Arjan Pregl: »Slikarstvo je vedno tudi ojdipovski umor očetov«

Danes je na družabnih omrežjih neskončno veliko podob, ki imajo v sebi vpisano drugačno strukturo moči.
Objavljeno
02. junij 2013 22.13
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura
Arjan Pregl ima kar nekaj dobrih lastnosti. Odlično obvlada slikarski metje, ima obilo idej, je duhovit, njegova produkcija­ je raznovrstna, je angažiran, vendar brez za današnji čas pretirane tendencioznosti, provokativen, vendar provokacija nikoli ni sama sebi namen. Poleg tega je še odličen kuhar.

Glede na svoje poreklo – oče je mladinski pisatelj Slavko Pregl, mama pesnica, pisateljica in esejistka Tatjana Pregl Kobe – ni nič nenavadnega, da je tudi sam pristal v umetniškem poklicu. Tako kot njegova sestra Sanja Pregl, pisateljica, s katero ustvarjata slikanice za otroke v zbirki Hobotnica Alenčica. Trenutno živi v Bruslju, kjer je njegova partnerica Urška Zupanec slovenska kulturna atašejka. Sicer pa je tudi v času odsotnosti pri nas pripravil kar nekaj razstav, zadnjo v galeriji Simulaker v Novem mestu.

Kakšni so belgijski ustvarjalni stimulansi?

Vsako okolje ima dobre in slabe strani. Dobra stran Bruslja je, da imate veliko izbiro piva, čokolade in seveda umetnosti. Slaba stran je vreme. Po skoraj dveh letih se bomo kmalu z družino vrnili v ­Slovenijo.

Medtem ko je Oscar Wilde dejal, da življenje veliko bolj posnema umetnost kot umetnost življenje, Woody Allen meni, da življenje ne imitira umetnosti, ampak televizijske limonade ...

Kup citatov o slikarstvu obstaja, ki so si povsem nasprotujoči, kar pa ne pomeni, da se izključujejo. Trenutno se ukvarjam z različnimi 'nedeljskimi slikarji', tudi sam namreč zadnji dve leti nisem imel uradnega statusa umetnika, ampak status 'partnerja diplomata', in sem glede na to naredil serijo Nedeljskih akvarelov. No, nazaj k citatom, nedeljski slikar Winston Churchill je v svoji knjigi o slikarstvu zapisal: 'Slikanje slike je podobno poskusu bojevanja bitke.' Veste, kdo je izrekel naslednje besede, dam vam namig, ime mu je bilo Adolf: 'V duši čutim, da lahko postanem velik umetnik našega časa in da se me bodo prihodnji zgodovinarji spominjali, ne po tem, kar sem naredil za Nemčijo, ampak po moji umetnosti.'

To so velika imena. Pri projektu 299 kosmatih je v ospredju nivelizacija in razhierarhizacija osebnosti, stališč, pogledov ...

Če v google vpišete besedo, vam izvrže neskončno število podob. Včasih so si portret lahko privoščili le kralj, cerkveni dostojanstvenik ali bogataš, ki so obenem poosebljali zakon, moralni red in ekonomsko moč. Danes je neskončno veliko podob, privoščijo si jih lahko bolj ali manj vsi, producirajo jih otroci s telefoni, odrasli, ko se fotografirajo pri kosilu in to objavljajo na družabnih omrežjih. Te podobe imajo zato v sebi vpisano drugačno strukturo moči in zato ima danes naslikan oljni portret povsem drugačen pomen kot pred dvesto leti.

Če bi lahko preslikali sliko Caravaggia ali Rothka, za katero bi se odločili?

