Bojan Golija (1932–2014)

Slikar je bil dolgoletni profesor za grafiko in risbo na Pedagoški fakulteti v Mariboru in plodovit ustvarjalec, ki je redno razstavljal.
Objavljeno
22. januar 2014 15.57
Posodobljeno
22. januar 2014 20.00
Andreja Borin
Andreja Borin

Štirinajstega januarja se je iztekla življenjska in ustvarjalna pot Bojana Golije, umetnika, ki je svoje ustvarjanje posvetil grafični umetnosti in pedagoškemu delu. Njegov prispevek rodnemu Mariboru, kjer je živel in delal, je velikega pomena. Bil je dolgoletni redni profesor za grafiko in risbo na Pedagoški fakulteti v Mariboru, aktivni član društva mariborskih likovnih umetnikov in plodovit ustvarjalec, ki je redno razstavljal.

Leta 1969 je prejel nagrado mesta Maribor za grafično delo. Umetnostna galerija Maribor je o umetnikovem delu leta 1977 pripravila retrospektivno razstavo, leta 1982 pa jubilejno razstavo, ki je predstavila trideset let njegovega ustvarjanja. Bojan Golija je bil vključen v vse pomembne preglede sodobne slovenske likovne umetnosti in predvsem v vse preglede slovenske povojne grafične ustvarjalnosti.

Rodil se je 26. maja 1932 v Mariboru. Diplomiral je leta 1954 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in tam nadaljeval specialistični študij na grafični specialki pri profesorju Božidarju Jakcu. Po koncu študija se mu je ponudila redka priložnost sedemmesečnega študijskega izpopolnjevanja na Japonskem, kar je močno preželo njegovo nadaljnje delo.

Ustvarjanje Bojana Golije je skoraj v celoti posvečeno grafiki. Dobro tehnično znanje je pridobil v času akademskega študija pri pionirju slovenske grafike Božidarju Jakcu, ki je postavil temelje kasnejši »ljubljanski grafični šoli«. V času študija je nastal obširen litografski cikel, ki je danes v zbirki Umetnostne galerije Maribor. Japonska, predvsem spoznavanje z japonskim barvnim lesorezom, ki je v večstoletni tradiciji dosegel izjemno umetniško raven in vrhunsko tehnično dovršenost, je imelo močan vpliv. Mlad umetnik je vsrkal tehnično znanje, japonska izkušnja pa je vplivala tudi na nabor bodočih motivov in na umetnikov odnos do kompozicije, ploskve, detajla ter barve. Vse to se je odrazilo v grafičnem ciklu, ki je nastal po Golijevi vrnitvi domov.

Črno-bele lesoreze so kmalu nadomestili unikatni barvni odtisi v precizni kombinaciji linoreza in lesoreza. Umetnik je japonske motive vključil v svoj izraz in s preprostimi likovnimi sredstvi ustvaril drzno serijo podob, zasnovano na ploskovitem pristopu in čistih barvnih kontrastih. Japonsko navdihnjena serija je eden od umetnikovih ustvarjalnih vrhov, pri tem pa ne gre spregledati, da je nastala med leti 1958 in 1959, torej ko se je slovenska likovna umetnost šele izvijala iz realističnih okvirov.

Vpliv vzhoda je v Golijevih delih mogoče razbrati še do sredine sedemdesetih let, v šestdesetih in sedemdesetih letih pa je v grafike začel prenašati tudi zanimanje za ljudsko izročilo in etnografsko dediščino, s katero se je srečeval kot sodelavec Pokrajinskega muzeja Maribor. Ob ustvarjanju je vedno pomembnejše mesto zavzemalo tudi pedagoško delo. Od osnovnošolskega in nato gimnazijskega profesorja je prispel do rednega in nato zaslužnega profesorja na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Poučevanje je jemal kot svojevrstno poslanstvo in mu posvečal ogromno energije in časa. Leta 1978 je za pedagoške dosežke prejel diplomo zaslužnega likovnega pedagoga Jugoslavije.

Konec sedemdesetih let je nastal cikel Iz mojega sveta , v katerem je z izredno preciznostjo upodabljal krhko listje, cvetje in plodove narave ter se poglabljal v tematiko lepote in minljivosti. Bolezen ga je večkrat prisilila, da je tehnično zahtevno grafiko zamenjal za risbo. V devetdesetih je tako začel nastajati cikel avtoportretnih risb s kredo, ki kažejo Golijev smisel za šegav humor, njemu lastno gestikulacijo in sproščeno kritičen odnos. Leta 2000 je nastalo še nekaj grafičnih ciklov, med katerimi izstopa cikel Ropotarnica mojih spominov in spoznanj.

Gre za unikatne odtise, ki so nastali s pomočjo različnih šablon, odsluženih tiskarskih črk in ornamentov. Umetnik je odtiskoval posamezne elemente in po principu kolaža gradil razgibane, abstraktno zasnovane kompozicije, s katerimi je na neki način zaokrožil posamična iskanja v smeri abstrakcije iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Bojan Golija je kot izvrsten grafik vtisnil močan pečat slovenski grafični umetnosti 20. stoletja, kot predan in zavzet profesor pa številnim študentom likovnega pouka. Največ njegovih grafik je v zbirki Umetnostne galerije Maribor, njegovo delo pa si vsekakor zasluži ponovno in predvsem celovitejšo obravnavo.