Zvest Cankarju in njegovi duši

S četrto postavitvijo katere od dram Ivana Cankarja, nazadnje njegovega Jakoba Rude (1898) v Prešernovem gledališču Kranj, se je gledališki režiser ter izredni profesor in predstojnik katedre za gledališko in radijsko režijo na AGRFT Univerze v Ljubljani Sebastijan Horvat uvrstil med tiste slovenske odrske interprete, ki se sistematično, poglobljeno, inovativno in odmevno ukvarjajo z odrskim oživljanjem žlahtne in vselej izzivalne dramske zapuščine našega literarnega klasika. V pogovoru smo se dotaknili njegovih dosedanjih postavitev Cankarja in izvedeli za najverjetnejšo naslednjo.

K svoji nedavni postavitvi Jakoba Rude v PG Kranj (premiera je bila 18. novembra) ste v gledališkem listu objavili nenavadno izčrpna navodila za gledanje uprizoritve v dvanajstih točkah, ki odstopajo od pogostih izjav umetnikov, v smislu, kar sem hotel povedati, je zajeto v predstavljenem umetniškem delu. Čemu se vam je nagovor zdel potreben?

Gledališče je zame komunikacija v smislu stalne penetracije v realnost. Če gledališče radikalno ne komunicira s sedanjikom, v katerem živimo, zame nima pravega smisla. Tokrat sem se načrtno odločil, da bom s prstom pokazal, kako je tre ba uprizoritev Jakoba Rude gledati, saj je bistvu mehka adaptacija Cankarjeve drame. Večinoma mislimo, da se Shakespeare ali Cankar dogaja ponovno med nami šele takrat, ko so igralci oblečeni v oblačila današnjega časa in na prizorišču uporabljajo pridobitve današnje tehnike. Sam sem se odločil za premik dogajanja v še bolj fiktiven čas in prostor domala angleškega podeželja okoli leta 1800 ter postavil prvo dejanje zgolj ob svetlobo sveč in pri tem skušal ostati zvest besedilu, kolikor se le da. Zvest Cankarju in njegovi duši. Začetek predstave je pri nekaterih spodbudil določen odpor, češ da to ni Cankar. Če Can kar kaj ni, ni polikan in vljuden, ves v pravilih srednješolske konvencije dobrega okusa. Cankar je poklicni nergač, politični in estetski kričač zoper krivice, laži, maske in bonton malomeščanskega čistunstva v umetnosti in politiki. Temu so skušala slediti tudi moja Navodila za gledanje . Poleg tega mislim, da gledališka predstava ni le objekt sam, pač pa tudi ves nabor izrekanja, ki se zgodi okoli nje.

Ob branju vaših Navodil za gledanje me je prevzelo, kot da bi naivno verjeli, da je mogoče z umetniško stvaritvijo samo, če ne z njo, pa še z dodanimi napotki, biti ne le subverziven, ampak na določen način tudi vzgojen v razmerju do današnje družbe in nemara celo najbolj razvpitih protagonistov današnjih tajkunskih ekscesov.

Absolutno si dovolim očitek naivnosti. Tudi kneza Miškina imajo vsi za norega, čeprav ima zgolj epilepsijo. Njegov edini problem in greh je, da je neskončno naiven ter da iskreno verjame in zaupa ljudem. Zaradi tega ga okolje obravnava kot norega. Mislim, da gledališki umetniki moramo biti naivni, pri čemer je treba pomen naivnosti dvigniti na višjo, plemenitejšo raven. Naivnost namreč priča o človečnosti in je v nasprotju s preračunljivostjo. Treba je verjeti, pa četudi v nemogoče, in s tem v skladu tudi delovati in govoriti. Zanimajo me načini, kako povrniti zaupanje v moč besede (sodobnega dramskega gledališča), ki v današnjem času strmo devalvira. Besedo je treba uveljavljati na vse mogoče načine, da bi dosegli vsaj njen minimalni učinek. Vse, kar ob uprizoritvi ustvarjalci izjavljamo z intervjuji in drugimi medijskimi nastopi in s predstavo samo, je v bistvu nič v primerjavi s sodobnimi medijskimi kampanjami gospodarskih korporacij, politike in podobno. V bistvu smo umetniki že v izhodišču obsojeni na norost in naivnost, zato je naša dolžnost uporabljati neustrašni govor v službi resnice na kar najradikalnejši način.

K postavljanju Cankarjevih dram ste pristopili s postavitvijo Romantičnih duš (1897) v ljubljanski SNG Drami leta 2007. Je bila pobuda vaša ali zamisel tedanjega umetniškega vodje Janeza Pipana?

Po postavitvi Bartolovega Alamuta sva se s Pipanom pogovarjala o mogočih naslednjih uprizoritvah. Tedaj je omenil Romantične duše kot zanimivo predlogo za uprizoritev z manjšo zasedbo v Mali drami. Sam sem v Cankarjevem odrskem prvencu prepoznal veliko dramo, ki ji je treba povrniti umetniško moč in veličino, zato sva se dogovorila za uprizoritev na velikem odru. Romantične duše so svojevrsten tematski eksempel, v katerem koreninijo vse poznejše Cankarjeve drame, kot zelo natančno ugotavlja že Primož Kozak.