Slikarstvo je vedno tudi ojdipovski 'umor' slikarskih 'očetov', vendar sta mi oba slikarja zelo všeč in ne čutim potrebe, da bi ju preslikaval. Seveda je mogoče tudi s takšnim ikonoklazmom narediti kaj zanimivega. Razvpita je anekdota, ko je šel Robert Rauschenberg k Willemu de Kooningu s steklenico viskija in ga prosil za kakšno risbo, da jo bo zradiral. De Kooning sicer ni bil najbolj navdušen nad tem, a mu je vseeno podaril risbo, narisano s svinčniki, ogljem, pasteli, ki je bila tudi polna oljnih madežev, in Rauschenberg je porabil cel mesec, da jo je zradiral. Podobno je Martin Kippenberger kupil sivo sliko takrat že slavnega Gerharda Richterja, iz nje naredil mizico in to prodal precej ceneje od cene, ki jo je plačal za sliko. V zadnjih letih si tudi Richard Prince prisvaja podobe in stil De Kooninga, Picassa, Klina ...

Enako ironično distanco kot do umetnosti vzpostavljate tudi do likovne kritike, kar je zabavno, saj marsikdo morda s skepso gleda na likovno produkcijo, medtem ko kritiko večina še vedno obravnava smrtno resno.

Z delom se odzivam na stvari, ki me obdajajo neposredno, pa tudi na zgodovino in teorijo slikarstva. Sem pa res precej kritičen do časopisne in televizijske kritike, predvsem glede nesistematičnega 'pokrivanja' razstav. Zdi se, da pride kritika v medije le takrat, če je piscu neka stvar všeč in če je obenem blizu njegovega doma, če nekoliko karikiram. Vem, da je to tudi stvar finančne zmožnosti časopisov, a večkrat se mi zdi problem tudi nepoznavanje in dejstvo, da o kakšni stvari vehementno pišejo ljudje, ki ne vedo, kaj se dogaja v svetu umetnosti. Tukaj se mi zdi veliko izgubljenega potenciala, tako za refleksijo trenutne produkcije kot za stik umetnosti z občinstvom.

Bob Rock in Sir Oliver iz Alan Forda kot kustosa Beneškega bienala?

Verjetno se vprašanje nanaša na cikel fotokopij Alan Ford o umetnosti, s katerim sem karakterjem iz omenjenega stripa 'polagal v usta' teorijo umetnosti, konkretne misli o umetnosti so izrekli ljudje, od katerih tega ne bi pričakovali, in so s tem dobivale povsem nove pomene. Oziroma da se zgodovina umetnosti lahko dojema kot stripovski narativ.

Tako sem na primer Bobu Rocku, ki v stripu zares zabavlja čez umetnost, v stripovskem oblačku zamenjal besedilo z izjavo Josepha Kosutha, ki je dejansko naredil podobno sliko, odgovarja pa mu drugi karakter z besedami Henrija­ Matissa.­ V obratni smeri sem to naredil v kvazidokumentarcu o poročniku Dati iz serije Zvezdne steze. Tam sem o fiktivnem slikarju in pesniku iz znanstvenofantastične serije spraševal pomembne kritike, bivšega ministra za kulturo, pesnike, prevajalce, fizike ... In ja, za kustosa bi bil pa verjetno boljši Broj Jedan, on je imel vedno stvari pod kontrolo.

Če mi kdo reče, da degradiramo umetniške muze, če jih uporabljamo zgolj za užitek, igro in kratkočasje, se ne zaveda, kako pomembni so užitek, igra in kratkočasje, piše Montaigne v svojih Esejih.

Nič nimam proti naštetim pojmom, nasprotno, če le ne veljajo za umetnost kot neopazno dekoracijo. Dobra slika to nikoli ni, četudi je dekorativna in barvita. Mogoče danes Montaignova misel dobiva celo nov pomen; v družbi, v kateri se vse meri z vatli uspešnosti, dobro izkoriščenega časa, v kateri vsaka druga revija pridiga o 'samouresničitvi', ki jo boste zdaj zdaj dosegli, če le naredite to in to, so užitek, igra in kratkočasje celo nekakšno subverzivno dejanje.

