečniki, ki so se redno zbirali v njenem stanovanju v Ljubljani. Sin Miško, ki je s svojo družino živel v istem stanovanju, se spominja, da so vedno živahno debatirali, predvsem o politiki.
Premožna družina in razgledana mama
Ivanka je bila iz premožne družine iz Polzele, v kateri je bilo devet otrok. Oče je umrl, ko je bila stara devet let. Kakor je zapisala v dnevnik, je bila mati duševno in umsko izredno močna, skrbela je za veliko posestvo in družino. »Za kmetico je bila zelo razgledana. Veliko je brala. Kadar je bila prilika, posebno pozimi in ob nedeljah, ko smo bili pri kosilu, nam je glasno brala iz časopisa.« Bila je naročena na več časopisov oziroma revij, brala je tudi knjige.Ivanka je umrla leta 1993, deset let za nekdanjim možem, ki pa je bil, kakor pravi njegov sin, zadnja leta tudi zagrenjen, ker ga je razočaral komunizem, kakršnega si ni želel.