Med dramama Romantične duše in Jakob Ruda deluje kot vez nosilna oseba, ki je nekaj dosegla v svetu politike ali gospodarstva, a se v določenem trenutku, ko se v njej prebudi vest ali duša, nepričakovano odloči za izstop iz »igre«. Je prebujanje vesti in duše ena od nalog današnje umetnosti?

Vsi povezujejo vest s pravom in z zakonom, kar pomeni – dokler delam po zakonu, je moja vest čista in lahko mirno spim. Sam pa mislim, da vest nima zveze z zakonom, ampak s srcem in z dušo. To pa sta zadevi, ki se ju ne da vpreči v paragrafe. Na neki način opravljata umetnost in gledališče vlogo oživ-ljanja Antigonine razklanosti med državo in družino, med zakonom in srcem. Današnji mediji so polni zahtev po pravni državi, ki je nikoli ni dovolj. Gledališče oziroma umetnost morata pokazati, da ob konceptu pravne države obstaja še drug, paralelni svet. V svojih Navodilih za gledanje omenjam tudi Cerkev, ki si lasti dušo, čeravno sama deluje povsem poslovno-pragmatično. Če ne verjameš v Boga, ne moreš priti v stik z dušo. Cerkev pozivam, naj vrne človeku dušo ter razveže človekovo človečnost krščanstva in kapitala.

Tema posameznikove duše in hrepenenja v Lepi Vidi (1912), ki ste jo leto po Romantičnih dušah uprizorili v Drami SNG Maribor, je gotovo v precejšnjem neskladju z današnjim časom.

Ključ omenjene uprizoritve je med klancem siromakov, ki je v bistvu hrepenenjska ladja z jadri, ter Broadwayem, ki se razpre v zadnjem dejanju. Poljanec umira za rakom, in ko pride zdravnik z bolniškimi sestrami, zagleda svojo smrt in odhaja na lepše. Prvi del je liturgično počasen, poln simbolov, zahteven za gledalca. Drugi pa se s pesmijo in plesom odpre kot spektakularno uprizarjanje Poljančeve smrti. Človek, ki umira, pleše z dolgonogimi plesalkami, spolnimi fantazijami, ameriško kulturo zabavljaštva in kiča. Če ne zmorete gledati, dragi gledalci, Ivana Cankarja v vrhunski literarni in pesniški podobi, ki nima jasnega dramskega ključa in je skoraj brez dogajanja, potem si lahko ogledate lastno obrnjeno zrcalno podobo hrepenenja, polno instant spolnih objektov, televizijskih podob in lahkotne zabave, da si boste vendarle lahko odpočili po napornem delavniku.

Satiro Za narodov blagor (1905) ste istega leta postavili v Mariboru z gostom Radkom Poličem v nosilni vlogi dr. Grozda. Skušali ste vzdrževati potujitveno razdaljo do dogajanja na odru.

Da, vendar mogoče še najmanjšo doslej. Šlo je za idejo, kako preživeti v tem kotlu, kaosu, v katerem strankarski interesi nastopajo z zelo natančno postavljeno ceno. Tudi danes lahko opažamo, do katerega obsega denarja še obstajata levica in desnica, od kod dalje pa postane popolnoma vseeno, katere barve je kdo. Predstavili smo kupljivost oziroma plačljivost političnega prepričanja ter njegovo zamenljivost. Znotraj tega se pojavi Gornik kot nedolžnež s skrivnostnih višav, ki sva ga z dramaturgom Krištofom Dovjakom poskušala vzpostaviti kot Jezusa Kristusa. Kaj bi se zgodilo, če bi kdo, ne vemo, od kod in s kakšnim namenom, kot Jezus Kristus danes prišel med nas? Kako bi se obnašali do iskrenosti in naivnosti nasprotnika Velikega inkvizitorja iz Karamazovih? Kot Dostojevski, lahko ugotovimo, da bi bilo tako tuje bitje največji sovražnik Cerkve in države v pokvarjenem svetu.

Poanta uprizoritev Cankarja, o kateri pišete ob Jakobu Rudi , je, da posameznikov družbeni uspeh in (pre)moč nista dosegljiva brez greha in krivde.

Pri Cankarju noben politik in noben uspešen alfa samec ni prišel do položaja po pošteni poti.

In katerega Cankarjevega dramskega besedila bi se lotili v nadaljevanju svojega uprizoritvenega niza?

Ker za Cerkvijo zdaj še najvišji državni politiki govorijo, da Slovenija ne pozna več vrednot in da jo je treba moralično »spraviti k sebi« in resetirati, pri čemer naj začne vsakdo pri sebi, me to usmerja k Pohujšanju v dolini šentflorjanski (1908). Tam je ravno obratna teza, po kateri mora vsak človek narediti kaj narobe, proti veljavnim zakonom, da pridobi nazaj človečnost. Tako rekoč moramo postati malo zločinski, da bi dobili nazaj človečnost, saj ne moremo funkcionirati le kot številke in motorji. Zaradi tega je glavni junak Pohujšanja Peter – umetnik.