Menda radi kuhate; v nasprotju z vizualno umetnostjo, v kateri so obiskovalci pripravljeni 'požreti' tako rekoč vse, kar se jim servira, so v kulinariki zadeve nekoliko bolj zapletene.

Enkrat sem združil oboje. Iz zažganih toastov sem izpraskal podobe komunističnih voditeljev in jih ponudil v galeriji kot 'duhovno hrano'. Ampak očitno je res na delu tudi neka višja sila, saj jih po treh letih niso načeli ne plesen ne molji.

Za nekaj evrov ste pripravljeni narisati risbo, obenem pa dosegajo­ vaše Mačke ceno sedem tisoč evrov?


Vprašanje je, ali jo zares dosegajo, saj imam sliko še vedno doma. Ampak cena je tudi del vsebine. To je bilo eno mojih prvih del, v katerih sem se bolj zavestno začel ukvarjati z vrednostjo. Dal sem ceno, primerno velikosti slike, gre vendarle za pet kvadratnih metrov 'ploskovite površine, na določen način prekrite z barvo'.

Pri kasnejšem projektu sem stvar obrnil, polagal sem barve na zrcalne tablice, jih stehtal in nato določil ceno obratno sorazmerno s težo. Lani sem s projektom 120 dni Arjana Pregla zamenjeval umetnine za čas, pri zadnji razstavi Kdo se boji finančnih trgov pa sem vpeljal vrednost povsem dobesedno – na velike enobarvne površine blaga sem z barvastega filca nalepil oblike, ki prikazujejo padce finančnih vrednosti, BDP držav, delnic in podobno. Po navadi simbolna in estetska vrednost slike določata ceno, tukaj pa je obratno, vrednost se neposredno izraža kot oblika in barva.

Kar je bila za romantično sublimno sliko neskončnost in potencialno uničujoča narava, je za te moje slike neskončen in potencialno uničujoč svet kapitala. Da je možen odmik od takega gledanja, sem nakazal s tem, da sem za nosilce izbral kupljene zavese, tako si lahko te barvite katastrofične abstrakcije obesite kot dekoracijo v dnevno sobo.

Ustvarjate v zaključenih, vedno vsebinsko in formalno različnih ciklusih.

Za skoraj vsako razstavo pripravim nov projekt, nov cikel slik. Moje slikarstvo ni vezano na en slikarski stil, 'osebni rokopis', ki bi bil vezan na vedno iste postopke. Ampak mogoče je zaradi tega formalna izvedba še bolj pomembna, saj jo vedno izbiram v zvezi z vsebino. Trenutno s Tomažem Šalamunom pripravljava slikanico Modro ne bo. Jaz sem naslikal dvanajst podob, ki so potem njemu služile kot 'sprožilec' za pesmi, nato je Miklavž Komelj napisal spremno pesem in jo sam ilustriral …

Če je že izginila avra umetniškega­ dela, se avra umetnika – vsaj nekaterih – z izjemnimi marketinškimi prijemi nenehno krepi. Toliko vizualnih zvezdnikov še nismo imeli.

Živimo v sistemu logike trga, marketinga, dobička in svet umetnosti na to ni imun. Nekateri umetniki to ignorirajo, drugi se poskušajo upirati, tretji pa se tej logiki popolnoma podredijo in lahko prav s tem dosežejo želen učinek. Denimo Jeff Koons in Damien Hirst producirata slike in kipe kot vrhunske prestižne produkte in ponujata komercialni uspeh kot nadomestek za umetniško avro. Po svoje se mi zdi to celo bolj pošteno od kupa umetnikov, ki delajo slike z 'višjimi cilji', a jih prav tako prodajajo za milijonske zneske. No, to za nas, kjer trga sploh ni, seveda ne velja, verjetno samo kakšna deseterica umetnikov v Sloveniji živi le od slikarstva. Mene ni med njimi.